Nedelja, 23. 7. 2017, 14.45
7 let, 1 mesec
Od smrti ju je ločilo samo 12 minut
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,88
Med 29. avgustom in 1. septembrom leta 1973 je bila spisana ena najdrznejših zgodb o reševanju človeških življenj. Britanska pomorščaka sta ostala ujeta v podmornici, ki je po tehnični težavi treščila v morsko dno skoraj pol kilometra pod vodno gladino. Reševanje, ki je trajalo več kot tri dni, do danes ostaja rekorden tovrstni podvig.
Roger Chapman (drugi z leve) in Roger Mallinson (na sredini)
28-letni nekdanji britanski marinec Roger Chapman in 35-letni inženir Roger Mallinson sta se 29. avgusta 1973 v zgodnjih jutranjih urah odpravila na delo z globokomorsko podmornico Pisces III. Približno 240 kilometrov od jugovzhodne obale Irske sta na morskem dnu urejala traso za polaganje transatlantskega telekomunikacijskega kabla.
Čeprav je delo potekalo v nevsakdanjih in pravzaprav ekstremnih razmerah, je bilo bolj ali manj rutinsko - to je bil navsezadnje že 325. potop plovila Pisces III. Ena izmena v majhni podmornici, katere prostor za največ tričlansko posadko je počez meril manj kot dva metra, je trajala osem ur.
Nalaganje plovila Pisces III na ladjo. Tole je že prizor, ki je nastal po rešitvi mornarjev. | Foto: Submex
Izmena Chapmana in Mallinsona se je približevala koncu in njuna matična ladja je zagnala vitel, ki bi podmornico Pisces III potegnil nazaj nad gladino Atlantskega oceana. A zgodila se je velika neprijetnost - vlečni kabel se je zapletel v loputo strojnice, dela podmornice, ki je bil ločen od kabine za posadko, in jo odprl. Vanjo je začela vdirati voda.
Prosti pad skoraj pol kilometra pod gladino oceana
Ko je bila podmornica Pisces III od gladine oddaljena je še 53 metrov, je bila zaradi vdora vode v strojnico težja že za več kot eno tono. Vlečni kabel dodatne obremenitve ni več prenesel, zato se je utrgal. Chapman in Mallinson sta začela padati nazaj proti morskim dnom in v tla na globini 488 metrov treščila s hitrostjo 64 kilometrov na uro.
Območje, kjer sta v morsko dno udarila Chapman in Mallinson.
Tik preden sta izklopila vse električne sisteme na krovu podmornice, sta mornarja o nesreči obvestila posadko matične ladje, ki je takoj zagnala reševalno akcijo. Sama sta ostala v temi in z veliko težavo - ne samo da v podmornici praktično nista imela hrane in pijače (le en sendvič in pločevinko limonade), pomoč je morala priti v manj kot 66 urah. Potem bi jima zmanjkalo kisika.
Na srečo je Mallinson prejšnji dan popravljal podmornico, pri tem zamenjal tudi jeklenke s kisikom in obnovil zalogo litijevega hidroksida v posebnem prezračevalniku, ki je iz izdihanega zraka odstranjeval ogljikov dioksid. (Fotografija je simbolična.)
A podmorničarja sta vseeno sklenila, da bosta porabila koliko je mogoče malo zraka, zato do rešitve praktično nista spregovorila besede. Odločila sta se tudi, da bosta ventilator z litijevim oksidom vklopila redkeje, kot je veleval protokol, in tako dodatno varčevala s kisikom.
Zaradi tega sta bila moža precej dremava in slabotna, saj je bila koncentracija ogljikovega dioksida v kabini višja kot sicer.
Roger Chapman med odmorom v podmornici Pisces III. | Foto: PA
Na lokacijo ponesrečencev so se medtem zgrnile reševalne ladje iz Irske in Velike Britanije, na pomoč pa sta priskočili tudi obalni strani Združenih držav Amerike in Kanade. Chapmana in Mallinsona je po nekaj ponesrečenih potopih šele 31. avgusta ob 12.44 odkrilo plovilo Pisces V, a poskus pritrditve novega vlečnega kabla je spodletel.
Globokomorsko plovilo Pisces V.
Plovilo Pisces V je kljub temu ostalo ob Pisces III, da ga je kasneje skoraj en dan pozneje lažje našel in vlečni kabel nanj uspešno pritrdil ameriški CURV-III. Čeprav se je tudi ob dvigovanju Pisces III na gladino morja pojavil zaplet, ki je povzročil, da se je plovilo močneje nagnilo in še malce premetalo ponesrečena mornarja, sta 1. septembra 1973 ob približno 14. uri vendarle znova videla dnevno svetlobo.
Rešenima mornarjema so iz podmornice Pisces III pomagali zlesti potapljači. Bila sta namreč precej dezorientirana, oči pa so se jima po več kot treh dneh, ki sta jih preživela v popolni temi, znova morale privaditi na svetlobo.
Chapman in Mallinson sta na dnu oceana preživela 84 ur in 30 minut. Kasnejša preiskava tehničnih težav plovila Pisces III, ki so povzročile nesrečo, je pokazala, da sta imela kisika ob rešitvi le še za 12 minut dihanja.
Reševanje Chapmana in Mallinsona še danes velja za rekorden tovrstni podvig, saj je potekalo na do zdaj največji globini (488 metrov).
Roger Chapman, mlajši od dvojice rešenih podmorničarjev, je malce več kot eno leto po dogodku izdal knjigo z naslovom Čas ni bil na najini strani, v kateri je opisal svojo plat zgodbe o preživetju.
Preberite tudi:
Kaj je skrito pod zapečateno loputo na koncu sveta?
Deset ljudi, ki so imeli prav, a jih nihče ni hotel poslušati
