Analitik Aleš Maver o Golobovih začetkih: Zapravil je zgodovinsko priložnost

Foto: Matej Povše Aleš Maver je docent za zgodovino starega veka in lektor za latinščino na Filozofski fakultete Univerze v Mariboru ter profesor latinščine in teologije pri katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na Teološki fakulteti.

Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz slovenistike in latinistike, na Teološki fakulteti pa iz teologije. Leta 2009 je na Filozofski fakulteti doktoriral iz zgodovine z disertacijo Politična zgodovina v latinskem krščanskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja. 

Je tudi prevajalec, pisec političnih analiz za časopisa Dnevnik in Večer ter spletni portal casnik.si. Med letoma 2012 in 2016 je bil odgovorni urednik revije Tretji dan. Njegova znanstvena bibliografija obsega prek dvesto samostojnih del, prevodov in znanstvenih člankov, med katerimi so tudi štiri monografije. Med letoma 2009 in 2013 je sodeloval pri celovitem slovenskem prevodu Časti in slave Vojvodine Kranjske barona Janeza Vajkarda Valvasorja. 

Čemu pripisujete rezultat Roberta Goloba? Kdo so njegovi volivci in s čim jih je prepričal? 

Pravilneje bi bilo reči, da so volivci Roberta Goloba glasovali proti Janezu Janši in vladni koaliciji, ne za Gibanje Svoboda. Prepričal jih je torej s tem, da je obveljal za tistega, ki ima največ možnosti, da premaga Janšo. Njegovo volilno telo v grobem sestavljata dve skupini.

V prvi, ki je številčno večja in bi jo v grobem ocenil na dvajset odstotkov vseh udeležencev volitev, so ideološko izrazito opredeljeni volivci leve politične opcije. Ti so se za Goloba odločili praktično tisti trenutek, ko je bil pozimi uradno "razglašen" ali celo "okronan" za osrednji up na oblast večinoma aboniranega političnega pola. "Kronanje" je bilo precej podobno ustoličenju Zorana Jankovića jeseni leta 2011, ko je levemu taboru prav tako grozila izguba oblasti, tokrat pa je bil vsaj politično celo brez nje. S tem je bil njegovim dotedanjim tekmecem na levi dan jasen znak, da jim odtlej pripada zgolj vloga drugo- ali tretjeligašev, čemur so se skoraj brez izjeme podredili. To je med drugim razvidno iz izjemno močnega prehajanja glasov Levice zlasti v mestih, predvsem v Ljubljani in Kopru, pa tudi v Mariboru, h Golobu.

Seveda samo s podporo omenjenih jasno opredeljenih volivcev Golob ne bi mogel zmagati. Zato je pomembna tudi druga, številčno šibkejša skupina. To  tvorijo politično ne izrazito opredeljeni ljudje, ki so na vsakih volitvah nekako "na trgu". Zanje je Gibanje Svoboda tekmovalo s SDS in tudi z gibanjem Povežimo Slovenijo. Nazadnje jih je pobrala večino, zlasti v zahodni polovici države. Ključna vloga je pri tem očitno pripadala volivcem Stranke modernega centra iz leta 2018, ki praktično niso volili strank dosedanje vladne koalicije. 

Golob ljudem obljublja svobodo. Kaj naj bi to sploh pomenilo?   

To je bolj vprašanje za Roberta Goloba in njegove volivce. Lahko si mislim, kaj si oni predstavljajo pod pojmom svoboda. Slovence je gibanje vsekakor prepričevalo, da bo popolno nasprotje načina vladanja Janeza Janše, ki naj bi bilo zaznamovano z nesvobodo. Za zelo veliko privržencev pri nas večino časa vladajoče opcije, ki ji po dogovoru pravimo leva, pa pomeni svoboda zanje naravno stanje, da je na oblasti njihova politična usmeritev. Če ni, to za marsikoga že samo po sebi pomeni "pomanjkanje svobode". Končno je geslo "svoboda" verjetno padlo na plodna tla zlasti v času po množičnih posegih v način življenja, kot so ga vsaj srednje in mlajše generacije jemale za popolnoma samoumevnega in je bil v zadnjih dveh letih zaradi pandemije povsod po Evropi postavljen pod vprašaj. Kljub temu menim, da izbira imena za Golobov uspeh ni bila bistvena.

"Slovence je gibanje vsekakor prepričevalo, da bo popolno nasprotje načina vladanja Janeza Janše, ki naj bi bilo zaznamovano z nesvobodo. Za zelo veliko privržencev pri nas večino časa vladajoče opcije, ki ji po dogovoru pravimo leva, pa pomeni svoboda zanje naravno stanje, da je na oblasti njihova politična usmeritev. Če ni, to za marsikoga že samo po sebi pomeni 'pomanjkanje svobode'," je o tem, kaj naj bi v Golobovi vladi pomenila obljubljena svoboda pojasnil Maver. Foto: STA , Samooklicana Koalicija ustavnega loka (KUL) je končala na smetišču zgodovine. Zakaj so vsi skupaj tako zelo pogoreli?

Ponovno je popolnoma prevladala blokovska logika znotraj tradicionalno vladajoče politične opcije, ki jo v Sloveniji po dogovoru imenujemo leva. Že desetletje in pol opazujemo pojav, ko usoda in uspeh posamezne stranke znotraj tega bloka ne pomeni nič, uspeh celote, bloka, pa vse. Vendar se stvar še nikoli ni pokazala tako drastično kot tokrat. Seveda se je že v preteklosti dogajalo, da so popolnoma izginile zelo močne ali celo vodilne stranke.

Spomnimo se, da so se leta 2011 "samožrtvovali" LDS, Zares in v veliki meri SD za uspeh Jankovićeve Pozitivne Slovenije, ta se je nato leta 2014 povsem umaknila v prid Cerarjeve stranke, slednja je na naslednjih volitvah velik del svojih glasov brez boja prepustila Šarčevi listi. Na lokalni ravni v Ljubljani vse stranke slovenske levice lastne ambicije že od leta 2006 žrtvujejo za dober rezultat Zorana Jankovića. Lahko bi torej rekli, da na levi prevladuje nekakšen ljudskofrontni kompleks.

Poleg tega je treba vedeti, da imajo od strank nekdanje "koalicije ustavnega loka" nekaj stalne volilne baze samo Socialni demokrati in Levica. Socialni demokrati kot tista stranka na levici z največ tradicije imajo zagotovljenih približno pet odstotkov glasov, kar pomeni, da tega potenciala letos niso skoraj nič nadgradili. Levica je bila po drugi strani zreducirana zgolj na svoj osnovni potencial protestne, protisistemske stranke, izgubila pa je veliko večino drugih volivcev. Najslabše sta se seveda odrezali instantni stranki LMŠ in SAB, ki sta nastali za potrebe enih volitev, in z nekaj (pa ne preveč) pretiravanja lahko rečemo, da nimata praktično nobenega lastnega volivca, ki bi ju volil v vsakem primeru, marveč dobivata vse glasove tako rekoč "na posodo" znotraj bloka. Letos si je večino teh glasov pač "izposodil" Robert Golob, ki ravno tako nima nikakršne samostojne volilne baze.

Znotraj SD so razmere zaradi slabega rezultata dokaj napete. Kaj bi morala stranka spremeniti, da bi znova postala prva sila na levici?

Predvsem bi se morali Socialni demokrati za to, da želijo postati prva sila na levici, kar niso že od leta 2011, pa še pred tem so to bili zaradi pretakanja glasov iz blokovske solidarnosti, zavestno odločiti. Volje za omenjeno ne kažejo in letošnji tihi umik iz prve vrste po "kronanju" Roberta Goloba govori jasen jezik. Blokovska, skoraj bi rekli ljudskofrontna disciplina je pri njih očitno na prvem mestu.

Seveda sproža to pri marsikom v stranki slabo voljo, še zlasti, ker niso vsi navdušeno sprejeli že "rezanja salame" za uspeh Zorana Jankovića leta 2011. Potem pa so bili leta 2014, leta 2018 in letos kar nekaj časa v najboljšem položaju, da popeljejo levi blok na volitve kot vodilna stranka, a je pred volitvami vedno nastopil "nov obraz" in jih sesekljal, najizraziteje leta 2014 in leta 2022, ko so le neznatno presegli pet odstotkov glasov, na katere lahko vedno računajo.

Na račun tega so se v zadnjem desetletju spremenili v stranko z izrazito osredotočenostjo podpore na podeželju, kjer je njihova tradicionalna volilna baza, ki deli poglede levega bloka na polpreteklost, na družbenem področju pa je velikokrat precej konservativna. Odraz tega je, da so se daleč najbolje odrezali kandidati SD na Ravnah, v Laškem in v Prekmurju. Iz te napetosti med podeželsko bazo in vodstvom stranke, ki se podreja interesom bloka, bi lahko morda vzklila tudi kakšna dobra pobuda za strankino prihodnost.  

Tudi stranka Levica je močno poslabšala svoj rezultat iz zadnjih volitev. So njihove ideje preprosto preveč radikalne ali je krivo kaj drugega?

Tudi za Levico je bila usodna blokovska disciplina. Ohranili so svojo pretežno protestniško in protisistemsko usmerjeno volilno bazo, izgubili pa tisti del volivcev, ki je izhajal iz osrčja levega bloka. Zlasti se to vidi v bogatih ljubljanskih in drugih mestnih okrajih, kjer je bila Levica pred štirimi leti trendovska izbira, tokrat pa jo je tam "povozilo" Golobovo gibanje. Ne gre pozabiti, da je pred štirimi leti Levico kot sebi najbližjo izbiro v enem od intervjujev navedel Milan Kučan. Letos tega seveda ni storil. A leta 2018 je bil levi blok samozavestnejši, zdelo se jim je, da si lahko privoščijo razpršenost in trendovski mestni volivci so glasovali za nekoliko ekstravagantno Levico. Letos je bilo vse podrejeno vrnitvi na oblast in za ekstravagantnost in eksperimente ni bilo prostora.

LMŠ IN SAB sta celo izpadli iz parlamenta. Kje so razlogi? Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da bi šlo za izigravanje volje volivcev, če bi kadri iz teh strank zasedli položaje v vladi?

Glavni razlog za izpad je v tem, da gre za instantni stranki, ustanovljeni za "enkratno uporabo", ki, kot omenjeno zgoraj, lastnih volivcev praktično nimata, ampak živita od glasov, ki se pretakajo znotraj levega bloka. In ker je letos drugače kot pred štirimi leti zaradi za levi blok nenavadnega položaja v opoziciji prišlo do zelo močne težnje h koncentraciji glasov, zanju ni nič ostalo. Šarčeva stranka je sicer imela nekaj potenciala kot nekakšna "žlahtna konservativna stranka", ki bi konservativnost družila s tradicionalnimi pogledi leve sredine v Sloveniji na polpreteklost in gospodarstvo. Zdelo se je, da bi s takšno kombinacijo ponekod lahko dolgoročno ogrozila SDS in NSI. Toda v opoziciji se Šarec ni znašel in je tekmoval v radikalni opozicijski drži z bolj levimi partnerji v koaliciji KUL. S tem pa je odbil ravno tisti del volilnega telesa, do katerega je imel dostop samo on, preostale levosredinske stranke pa ne.

Na prvi pogled gre vsekakor za izigravanje volje volivcev, če zavrnjeni stranki in njuna voditelja sedita v vladi po epskem volilnem porazu. A to je zgolj pogled od zunaj. Takšna ocena bi namreč imela težo samo, če bi jo delili nekdanji volivci SAB in LMŠ s prejšnjih volitev. Ti pa so sicer res množično "migrirali" k Robertu Golobu, vendar vsaj po mojem mnenju prej menijo, da so te glasove "posodili", kot da so jih trajno odtegnili Šarcu in Bratuškovi. Verjetno pa bodo nelogičnost njune vključitve v vlado, ki je za zunanjega opazovalca res težko razumljiva, poskušali dodatno zakriti s priključitvijo LMŠ in SAB Svobodi. Na daljši rok udeležba teh strank v vladi volivcem levega bloka sporoča, da njihovi glasovi ne odločajo o tem, kako bodo razporejena mesta v organih odločanja, saj je ta delitev znana že vnaprej, kot je bila recimo od volje volivcev popolnoma neodvisna razdelitev sedežev med blokovske stranke v nekdanji Nemški demokratični republiki.

"Na prvi pogled gre vsekakor za izigravanje volje volivcev, če zavrnjeni stranki in njuna voditelja sedita v vladi po epskem volilnem porazu. A to je zgolj pogled od zunaj. Takšna ocena bi namreč imela težo samo, če bi jo delili nekdanji volivci SAB in LMŠ s prejšnjih volitev. Ti pa so sicer res množično 'migrirali' k Robertu Golobu, vendar vsaj po mojem mnenju prej menijo, da so te glasove 'posodili', kot da so jih trajno odtegnili Šarcu in Bratuškovi. Verjetno pa bodo nelogičnost njune vključitve v vlado, ki je za zunanjega opazovalca res težko razumljiva, poskušali dodatno zakriti s priključitvijo LMŠ in SAB Svobodi," je opozoril politični analitik. Foto: Bojan Puhek, STA SDS se po dveh letih vladanja seli v opozicijo. Kaj bi stranka morala spremeniti in narediti bolje, da bi še naprej vladala?

Po mojem mnenju je glavni razlog za poraz SDS v spominu volivcev na pandemijo in omejitvene ukrepe, ki so jo spremljali. Tu veliko manevrskega prostora ni bilo. Tudi v evropskem merilu je volitve izgubila celo CDU, čeprav ji je prej leto in pol kazalo na zmago, občasno celo na prepričljivo. Ljudje so preprosto hoteli kaznovati vladajoče za tegobe, ki so jih imeli. In so se na volišču vprašali predvsem, kako naj glasujem, da se znebim sedanje vlade. V takšnih okoliščinah je bila samo delno uspešna tudi po mojem mnenju sicer pravilna osredotočenost SDS na lovljenje glasov zunaj mestnih središč. Toda tam je bil bes zaradi dveletnega omejevanja ravno tako velik, kar navsezadnje kaže sorazmerno dober rezultat dveh proticepilskih list skoraj brez medijske zaslombe. Predvidevam, da njunih skoraj pet odstotkov glasov prihaja pretežno od nekdanjih ali potencialnih volivcev strank dosedanje vladne koalicije.

Naslednji oteževalni dejavnik pa je bil, da se je zlasti Janez Janša znašel v zase nenavadnem položaju, ko je šel na volitve iz vlade, ne iz opozicije, kar se ni zgodilo nikoli po letu 2008. Zato se je moral v javnih nastopih predvsem "hvaliti" s tem, kaj je v Sloveniji izvrstno, to pa stokanja navajeni Slovenec nerad sliši, celo če je res. Hkrati se kaže velika razlika v podpori SDS med premožnejšo zahodno in revnejšo vzhodno polovico Slovenije. Medtem ko je na vzhodu celo relativna moč SDS ponekod narasla, je na zahodu praktično povsod upadla. Tako je najzahodnejši okraj, v katerem je stranka ohranila relativno večino, podeželje okrog Škofje Loke.

Mislim, da bi stranka morala razmisliti predvsem o tem, kako ponovno pridobiti volivce v tradicionalno sorazmerno konservativnih in relativno premožnih okoljih, ki so bila nekoč njena volilna baza, recimo Vrhnika ali Tržič. Če kje, je tu morda svoj delež k slabemu rezultatu prispevala stalna konfrontacija SDS in zlasti Janše z levim esteblišmentom o simbolno pomembnih temah (RTV, STA), ki na ravnanje podeželskih volivcev po mojem mnenju sicer ni imela veliko vpliva.

NSi je kljub temu, da jo je podprlo manj volivcev kot leta 2018, postala tretja stranka v državi. So lahko s tem zadovoljni? Kakšno prihodnost jim napovedujete?

Mislim, da zadovoljstvo NSi krepijo predvsem višje absolutno število glasov, pridobljen dodatni sedež in dejstvo, da niso izgubljali, čeprav so bili manjši partner v vladi s SDS. Skoraj popolnoma so potihnili tudi izčrpavajoči petelinji boji med obema desnosredinskima strankama, ki so zelo zaznamovali petletno obdobje med letoma 2013 in 2018. Ni sicer izključeno, da se bodo, ko bosta stranki spet v opoziciji, vnovič razplamteli. NSi je predvsem pokazala, da spada med stranke s trdno volilno bazo, ki je sicer na zmerni ravni (okoli pet odstotkov), a je skoraj ne more izgubiti. Poleg tega lahko računa na del zmernejših konservativnih in liberalnih volivcev, ki sicer ne delijo nujno njenih izvornih krščanskodemokratskih izhodišč. Trenutno pa ne vidim možnosti, da bi svoj domet NSi bistveno povečala. Za to bi bilo potrebno večje prerazporejanje volivcev na desnem polu, ki pa ga še ni na obzorju.

Kakšno vlogo so v predvolilni kampanji odigrali mediji?

Po mojem mnenju je večinski medijski tok v Sloveniji bolj kot s sorazmerno jasno izraženo naklonjenostjo Robertu Golobu na volilni izid vplival s prevladujočim sumničavim prikazovanjem praktično vseh ukrepov vlade za obvladovanje pandemije, kar je povečevalo že tako veliko nezadovoljstvo med prebivalstvom. To je bilo zlasti pomembno v času od drugega vala naprej. In vladna koalicija ni našla načina, kako bi učinkovito nevtralizirala ta občutek nezadovoljstva.

Kakšen mandat pričakujete? Bo koalicija zdržala štiri leta?

Če bi sodili po rekordni relativni večini Gibanja Svoboda, bi moral biti ta štiriletni mandat podoben sprehodu. Da morda ne bo tako, je najprej poskrbel kar Robert Golob sam, ker bo vlado z vidika preudarne politike sestavil izrazito neracionalno. Kot prvi volilni zmagovalec v slovenski parlamentarni zgodovini po letu 1990 je imel priložnost, da bi oblikoval večinsko koalicijo s katerokoli od preostalih štirih parlamentarnih strank. Kot drugi po Miru Cerarju je imel možnost, da sestavi večinsko vlado s samo eno stranko iz istega političnega tabora. Nobene od teh zgodovinskih priložnosti ni izkoristil, ampak bo očitno povsem po nepotrebnem v vlado vzel kar štiri stranke, vključno z vsemi starimi hipotekami in zamerami dveh nekdanjih predsednikov vlade. Tudi če bo iz te peterice po morebitni pridružitvi LMŠ in SAB Svobodi nastala trojica, bo ena stranka še vedno popolnoma odveč.

Seveda takšno oblikovanje vlade samo po sebi sproža vprašanje, koliko avtonomije in možnosti za odločanje (verjetni) novi mandatar sploh ima. Če bi se učil iz zgleda zlasti Mira Cerarja, ki je pred njim dosegel rekordno število mandatov, pa iz tega dosežka ni naredil popolnoma ničesar, bi vlado oblikoval bodisi samo s Socialnimi demokrati bodisi v obliki mešane koalicije z Novo Slovenijo. Takšna koalicija ne bi samo prispevala k umiritvi političnih napetosti v Sloveniji, marveč bi dala Robertu Golobu bistveno več samostojnega manevrskega prostora od "prisilnega sobivanja" s četico volilnih poražencev iz tako imenovane "koalicije ustavnega loka". Ker se je to prisilno sobivanje slabo izteklo že v Šarčevi koaliciji (in sedanja koalicija ni nič drugega kot vnovična oživitev Šarčeve), torej ni izključeno, da bi se vlada kljub udobni relativni večini Golobovih znašla v težavah že pred iztekom mandata. Verjetno bodo akterji, ki so Goloba ustoličili za voditelja levega bloka, sicer pozorneje nadzorovali napetosti, kot je bilo to v Šarčevem obdobju, in jih skušali dušiti.

Toda glavna težava za Goloba niti ne bodo manjši koalicijski partnerji, ampak nejasnost ob vprašanju, kdo sploh so njegovi lastni poslanci, kakšni so njihovi pogledi in komu ali čemu so v prvi vrsti lojalni. Res pa je, da bo javnost že zaradi izjemnega mandata volivcev, ki si ga je Golob pridobil s prepričljivo relativno zmago, vsaj prvo leto do njegove koalicije verjetno kar prizanesljiva.    "Sedanja koalicija ni nič drugega kot vnovična oživitev Šarčeve," meni Aleš Maver. Foto: STA ,

Kakšen odnos nove vlade do Rusije in Ukrajine pričakujete?

Tu je treba upoštevati dve osnovni izhodišči. Prvo je, da zunanja politika za levosredinski pol slovenske politične scene nikoli ni bila v ospredju, ukvarjanje z njo je bilo pretežno v vlogi urejanja notranjepolitičnih razmerij, čemur je služila tudi skrb za ohranjanje prestiža na evropskem in svetovnem parketu. Izjemi sta bili kvečjemu Borut Pahor in deloma, predvsem v zadnjem obdobju življenja, Janez Drnovšek.

Drugo izhodišče je, da predstavlja brutalna Putinova agresija na Ukrajino za levi pol večjo dilemo kot za desnega, čeprav niti tam ne moremo govoriti o enotnem ocenjevanju razmer. Predvsem se mi zdi, da je bila celo na desni ponekod z zadrego sprejeta izrazito aktivna vloga Slovenije pri podpori Ukrajini, češ da gre za nepotrebno izpostavljanje. Vendar je neenotnost na levi očitnejša.

Medtem ko del levosredinskega bloka in mnenjskih voditeljev samoumevno navija za močno podporo Ukrajini, predstavlja vojna v Ukrajini predvsem za širši krog nekdanjega predsednika Milana Kučana in za Levico hud izziv. V njihovem predstavnem svetu, ki ga je močno zaznamovala jugoslovanska izkušnja neuvrščenosti, namreč skoraj ni mogoče, da bi negativno vlogo odigrale sile iz nekdanjega sovjetskega in neuvrščenega prostora, v tem primeru Putinova Rusija, ki so v njihovi optiki vedno zasedale mesto "zdravih sil", kakorkoli pozitivno vlogo pa zahodne države in zlasti ZDA. Kljub temu si seveda ta del levega pola ne more privoščiti javnega zagovarjanja Putinovega režima, zlasti zato ne, ker je v zadnjih letih, spet izključno iz notranjepolitičnih nagibov, vse stavil na slikanje svojega političnega pola kot svetilnika liberalne demokracije in proevropskosti v Sloveniji.

Večji zunanjepolitični obrat pa bi ga pustil v "koaliciji" zgolj z Orbanovo Madžarsko, ki so jo v zadnjih letih dosledno slikali kot politično ptičje strašilo. Zato menim, da se bo Slovenija zgolj tiho pomaknila iz prve vrste zagovornikov Ukrajine v EU in sledila osrednjemu toku, zlasti morda Nemčiji. Mimo tega bo vest omenjenih krogov na levi blažil kvečjemu kak poziv, naj se Ukrajinci namesto z orožjem branijo z oljčnimi vejicami. K takšni oceni me napeljuje tudi okoliščina, da bo zunanja ministrica očitno Tanja Fajon, ki je v odnosu do Putinovega režima in razmer v postsovjetskem prostoru kot evropska poslanka zvesto sledila prodemokratični usmeritvi večine v Evropskem parlamentu.

Novice Je to novi Slobodan Milošević, pred katerim vsi trepetajo?

Novice "Putin se ne bo ustavil, opravka imamo z neracionalnim politikom"

Kakšno dinamiko dogajanja pričakujete v prihodnjih letih na levem političnem polu?

Po mojem mnenju je Robert Golob z oblikovanjem koalicije zapravil priložnost, da bi se etabliral kot srednjeročni voditelj tega pola in svojo stranko srednjeročno uveljavil kot najmočnejšo. Zelo verjetno se bo moral soočiti z enakimi težavami kot Miro Cerar in Marjan Šarec, ki sta se ravno tako odrekla ambicioznejši sestavi koalicije, kar pomeni, da je veliko vprašanje, ali bo čez štiri leta še blizu letošnjega rekorda. Kot že zgoraj omenjeno, so trenutno največja neznanka sestava in usmeritve njegove lastne stranke oziroma poslanske skupine, ki bo odločilno sooblikovala dinamiko. Na teh volitvah je blokovska logika povsem povozila avtonomijo posameznih strank in ne vidim razloga, da se ta trend ne bi še krepil. Res pa je, kot sem prav tako omenil, da bo imel Golob na začetku nekaj kredita, ki mu ga daje volilni izid. Ampak na prvi stopnički je ta kredit unovčil zelo pičlo.

"Robert Golob je z oblikovanjem koalicije zapravil priložnost, da bi se etabliral kot srednjeročni voditelj tega pola in svojo stranko srednjeročno uveljavil kot najmočnejšo," meni Maver. Foto: Bojan Puhek Kakšna je prihodnost desne politične opcije v Sloveniji?

Tokratni poraz je za desno politično opcijo sorazmerno hud, vsaj od daleč primerljiv s tistima iz let 2000 in 2014. V primerjavi s takratnimi volitvami je tokrat sicer tolažilno, da se Gibanje Svoboda ni zajedalo v jedrno volilno telo SDS in NSi. Toda zdi se, da je v primerjavi s stanjem še leta 2011 desni pol bolj ali manj trajno izgubil deset odstotnih točk in lahko trenutno računa s približno 35 odstotki glasov, pri čemer je treba poudariti, da po letu 1990 sam nikoli ni dosegel absolutne večine, ampak se njegovi najboljši izidi gibljejo okrog 45 odstotkov. Tokrat se je za odločilno izkazalo, da pri vladni koaliciji ni pristalo praktično nič od nekdanjih desetih odstotkov Stranke modernega centra. Obenem se je porušil vsaj deset let negovani mit o tem, da je skrivnost večjega volilnega uspeha desnega pola v višji volilni udeležbi. Tokrat je bila udeležba višja kot kadarkoli po letu 1996, SDS je res skoraj spet na ravni števila glasov iz leta 2011, toda nasprotni tabor je pridobil z višjo volilno udeležbo bistveno več.

Kratkoročno bi bilo torej modro vse sile usmeriti v bližnje predsedniške in lokalne volitve. Medtem ko bi morali v novi opoziciji na drugih nujno pokazati veliko moč desnosredinskega bloka vsaj na lokalni ravni, kjer je lahko velika nevarnost predvsem krepitev bega njegovih predstavnikov v vrste formalno nestrankarskih kandidatov, bi morebitna zmaga na prvih mejila na politični čudež. Na predsedniških volitvah je namreč treba zbrati 51 odstotkov glasov, ki jih desnosredinski blok nikoli ni. Tovrstni uspeh bi imel torej izjemen simbolni pomen. Srednjeročno pa se bo treba verjetno soočiti tudi s posledicami usodnega premika na desni, ki korenini že v letu 2008, ko je prišlo do zamenjave političnih mest med SDS in NSi. Prva se je pomaknila na desno, druga pa na levo oziroma proti sredini. Z današnjega vidika bi rekel, da je bil ta premik v veliki meri napaka.

Novice Angelo Merkel na oblasti ohranjala njena največja napaka