Trk civilizacij v Ljubljani

V manj kot 24 urah in na razdalji manj kot enega kilometra sta se zgodili dve proslavi konca druge svetovne vojne. 8. maja, na dan, ko zmago v Evropi praznuje Zahodna Evropa, je bila državna proslava v Križankah. 9. maja, na dan, ko zmago praznuje Sovjetska zveza, je bila mestna proslava na nekdanjem Trgu revolucije. Dve proslavi, dva koncepta, skoraj bi lahko rekli dve civilizaciji.

Konec zgodovine odložen Nekaj let po padcu berlinskega zidu je Francis Fukuyama napisal knjigo z naslovom Konec zgodovine in zadnji človek. Češ komunizem je propadel, liberalizem in demokracija sta zmagala, nič zgodovinskega se ne bo več zgodilo.

Odgovoril mu je njegov nekdanji profesor Samuel Huntington. S knjigo Trk civilizacij je leta 1996 postavil okvir za razmišljanje o svetu po "koncu zgodovine". Da zgodovine nič ni konec, ampak da bodo svet še naprej zaznamovali spopadi med civilizacijami – zahodno, pravoslavno oz. vzhodno, islamsko, kitajsko, afriško ... Krizna območja, vojne in nestabilnost da bodo na mejah med njimi.

Dogodke zadnjih let lahko uvrstimo v njegov predlog konceptualizacije prihodnjega sveta. Ukrajina in Grčija sta na mejah med zahodno in vzhodno civilizacijo. Afganistan, Libija, Sirija, Izrael in Nigerija so na robovih islamske. Bosna in Kosovo so na stičišču vzhodne, zahodne in islamske civilizacije.

Tektonske razpoke med civilizacijami torej niso daleč od Slovenije. Skoraj dve tisočletji je bila meja zahodne civilizacije na črti Baltik-Jadran, pri čemer sta se zgolj spreminjali izhodišči na obeh morjih – pač do kod na sever so germanski trgovci obvladovali Baltik in do kod na jug beneški Jadran. Že v tretjem stoletju je cesar Dioklecijan mejo med Zahodnim in Vzhodnim rimskim cesarstvom postavil na reko Drino in tam je bila tudi na začetku 1. svetovne vojne.

Za železno zaveso Po drugi svetovni vojni se je zahodna civilizacija umaknila daleč na zahod. Kot je rekel Churchill in navdahnil Brgleza, "od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu, železna zavesa se je spustila čez celino". Po vseh civilizacijskih pokazateljih je ozemlje Slovenije, še bolj prepričljivo kot po 1. svetovni vojni, postalo del Vzhoda.

To je bil tisti Vzhod, za katerega Niall Ferguson v knjigi Vojna sveta (The War of the World) ugotavlja, da so se v koncentracijskih taboriščih zgolj zamenjale uprave. Namesto sovražnikov enega režima so tja pospravili sovražnike drugega. To je bil tisti Vzhod, ki se je na projekciji filma Schindlerjev seznam iskreno nasmejal sceni, ko v taborišče pride sovjetska vojska in nek major pravi, "zdaj smo vas osvobodili". Ni prišla svoboda, le eno diktaturo je zamenjala druga.

In predvsem je bil to tisti Vzhod, kjer je človeško življenje poceni in ki daje skupnosti prednost pred posameznikom. Kjer se sovražnika fizično iztrebi, njegove ženske pa posili. Načini obračunavanja s poraženo stranjo v Sloveniji imajo veliko skupnega z ravnanjem Sovjetov, pa malo skupnega z ravnanjem Francozov, Dancev, Norvežanov …

Ironija druge svetovne vojne je v tem, da sta šla Anglija in Francija leta 1939 v vojno, da bi zavarovali neodvisnost Poljske. Leta 1945 je bila Poljska prestavljena 250 km na zahod, bila je 20 odstotkov manjša in prav nič neodvisna. Tisto, zaradi česar se je druga svetovna vojna leta 1939 začela, je bilo dejansko dopolnjeno šele 50 let pozneje s padcem berlinskega zidu.

Šele s svojo samostojnostjo se je Slovenija vrnila v civilizacijski okvir, kjer je bila do leta 1918. Formalno vrnila.

Pred in za vrati na Zahod Proslava v Križankah je bila na prostoru nekdanjega samostana. Nekaj simbolike lahko najdemo v tem. Samostani kot versko-gospodarsko-kulturne celice so vzdrževali pridobitve zahodne civilizacije skozi srednji vek; ohranjali so znanje, prepisovali knjige, izdelovali zdravila in zdravili ljudi, skrbeli za reveže, izvajali šolanje …

Druga proslava je bila na trgu, ki je bil načrtovan in postavljen kot Trg revolucije. Tudi v tem je nekaj simbolike. Dve mogočni prizmatični stolpnici menda ponazarjata Ljubljanska vrata. Zapirajo pot iz Balkana v Severno Italijo, varujejo prehod s severa na jug, z vzhoda na zahod.

Prizmi na najnižji točki med Grajskim hribom in Rožnikom sta menda simbolni moderni odmev rimskih limesov, s katerim so Rimljani po vzpetinah med Vrhniko in Postojno barbarom zapirali prehod v Italijo, prehod na Zahod, prehod v civilizacijo. Župan Janković ga je pred meseci iz parkirišča spet spremenil v trg.

Na trgu pred vrati Zahoda so spomeniki revoluciji in revolucionarjem. Besedilo ob spomeniku revolucije še kar slavi socialistično ustavo iz leta 1974. Narodni heroji v grobnici so tisti, ki so bili revolucionarji.

Naši in vaši Na tem trgu revolucije tona praznovanju ni dala Slovenija zahodne civilizacije. V najboljšem primeru so jo vodili tisti, ki so mnenja, da so civilizacije preživel koncept, vrednote pa vendar univerzalne in občečloveške. Ki so se v zadregi presedali, ko je dr. Brglez na oni drugi proslavi govoril o "človečnosti, kulturi, demokraciji in svobodi" kot "o vrednotah zahodne civilizacije". Zahodne, ne katerekoli.

Začenjam verjeti, da se je Brglez s tistim, kar je govoril v nekem intervjuju o naravnem pravu, res nerodno izrazil, ker njegov govor v petek zvečer je bil govor zahodne civilizacije. Tiste, ki obvladuje živalske instinkte naravnega prava. Govoril je stvari, ki nas združujejo, izpustil je stvari, ki nas delijo.

V petek je bilo dovoljeno praznovanje miru, v soboto je bil nov dan.

Na Trgu republike oz. revolucije so slavili smrt fašizma in zmago v revoluciji. Ki se ji zdaj reče osvoboditev. Tako lahko sklepamo po dokumentarcih, ikonografiji in številu puščic, ki so bile uperjene proti domačim izdajalcem in cerkvi, ne pa tudi proti okupatorjem.

Milan Kučan je popolnoma pravilno ugotovil, da je bil instinkt, ki je mnoge posamezne Slovence vodil v upor, izvorno evropski – šli so v "boj proti barbarstvu" in za civilizacijo. In k temu hitro priključil apologijo revolucije, češ "bila je odločitev tudi za drugačno, boljšo, pravičnejšo družbo".

Rezultat tega boja za "boljšo družbo" ni bil prav nič zahodnoevropski. Nikoli Slovenija ni bila tako daleč od zahodnih civilizacijskih standardov, nikoli v svoji zgodovini ni bila tako barbarska kot maja in junija 1945.

Kučan je priznal, in tudi to obeta, da se med vojno niso držali tiste točke OF, ki je rekla, da se bo o politični ureditvi države odločalo po vojni. Sicer pa je spretno zavijal revolucijo v celofan boja proti okupatorjem. Turnšek, Stanovnik in podobni so v tem manj spretni. In zato ostajajo na trgu revolucije, ki se sicer imenuje Trg republike. Simbolno na zunanji strani vrat na Zahod.

Eni in drugi Če je v petek prispevek k slovenskemu vračanju domov v normalnost naredila vladna proslava, je v soboto svoje naredila javna radiotelevizija. Za sobotni film na drugem programu bi lahko izbrali katero od partizanaric, pa je nekdo izbral film Clauda Leloucha Eni in drugi.

Leta 1981, ko se je Slovenija spravljala snemati film Dražgoška bitka, so Francozi posneli film, kjer Sovjeti, Američani, Francozi in Nemci niso naši in vaši, ampak eni in drugi. Kljub vojni, smrtim, koncentracijskim taboriščem, totalitarizmu …

Do konca skoraj tri ure dolgega filma vse protagoniste poveže koncert pod Eifflovim stolpom. Nekdanji dirigent nemške okupacijske vojaške godbe v Parizu in občudovalec Hitlerja spet dirigira sredi Pariza. Bolero. Za Rdeči križ. Baletnik je pobegnil iz Sovjetske zveze na Zahod.

Najdite film na internetu. Priporočam.

Ravelov Bolero traja dobre četrt ure.

Dovolj za razmislek. Na primer o tem, kako lepo bi bilo, če bi bili tudi v Sloveniji eni in drugi. Tako kot so na Zahodu. In ne naši in vaši. In za ugotavljanje, koliko nam do tega še manjka; kako globoko v Slovencih še teče prelomnica med vzhodom in zahodom.

Srebrn rob tega oblaka je, da ta prelomnica ne teče po istih črtah kot naš prelom med levico in desnico. Trk civilizacij v Ljubljani je bil mehak, ampak se je zgodil. Ne da bi desnica imela kaj pri tem.