Raziskava: smo Slovenci zasvojeni s pametnimi telefoni?

V intervjuju dr. Bončina komentira raziskavo, ki jo je podjetje IPSOS opravilo za Huawei. Izvedli so jo v dvanajstih različnih državah, med drugim tudi Sloveniji.

Živimo v dobi tehnologije in ljudje si danes ne morejo predstavljati svojega dne brez naprav, kot je mobilni telefon. Glede na raziskavo, ki jo je v sodelovanju z IPSOS-om izvedel Huawei, ima 56 odstotkov anketirancev telefon ob sebi več kot 13 ur na dan, 43 odstotkov pa bi jih se vrnilo po telefon, če bi ga pozabili doma (četudi to pomeni zamudo na delo). Lahko komentirate te rezultate?

Pametni telefoni nadomeščajo deset ali celo več naprav ali predmetov. Na njih preberemo novice, poslušamo glasbo, kontaktiramo prijatelje, preverjamo vreme, koledar prireditev, fotografiramo, iščemo podatke in še bi lahko naštevali. Tako niti ni presenetljivo, da je stalno pri roki in da si veliko ljudi ne predstavlja dneva brez njega. Po eni strani zaradi mobilnosti precej olajša vsakdanjik, po drugi strani pa smo zaradi tega stalno na razpolago.

Ista raziskava je pokazala, da 57 odstotkov ljudi v Sloveniji preverja elektronsko pošto, družbene medije in pošilja sporočila pred spanjem, 46 odstotkov jih to počne takoj, ko se zbudijo. Ali je to posledica navade, potrebe ali morda kompulzivnosti?

Očitno je postala navada, da ljudje pregledujejo medijske vsebine pred spanjem. Zanimivo bi bilo preveriti, ali je to nadomestilo knjigo pred spanjem. V postelji naj bi se umirili in nato prepustili počitku. Različni ljudje to počnejo na različne načine. Enako velja za zjutraj, ko se zbudijo: od 80 odstotkov ljudi, ki imajo telefone ob postelji, jih približno polovica zjutraj tudi brska, kar pomeni, da jih preostala polovica telefon uporablja kot budilko. Najverjetneje gre brskanje na račun tega, da vidijo, kaj je novega, kaj je treba postoriti v tem dnevu, in se tako v mislih že pripravljajo na delo. Za primerjavo: včasih nas je zbudila budilka, prižgali smo radio in poslušali novice, vreme, glasbo, preverili koledarček in pogledali, kaj je na urniku. Zdaj je to vse v eni napravi.

Druga pomembna številka kaže, da povprečni državljan Slovenije najpogosteje uporablja telefon za pošiljanje elektronske pošte (88 %), besedilnih sporočil (84 %) in dostop do družbenih omrežij (77 %). Ali so pametni telefoni in družbena omrežja danes prevzeli primat kot sredstvo komunikacije?

Gotovo več pišemo, kot se pogovarjamo. Včasih je tako lažje in tehnologija nam to omogoča. Omogoča tudi, da nismo vezani na en prostor, temveč se lahko svobodno gibljemo po mestu, državi, svetu … Iz iste raziskave je zanimiv podatek, da je le 55 odstotkov uporabnikov v zadnjem tednu dejansko telefoniralo. Ločiti moramo med komunikacijo, ki omogoča, da je delo opravljeno, in tisto, ki poglablja odnose. Raziskava pokaže tudi, da so ljudje radi v pristnem stiku drug z drugim, da jih moti, če sogovornik ni prisoten med pogovorom in pogleduje na telefon, da bi še vedno raje izbrali družino in prijatelje kot pa telefon.

Ali menite, da so sodobne tehnologije in pametni telefoni kot naprave, ki so z nami največji del našega časa, tiste, ki povezujejo ali razdvajajo ljudi?

Kot rečeno: ne gre le za komunikacijo, gre za to, kaj se pogovarjamo in kako to izvedemo. Če smo fizično oddaljeni od bližnjih, potem nam tehnologija pomaga vzdrževati pristen stik. Včasih je bilo to cenovno drago, zdaj pa je popolnoma dostopno.

Ne smemo pozabiti tudi na pretok znanja, ki so ga nove tehnologije popolnoma sprostile: strokovnjaki lahko hitro in prosto komunicirajo. In za uporabnike je večina znanja, podatkov, spretnosti le nekaj klikov stran. To je fantastično! Spomnite se na stanje še pred 20 leti: na naročene znanstvene članke smo čakali mesece, določene knjige in leksikoni so bili dostopni le v čitalnicah po predhodnem naročilu, profesorji so komunicirali po navadni pošti – zdaj pa jim lahko neposredno tvitneš.

Ljudi ločuje morda bolj to, da je zdaj vsakdo dobil možnost izraziti mnenje in da se razdori med skrajnimi položaji še bolj poglabljajo. Trolanje to še dodatno poslabša. Tako se veliko ljudi izloči iz komunikacije, ki je žaljiva in neprijetna. Problemi so tudi algoritmi glavnih omrežij ali iskalnikov, ki nas vzdržujejo v informacijskem mehurčku, kar še poglobi težavo.

Kakšen je vaš pogled - kje je meja med zasvojenostjo in neko zdravo uporabo mobilnih telefonov?

Zasvojenost se razvije takrat, ko se začnemo umikati v virtualni svet in opuščamo dejavnosti in stike v realnosti. Takrat, ko ne zmoremo več biti prisotni s sočlovekom, temveč razvedrilo, potrditev in razbremenitev iščemo na spletu. Telefon naj bi bil pripomoček, nekaj, kar olajša življenje, ne pa da ga nadomesti. Virtualni svet lahko izboljša resničnega, ne more pa ga zamenjati na zdrav način. Kako težko je včasih ločiti, kaj je zaljubljenost in kaj je odvisnost, pa je dobro izpostavljeno v Huaweievem oglasu. In kako nevarno je živeti s telefonom v roki tudi.

Kako lahko ravnajo starši: zdi se, da se tehnologiji ne moremo izogniti. Tablica za malčke, da v restavraciji lažje počakajo kosilo ali na dolgi poti na morje? Je to podpiranje otrokovega "tehnološkega" razvoja, "lenobe" staršev ali kaj drugega?

Bolj bi rekla, da gre za utrujenost staršev. No, tudi za lenobo, saj je lažje poriniti otroku napravo, kot pa z njim prebroditi dolgčas, jezo in frustracije, kar so sicer ene glavnih starševskih nalog. Na dolgi poti niti ni tako grozno, če si en del razvedrimo s tehnologijo. Za vsakih pet minut v vrsti pa je povsem neprimerno. Otroci zaradi tega utrpijo veliko škodo. Že tako je družba orientirana v užitek in srečo in ta način otroke oropamo za pomembno sposobnost, kako zdržati neprijetnost.

Danes celo besede izgubljajo pomen. Besedilna komunikacija je na telefonih preobražena v pošiljanje fotografij, emotikonov in GIF-ov. Je to past ali le realnost časa?

Jezik je živa stvar in priča smo spremembi – pravzaprav gre za izražanje s slikami. Ali to res pove več kot tisoč besed? V teh primerih bi to težko trdila, saj gre predvsem za poenostavljene odgovore z neko zabavno komponento. Ljudje to uporabljajo na različne načine. Včasih lahko emotikon pomaga izpostaviti ton sporočila, v katerem smo sicer omejeni z besedami in je lahko hitro narobe razumljen, tako da pomen ni vedno izgubljen, temveč lahko tudi poglobljen. Bolj zabavno se mi zdi izražanje s kraticami, izpuščanje samoglasnikov in podobno. Zanimivo bi bilo slišati, kaj o tem povedo jezikoslovci. Vsekakor se tranzicija odvija pred našimi očmi. Ali je to privilegij ali prekletstvo, pa bo pokazal čas.