Davčna giljotina

V bivšem sistemu so bili vsi tisti, ki so imeli v svoji lasti kakršnakoli sredstva, s katerimi so lahko preživljali sebe, svoje bližnje in morda še koga (po marksistično bi se temu reklo "produkcijska sredstva"), problematični. To je bilo v skladu s postulati komunistične ideologije, ki je lastnike kapitala smatrala za izkoriščevalce delavskega razreda, ki jih je potrebno razlastiti. Režimi, utemeljeni na tej ideologiji, so to tudi počeli, pogosto na zelo brutalen način; razlikovali so se edino po tem, kako daleč so šli v svoji vnemi. Slovenski komunistični režim je sicer dopuščal določeno zasebno iniciativo, predvsem na področjih kmetijstva in obrti, a v zelo omejenem obsegu, tako v smislu posedovanja resursov (npr. zemlje) kot v smislu zaposlovanja (v stilu: štirje zaposleni so socializem, pet zaposlenih je kapitalizem). Vseeno pa se je na t. i. "privatnike" gledalo s sumničenjem. Pomenili so namreč odklon od uveljavljenih kolektivističnih sistemskih standardov. Sedanja oblast teh družbenih skupin sicer ne razlašča več s fizično prisilo, jih pa temeljito stiska z davčnim vijakom. Pravzaprav z njim stiska ves produktivni del družbe, ki s svojimi aktivnostmi sploh omogoča kolikor toliko spodobno življenje ljudi. Že uvedeni ali napovedani davki (davek na dodano vrednost, davek na nepremičnine) in zvišanje drugih dajatev (sodnih taks, zdravstvenega zavarovanja, RTV-prispevka), ki sicer obremenjujejo vse državljane, bodo najbolj udarili ravno (majhne in srednje) podjetnike in kmete. To pa sta tisti skupini, ki v pretežni meri ne sodita med podpornike vladajoče tranzicijske levice, zato ji njuno izčrpavanje naj ne bi prineslo večje erozije politične podpore, ampak bo kvečjemu oslabilo potenciale volilne baze njenih nasprotnikov. V to skupino sodijo tudi katoličani, zato se je vladajoča garnitura namenila – v nasprotju z obljubo, ki jo je premierka dala papežu – obdavčiti cerkvene šole in celo sakralne objekte. Slednje je prvovrsten barbarizem, vreden njenih revolucionarnih vzornikov (spomnimo se njihovega zanosnega prepevanja revolucionarnih pesmi spomladi v Stožicah). Ne samo, da bo to pomenilo poseg v svobodo verskega življenja, s čimer si bo država prislužila nov črn madež v očeh zahodnega sveta, ampak bo tudi ogrozilo vzdrževanje kulturne dediščine, katere velik del je vezan prav na cerkvene objekte. Očitno je zviševanje davkov edino, česar se je vlada sposobna domisliti za vzpostavitev javnofinančne stabilnosti. To v znatni meri izhaja iz retrogradne socialistične mentalitete njenih vodilnih protagonistov, po kateri je treba, če zmanjka denarja za predvidene javne izdatke, pač dvigniti davke – ali si izmisliti nove. Če ga tudi potem ni dovolj, se davke še dodatno zviša. In tako naprej. Vendar od neke točke naprej dodatno davčno obremenjevanje posameznikov in podjetij negativno vpliva na proračunske prilive (kot je razvidno iz znamenite Lafferjeve krivulje). Če so davki previsoki, potem tisti, ki so produktivni, bodisi prenehajo ustvarjati, bodisi odidejo v bolj prijazno poslovno okolje, bodisi začnejo utajevati davke. V vsakem primeru država od njih dobi bistveno manj, kot bi v primeru bolj znosnih davčnih obremenitev. Tovrstno početje je povezano tudi s težnjo po ohranitvi statusa quo v družbi. Kot kaže, bi vladajoča garnitura raje popolnoma izčrpala realni sektor, kakor da bi začela z resno racionalizacijo javne porabe. Zmanjševanje stroškov v javni sferi je bilo do sedaj bolj kozmetično – sploh v primerjavi s tem, kar se je dogajalo v drugih državah, ki so se znašle na robu bankrota. Stvar je v tem, da (pre)obsežen javni sektor, ki se je razbohotil za časa vladavine LDS, predstavlja ključno podporno silo tranzicijske levice. Zato bo le-ta storile vse, kar je v njeni moči, da mu zagotovi zadostne resurse. Korenitejše reforme, ki bi prinesle skrčenje javnega sektorja in spremembe ustroja določenih področij – preko krepitve zasebne pobude – , bi namreč močno načele njen dominanten položaj. Glede na takšen razvoj dogodkov ni čudno, da Slovenija velja za državo, ki svojim državljanom močno omejuje svobodo lastne podjetniške iniciative. Tako se je v zadnjem poročilu Economic Freedom of the World (ki ga vsako leto pripravlja Economic Freedom Network) glede ekonomske svobode znašla v družbi držav, kot so Haiti, Maroko in Svazi. Pred njo so ne samo vse članice Evropske unije, ampak tudi vse države nekdanje Jugoslavije razen Srbije. In od političnih prioritetah vladajočih se utegne na tem področju stanje kvečjemu poslabšati. Omejevanje ekonomske svobode tlakuje pot razvojnemu nazadovanju. Eden ključnih vidikov tega omejevanja so prav davčne obremenitve. Višanje davkov in ostalih dajatev, čemur smo sedaj priča, predstavlja giljotino, ki bo v končni fazi obglavila družbo kot celoto, saj jo bo oropala njenih najbolj produktivnih pripadnikov.