Arktika se topi, Antarktika debeli

Z zanimivo informacijo sicer ni mogoče ovreči teorije o globalnem segrevanju, saj je antarktično obnavljanje ledu vendarle veliko počasnejše kot konstantna izguba tega v okolici severnega pola, a je meteorološko stroko znatna razlika med ohranjanjem nekdaj privzetega agregatnega stanja vode na področjih, kjer so temperature zraka zasidrane krepko pod lediščem, do nedavna vseeno precej begala.

Odgovor je morda našel eden od članov raziskovalnega inštituta univerze v Washingtonu, Jinlun Zhang. V svoji študiji na spletni strani ameriškega meteorološkega društva namreč podpira teorijo, da so za 80 odstotkov rasti koncentracije ledu na Antarktiki zaslužne spremembe v smereh vetrov, za 20 odstotkov pa deviacije tokov oceanov, ki obdajajo kontinent.

Razlaga, ki v ospredje postavlja vetrove, sicer ni nova, saj je bila na spletni strani Nature.com precej podrobno razdelana že lani. Študija je nastajanje novega ledu argumentirala z morebitnimi dokazi, ki kažejo na to, da veter obalni led potiska proč od celine, s tem pa naj bi se na površini odpirali vodni žepki, ki so z lahkoto znova zamrznili.

Zhang se v svojem delu sicer ni osredotočal le na vetrove, temveč na raziskovanje polarnega vorteksa oziroma polarnega ciklona, krožnega vzorca vetrov, ki se vrtinčijo nad Antarktiko. Čeprav je princip širjenja ledu, ki ga je opisal Zhang, v grobem enak zgoraj omenjenemu – veter z obale potiska, kopiči in s tem debeli ledeno ploskev ter ustvarja prostor za nastanek novega ledu –, pa identifikacija dejavnikov, ki sodelujejo pri procesu, po njegovem mnenju ne more biti tako enodimenzionalna, kot so jo lani prikazali v spletni publikaciji Nature Geoscience.

Zakaj je polarni ciklon nad Antarktiko v zadnjih tridesetih letih pridobil moč? Zhang in kolegi meteorologi niso prepričani. Prav mogoče je, da gre samo za naravno regulacijo vremena brez človeškega vpliva, ena od možnosti pa je vpliv ozonske luknje, ki še vedno vztraja nad najjužnejšo Zemljino celino. Sprememba naravnega energijskega ravnotežja, ki jo je povzročila nizka koncentracija ozona nad Antarktiko, bi v teoriji namreč lahko okrepila polarni ciklon.

Na pravo razlago še čakamo, je pa ob topljenju ledu na Arktiki, ki je ocean, obdan s kopnim, in nastajanju ledu na Antarktiki, ki je celina, obdana z oceani, jasno, da bodo morebitne spremembe kompozicije ozračja v prihodnosti ob toliko različnih spremenljivkah precej kompleksne.