Kolobarjenje – načrt, ki se obrestuje!

Morda se kolobarjenje zdi zastaran, zapleten in arhaičen proces, s katerim si sodobni vrtnar ne želi beliti glave. Pogosto pa v želji po hitrem uspehu pozabimo na zdravo kmečko pamet, zato osvežimo načela kolobarjenja in poglejmo, zakaj je nujno, da se načrtovanja vrta lotimo modro in potrpežljivo.

Kaj je kolobarjenje?

Kolobarjenje je tradicionalen način kroženja zelenjave, pri katerem določeno vrsto vsako leto pridelujemo na drugem delu zelenjavnega vrta, v knjigi Zeleni kvadrat piše priljubljena hrvaška avtorica Kornelija Benyovsky Šoštarić. To pa ne velja samo za posamezne vrste, temveč tudi za cele skupine, zato recimo čebule ne smemo posaditi na gredici, kjer sta prejšnje leto rasla česen ali por.

Z izkušnjami se je namreč izkazalo, da se z nepretrganim gojenjem posamezne vrste na isti površini sčasoma izčrpajo določena hranila in razmnožijo škodljivci, ki napadajo to vrsto. Menjava je zato vedno dobrodošla. Nova skupina rastlin bo imela drugačne potrebe po hranilih, škodljivci, ki se bodo namnožili, pa bodo ob svojega gostitelja in bodo postopno izginili. Takšnemu načelu pridelave pravimo kolobarjenje in se nanaša na kroženje različnih skupin zelenjave v obdobju štirih ali šestih let.

Kakšne so njegove prednosti?

Vsaka zelenjavna vrsta ima svoje potrebe in značilnosti. Če jih poznamo, lahko delujejo tudi v našo korist in seveda pripomorejo tudi k boljši rasti drugih sort.

Nekatere vrste zelenjave, na primer krompir, pomagajo rahljati zemljo, stročnice pa na svoje korenine vežejo dušik, ki ostane v prsti na voljo naslednjim vrstam. Zato je za stročnicami modro pridelovati tiste vrste, ki porabijo veliko dušika, to so recimo zeljevke. Obratno pa koreninasto zelenjavo, ki potrebuje malo dušika, velja saditi za zeljevkami.

In njegove slabosti?

Kolobarjenja ne moremo izvajati s trajnicami v zelenjavnem vrtu, na primer z beluši in jagodami, ki rastejo na istem mestu. Prav tako v sistem kolobarjenja ne uvrščamo različnih sort solat, saj te na gredah rastejo malo časa in jih zato sejemo kot vmesne kulture in za zapolnjevanje praznin na zelenjavnem vrtu.

Ena od slabosti kolobarjenja je tudi ta, da nekatere vrste zelenjave potrebujejo več življenjskega prostora kot druge, zato je razporeditev gredic kdaj tudi težja. Vsak vrtnar ima tudi večje potrebe po določeni vrsti ali mu je pač nekaj vrst ljubših, zato težje sledi načrtu, zarisanemu na papirju. Še ena slabost je: razdalje na zelenjavnem vrtu so kdaj tako majhne, da s tem škodljivcem ne moremo popolnoma preprečiti, da bi našli pot do priljubljene hrane. Kot pravi Benyovsky Šoštarićeva, kolobarjenja zato ne smemo jemati kot obvezo, temveč kot priporočilo.

Štiriletno ali šestletno kolobarjenje?

Kolobarjenje s štirimi skupinami rastlin je najprimernejše za dolgo in uspešno pridelavo zelenjave, svetuje Benyovsky Šoštarićeva. Vzrok ni le preprečevanje razvoja škodljivcev in bolezni, temveč predvsem različne potrebe rastlin.

Skupina čebulnic (čebula, česen, por) ima rada bazična tla, medtem ko imajo paradižniki raje malo bolj kisla tla. Če torej čebulnice sadimo v gredico, kjer so bili prej paradižniki, moramo prsti dodati malo apna. Staro gredico s čebulnicami naslednje leto zasejemo s stročnicami (fižol, grah, bob), saj imajo te raje malce bolj alkalna tla. Poleg tega bodo stročnice prst obogatile z dušikom, zato jih prihodnje leto lahko nasledijo vrste z veliko listja – na primer zelje, ohrovt, brokoli in podobna zelenjava. Naslednja skupina naj bo zelenjava s plodovi – paradižnik, kumare in bučke –, ki ima raje malo bolj kisla tla. Za njimi, z dodatkom apna, pa so spet na vrsti čebula, korenje in rdeča pesa. Krog je sklenjen.

Kaj pa načelo dobrih sosedskih odnosov?

Vemo, da se nekatere rastline z nekaterimi vrstami razumejo bolje, z drugimi malo manj. Nekatere vrste zelenjave bodo tako lepše uspevale, če bodo v njihovi bližini rasle rastline, ki koristijo njihovemu zdravju in tudi boljšemu okusu. Takšno načelo sajenja žal pogosto ni skladno s kolobarjenjem. V tem primeru se je bolje odločiti za sistem kolobarjenja, saj tako rastline na sploh dobijo več koristi. Pozitivne medsebojne vplive pa lahko, tako svetuje Kornelija, nadomestimo z vmesnim sajenjem zdravilnih rastlin in cvetja.