Od procesorja do grafične kartice: Kako kupiti osebni računalnik

Nakup namiznega osebnega računalnika (t. i. desktopa ali PC-ja) po delih je težavnejši od nakupa že sestavljenega in preizkušenega modela. Prodajalec pri drugem prav tako jamči, da bo deloval, takoj ko ga vklopite, medtem ko tega zagotovila pri poljubno zloženih računalniških konfiguracijah ni.

A kupec-uporabnik ima pri lastnem izbiranju komponent več svobode odločanja, kaj v svojem računalniku želi in česa ne. Z malce raziskovanja čipov, kartic in diskov ter ostalih komponent pa lahko razmeroma preprosto zgradi računalniški sistem, ki bo zmogljivejši in obenem cenejši od že sestavljenega.  

Katere komponente sestavljajo sodoben PC

Če se sestavljanja osebnega računalnika lotimo sami, potrebujemo najmanj:

- Procesor ali CPU, možgane računalnika, ki opravi vse ali pa večino računskih operacij;

- Matično ploščo, komponento, na katero posadimo ali kako drugače priklopimo vse ostale komponente;

- Delovni pomnilnik (RAM) za začasno shranjevanje in hitro dostopanje do informacij o delu, ki ga v danem trenutku opravljamo na računalniku;

- Disk SSD ali trdi disk (HDD) za namestitev operacijskega sistema ter programov in za dolgotrajno hrambo podatkov;

- Grafično kartico za prikazovanje vizualno zahtevnih vsebin (igre, filmi v visoki ločljivosti, orodja za obdelavo grafike);

- Napajalnik za oskrbo računalnika z elektriko;

- Ohišje, kamor pospravimo vse naštete komponente.

Da sistem z naštetimi komponentami postane uporaben, moramo dodati še zaslon in periferijo ter posebno opremo (miško, tipkovnico, zvočnike, čitalce spominskih kartic), a o njih bomo pisali v naslednjem prispevku, ki ga boste lahko prebrali še ta teden.

(Mikro)Procesor

Začnimo s procesorjem, komponento, od katere je v veliki meri odvisna splošna hitrost delovanja računalnika, določi pa tudi, kakšno matično ploščo bo treba kupiti. (Fotografija je simbolična) Foto: Thinkstock

Zmogljivost sodobnega procesorja določa več številk. Prva je frekvenca delovanja procesorskega jedra, izražena v gigahercih – več je bolje.

Druga je število jeder procesorja, vsako deluje z isto frekvenco – več jeder pomeni zmožnost opravljanja več opravil hkrati.  Več v tem primeru sicer ni vedno bolje. Še vedno je precej programov in iger, ki ne znajo izkoristiti več jeder in se najbolje razumejo s procesorji, ki ponujajo hitrejši enojedrni performans. Najboljši nakup za povprečnega uporabnika je danes soliden štirijedrni procesor.

Tretja je količina predpomnilnika, izražena v megabajtih – več je bolje. Predpomnilnik je namenjen hitrejšemu dostopu do podatkov, ki so shranjeni v delovni pomnilnik (RAM), in s tem pospešitvi celotnega sistema.

Izbira proizvajalca procesorja je že lep čas omejena na AMD in Intel. Pri tem velja, da je AMD vsestranski in poceni, a počasnejši od Intela, ki pa je tudi dražji.

Pri nakupu procesorja se je treba vprašati, kaj bomo z računalnikom počeli.

Za poceni vsestranski računalnik, ki bo hitro in brez zatikanja poganjal spletni brskalnik, predvajal videoposnetke in prebavil preprosto ali malce starejšo videoigro, je zelo primeren hibridni čip, ki združuje procesor in solidno grafično kartico. Primer: družina procesorjev AMD A (A4, A6, A8).

Računalnik, ki bo poganjal najnovejše zahtevne videoigre, je smiselno opremiti z zmogljivim procesorjem, ki blesti tako v eno- kot v večjedrnem performansu.

Za udobno (in ne predrago) poganjanje iger v ločljivosti Full HD v povezavi s solidno grafično kartico je odlična izbira procesor iz družine Intel Core i5 (na fotografiji). Kar dobri cenejši opciji sta šestjedrnik AMD FX-6300 in štirijedrnik AMD A10.

Če želite pošasten stroj za zahtevno delo (montaža videoposnetkov, na primer) ali poganjanje iger v najvišji ločljivosti in pri najvišji stopnji podrobnosti, bodo dovolj dobri le dragi procesorji Intel Core i7.

Tu lahko preverite teste zmogljivosti procesorjev najvišjega, višjega srednjega, nižjega srednjega in najnižjega cenovnega razreda, tu pa še teste zmogljivosti najpogosteje uporabljanih procesorjev in kateri procesorji najbolje upravičijo svojo ceno.

Matična plošča

Zgoraj smo omenili, da procesor določi, katero matično (ali osnovno) ploščo bomo kupili. Razlog za to je podnožje procesorja, ki ne ustreza ležišču na vsaki matični plošči.

Primer: Intelov procesor s podnožjem LGA 1150 bomo lahko posadili le na matično ploščo s tem ležiščem, ne pa tudi na tisto z ležiščem za podnožje LGA 1151.

Ob ustreznem podnožju je treba ob nakupu matične plošče paziti še na nekaj dejavnikov:

- Razširljivost in trajnost. Če nameravamo v računalnik priključiti dve grafični kartici, mora imeti plošča (vsaj) dve ustrezni ležišči (PCI Express). Kateri in koliko pomnilnika (RAM) bomo kupili? Če plošča podpira vrsto pomnilnika DDR3, bo treba kupiti tega, ne DDR4. Smo ga kupili v velikosti 32 gigabajtov? Preveriti bo treba, če ga toliko sploh lahko vstavimo v izbrano ploščo. Koliko je priključkov za trdi disk ali disk SSD? Je mogoče priključiti še kakšen dodaten ventilator za hlajenje? Koliko je priključkov USB? Ali je večina sodobnih, hitrih USB 3.0 ali starih USB 2.0?

- Dimenzije. Standardizirani format za velikost matičnih plošč je ATX, večina plošč je na voljo v tej velikosti. Pri izbiri matične plošče je treba paziti, da bo ustrezala izbranemu ohišju (ta se prav tako podrejajo formatu ATX in različicam).

Ploščo ATX in manjšo microATX bomo lahko vstavili v ohišje ATX, v ohišje microATX pa navadne plošče ATX ne bomo spravili.

- Cena. Povprečnemu uporabniku se pri matični plošči ne splača zapravljati preveč. Zelo dobro dobimo za manj kot sto evrov, celo manj kot 80 evrov. Dražje plošče za osebne računalnike so v veliki meri namenjene uporabnikom, ki zvišujejo frekvenco delovanja svojih procesorjev (oziroma jih navijajo).

Pomnilnik (RAM)

Količina pomnilnika RAM oziroma delovnega pomnilnika določa, s koliko podatki bo lahko hkrati upravljal in jih uporabniku v trenutku, ko za to zahteva, ponudil računalnik. Več je pogosto bolje, ne pa tudi vedno, saj velja, da je prost pomnilnik neizkoriščen pomnilnik.

Pri nakupu pomnilnika RAM je treba paziti, da izberemo tistega, ki se ujema z ustreznimi ležišči na matični plošči. Pomnilnik tipa DDR4 ne bo združljiv s ploščo, ki podpira tip DDR3 (in obratno).

Kateri pomnilnik izbrati? DDR3 je v večini primerov še vedno cenejši od DDR4, podpira ga tudi več matičnih plošč (ki so prav tako cenejše). Je pa DDR4 občutno hitrejši. S padcem cen bo kmalu postal prva izbira uporabnikov (tako kot je DDR3 nasledil DDR2).

Koliko pomnilnika? Če imate in boste še naprej uporabljali 32-bitni operacijski sistem, je nakup več kot štirih gigabajtov nesmiseln, saj presežka ne bo mogoče izkoristiti. Če uporabljate 64-bitnega, za najboljši performans vložite v vsaj osem, morda celo 16 gigabajtov pomnilnika.

(Trdi) Disk

Disk je komponenta računalnika, na kateri so shranjeni vsi podatki – operacijski sistem, programi, igre, uporabnikove datoteke. Kupec novega računalnika ima na tem področju danes dve izbiri:

Prva je klasični trdi disk (HDD), ki se v osebnih računalnikih uporablja že desetletja.

HDD uporabniku ponuja ogromno prostora za shranjevanje podatkov in je poceni, ni pa prav hiter. Foto: Reuters

Druga je disk SSD. Razmeroma nova vrsta medija si pot v računalniški vsakdan utira šele nekaj let. Diski SSD za isti denar ponujajo manj prostora kot diski HDD, a so svetlobna leta hitrejši, energetsko učinkovitejši, manj nagnjeni k okvaram in fizično manjši. Cena jim za nameček bliskovito pada. 

Gigabajt diska SSD se bo predvidoma v dveh do treh letih cenovno izenačil z gigabajtom diska HDD.

Naše priporočilo? Kupite dva diska, SSD in HDD. Na prvega namestite operacijski sistem in najpogosteje uporabljane programe, drugi naj bo skladišče osebnih podatkov vseh vrst. Če bi imeli samo enega, pa izberite SSD. Cena dovolj prostornih 500-gigabajtnih modelov je v zadnjih mesecih padla krepko pod 200 evrov.

Grafična kartica

Najprej se vprašajte – ali bom igral zahtevne novejše videoigre in (redkeje) uporabljal programe za zahtevno obdelavo grafike?

Če je odgovor nikalen, potem namenske grafične kartice ne potrebujete. Grafični čipi, s katerimi so opremljeni sodobni procesorji, brez težav prebavijo manj zahtevne videoigre in predvajanje videoposnetkov v visoki ločljivosti.

Če je odgovor pritrdilen, se bo treba odločiti za pristop k enemu od dveh osrednjih taborov proizvajalcev grafičnih kartic.

AMD in Nvidia izdajata dovolj primerljive kartice, tako z vidika zmogljivosti kot trajnosti in cen, da je z zaupanjem enemu na račun drugega praktično nemogoče res zamočiti.

Katero kartico izbrati? Odgovor na vprašanje je odvisen od uporabnikove zahtevnosti pri prikazu podrobnosti v videoigrah in, morda še pomembneje, od globine njegove denarnice. Tako kot pri večini drugih komponent tudi pri grafičnih karticah za manj denarja dobi manj glasbe.

Naš nasvet: če uživate v sodobnih videoigrah, a imate omejen proračun, izberite zlato sredino, to je grafična kartica srednjega razreda za okrog 200 evrov (primer: v našem delovnem stroju brni Nvidia GeForce GTX 960 OC z dvema gigabajtoma pomnilnika, ki spada v ta razred kartic). Omogočila bo poganjanje vseh novejših iger v ločljivosti Full HD (1920 x 1080 slikovnih pik) pri visoki stopnji podrobnosti. Na tej povezavi lahko preverite primerjavo zmogljivosti več aktualnih in najpogosteje uporabljanih grafičnih kartic.

Z malce dražjo grafično kartico boste tudi pripravljeni na prihodnost, saj bo prebavila vsaj še dve do tri generacije prihajajočih iger. Foto: Reuters

Zvočna kartica?

Nakup ločene zvočne kartice za uporabnika, ki se ne ukvarja z mešanjem glasbe ali zvočnimi učinki, danes ni potreben. Dovolj dobri zvočni čipi so namreč integrirani na matičnih ploščah, številne podpirajo celo priklop prostorskega sistema zvočnikov (5.1, tudi 7.1, na primer).

Napajalnik

Napajalnik mora zagotoviti dovolj električne energije za delovanje vseh komponent pri polni obremenitvi (TDP).

Če je seštevek najvišjih energetskih zahtev (navedene so med tehničnimi lastnostmi) procesorja, grafična kartice, diska, ventilatorjev in drugih komponent 450 W (vatov), mora biti napajalnik vsaj toliko zmogljiv, če je zmogljivejši, še bolje.

Znamka napajalnika? Poznavalci prisegajo na dražje Corsair (zgoraj), Antec, Coolermaster, nekoliko zviška pa gledajo na pri nas sicer precej priljubljeni in veliko cenejši LC Power, s katerim pa mi v petih letih uporabe (650-vatni LC6650) nismo imeli niti ene težave.

Ohišje

Ohišje naj izpolnjuje naslednje pogoje:

- ustreza naj dimenzijam matične plošče (pogoj, ki ga ni težko izpolniti, saj so mere standardizirane);

- uporabniku naj ponuja dovolj prostora za razširitve v prihodnosti (grafična kartica z večjim in daljšim hladilnikom, več diskov, višji hladilnik procesorja);

V nekatera ohišja so privzeto že vgrajeni napajalniki. Pred nakupom takšnega ohišja preverite, če bo priloženi napajalnik dovolj zmogljiv za poganjanje drugih komponent.  

- biti mora zračno in ponujati razširitvena mesta za priklop dodatnih ventilatorjev za prezračevanje in hlajenje.

Optični pogon: Ali ga še potrebujemo?

Pogoni za predvajanje in zapisovanje podatkov na optične medije (CD, DVD) se na račun shranjevanja v oblak in drugih prenosnih medijev (ključi USB) že nekaj časa poslavljajo, a uporabnosti še niso čisto izgubili.

Marsikdo ima podatke ali starejše programe še vedno shranjene samo v tej obliki, ponekod (fakultete, določene javne ustanove) posredovanje in arhiviranje podatkov še vedno potekata prek CD-jev in DVD-jev.

Optični pogon sicer ni drag dodatek osebnemu računalniku, cena vsestranskega je okrog 20 evrov.

Operacijski sistem

Če imate licenčno kopijo operacijskega sistema Windows 7 ali Windows 8 (bodisi na DVD ali na ključu USB), ga namestite in do 29. julija 2016 boste upravičeni do brezplačne nadgradnje na Windows 10. Tisti, ki že imate licenčni Windows 10, lahko tukaj ustvarite datoteko za ponovno nalaganje operacijskega sistema na nov računalnik.

V nasprotnem primeru boste morali operacijski sistem kupiti (v primeru Windows 10 različica Home stane 120 evrov, Pro pa okrog 200 evrov). Brezplačna alternativa je ena od številnih različic operacijskega sistema Linux.  Foto: Reuters