Laško Gremo v hribe 2026: skupnost, ki vsako leto poveže tisoče Slovencev

Kaj bi sporočil nekomu, ki še ni bil na dogodku Laško Gremo v hribe?

Za začetek smo ga izzvali s preprostim vprašanjem: kako nekomu, ki tega še ni doživel, sploh opisati izkušnjo Gremo v hribe? "Rekel bi mu podobno, kot velja za Planico: če je še nisi doživel v živo, potem v bistvu ne veš, za kaj gre. Lahko spremljaš po televiziji, lahko slišiš od drugih, ampak občutek je povsem drugačen, ko si tam. Tako je tudi z dogodki Gremo v hribe. Lahko si predstavljaš, kako je videti, ampak pravo vzdušje začutiš šele, ko se sam odpraviš na pot, pustiš avto v dolini, nekaj narediš zase in potem na vrhu doživiš to energijo ljudi, narave in glasbe. Gre za kombinacijo, ki jo je težko opisati, malo napora, veliko zadovoljstva in na koncu občutek, da si del nečesa. In ravno zato je vredno priti in to doživeti v živo," v uvodu pove Gregor Janežič, po izobrazbi specialni pedagog, ki je svojo pot našel tudi v vodenju in komentiranju prireditev.

In če bi moral projekt Gremo v hribe opisati s tremi besedami? "Zagotovo gibanje, skupnost, legendarno," odgovarja.

Foto: Gremo v hribe

Iz spontanega začetka v srce športnega dogajanja

V svetu vodenja športnih dogodkov je praktično samouk. Svoj slog vodenja je čez leta razvijal predvsem s prakso. Začelo se je spontano, ko je na eni od prireditev v Kranjski Gori vskočil namesto napovedovalca, ki je ostal brez glasu, in prvič prijel za mikrofon na tekmi deskanja na snegu na visoki ravni. Organizator je bil nad njegovim nastopom navdušen, od tam pa se je njegova pot razvijala postopoma in organsko. Dober glas se je širil, prihajala so nova povabila in večji projekti, tudi Gremo v hribe.

"Če govorimo o tem, kaj me pri dogodkih najbolj pritegne, je odgovor jasen: gibanje in šport. To je tisto, kar mi da energijo in zaradi česar vodenje resnično zaživi. Vodenje športnih dogodkov je postalo del mojega vsakdana. Težko ločim med delom in prostim časom, saj me priprave in razmišljanje spremljajo ves čas. Vodenje športnih dogodkov je v bistvu del mojega življenja, ki se nenehno prepleta z vsakdanjikom. Tudi priprava na posamezne dogodke je del tega procesa. Težko bi potegnil jasno ločnico, saj vse skupaj preprosto živi z menoj. Podobno kot ima nekdo šport ali hobi, je pri meni to neka vrsta pozitivne obsesije, ukvarjanje s tem, priprave in vse, kar spada zraven," pripoveduje Gregor Janežič.

Kot pravi, ima ustaljen način dela, okvirje, po katerih se ravna, a je vsak dogodek zgodba zase. "Še posebej pri projektu Gremo v hribe je veliko spontanosti, saj je vse odvisno od dogajanja na lokaciji in odziva ljudi. Veliko je improvizacije in sprotnega prilagajanja, od tega, kako steče pogovor z gosti, do tega, kako se odziva občinstvo. Včasih je treba načrtovan pogovor skrajšati ali ga speljati v drugo smer. Prav ta fleksibilnost pa je tisto, kar daje dogodkom živost in pristnost."

Foto: Gremo v hribe

Foto: Gremo v hribe

Projekt, ki je postal del hribovske kulture

Njegova zgodba s projektom Gremo v hribe se je začela povsem na začetku, leta 2010, ko je projekt še nosil ime Zlatorogova transverzala ponosa. "Že ideja me je takoj pritegnila, to povezovanje gibanja, narave in druženja. Seveda pa ni šlo brez preverjanja. Šlo je za resen projekt, zato sem moral skozi pogovore in predstavitev svojega dotedanjega dela, podobno kot pri vsaki novi službi. Organizatorji so želeli nekoga, ki mu lahko zaupajo. Verjetno pa je odločila tudi moja sposobnost empatije, navezovanja stika z ljudmi in občutek za skupnost," se spominja.

Projekt danes vidi kot zgodbo izjemne rasti. Če so pred šestnajstimi leti začeli z nekaj sto udeleženci, ki so jih skoraj vse osebno poznali, je danes slika povsem drugačna. "Skupnost #gremovhribe je v zadnjih letih nedvomno močno zrasla. Če je nekoč na posamezne dogodke prihajalo med 500 in 700 ljudi, danes številke segajo od tisoč in tudi do štiri tisoč udeležencev," pojasnjuje.

A po njegovih besedah številke niso edino merilo uspeha. Morda še bolj kot to preseneča širina prepoznavnosti projekta. "Projekt je prerasel okvirje posameznih pohodov in postal prepoznaven med mnogimi. Številni, skoraj vsak, če malce pretiravam, že ve, kaj pomeni Gremo v hribe – ne le kot dogodek, ampak kot ideja oziroma gibanje."

K širši prepoznavnosti so pomembno prispevali tudi različni komunikacijski kanali. Prav zaradi tega danes Gremo v hribe ni več zgolj serija dogodkov, ampak projekt, ki povezuje izjemno raznoliko skupnost ljudi. "Danes lahko brez pretiravanja rečemo, da je Gremo v hribe postal že skoraj legendaren projekt," dodaja sogovornik.

"Zabava v najboljšem pomenu besede"

Na začetku projekta so imele osrednjo vlogo animacijske igre, ki so povezovale planince. "Tukaj moram posebej omeniti Andreja Kosa, nekdanjega pevca skupine Big Foot Mama, ki je bil idejni vodja teh vsebin. Jaz sem jih povezoval, skupaj pa smo ustvarjali zelo pristne stike med ljudmi. Andrej je še danes del ekipe, med pohodniki zelo priljubljen," pripoveduje.

Čeprav se je projekt Gremo v hribe čez leta razvijal, njegovo bistvo ostaja enako. Najprej gibanje, potem druženje. Udeleženci pustijo avto v dolini, se povzpnejo na vrh, vložijo trud, šele nato pride nagrada v obliki sproščenega druženja ob glasbi in dobri družbi. Ture so zasnovane tako, da so dostopne širšemu krogu ljudi, večinoma gre za srednje zahtevne poti, dolge okoli dve uri ali manj.

Prav ta dinamika daje dogodkom posebno energijo. Ko pohodniki pridejo na vrh, imajo za sabo izkušnjo, napor in dosežek, zato so bolj odprti, sproščeni in povezani kot klasični obiskovalci dogodkov. "Gre za pravo slovensko veselico v najboljšem pomenu besede, za odklop, za trenutek, ko pozabiš na vsakodnevne skrbi in preprosto uživaš v naravi in družbi."

V več kot 120 dogodkih na različnih vrhovih sredogorja je projekt oblikoval močno skupnost. Obiskovalci ne prihajajo le enkrat, zbirajo vrhove, se vračajo in postajajo ambasadorji. Če jih je bilo na začetku okoli 60, jih je danes že približno 900. Prav ta občutek pripadnosti, da si del nečesa širšega, pa je po njegovem mnenju tisto, kar projektu daje posebno vrednost.

Foto: Gremo v hribe

Razlike, ki se zabrišejo

Vloga moderatorja je pri projektu Gremo v hribe nekoliko drugačna kot sicer. "Na odru si morda le nekaj minut, bistveno več pa je tistega vmes – neposrednega stika z ljudmi. Pogovori s pohodniki, ki prihajajo z vseh koncev Slovenije, iz Koroške, Štajerske, Gorenjske, so tisto, kar daje dogodku poseben pečat. Vedno so sproščeni, pristni, brez napetosti. Ne govori se o politiki, ampak o dnevu, doživetjih, včasih tudi o osebnih zgodbah."

Prav v tem okolju pride do zanimivega pojava, razlike se preprosto zabrišejo. Ne glede na to, od kod kdo prihaja ali kakšna so njegova prepričanja, se vse poenoti. "Ostane samo skupna izkušnja. Ljudje so nasmejani, dobre volje, sam še nisem doživel slabe energije na teh dogodkih," pravi.

Pomembno vlogo igra tudi tradicija. Hribovje ima pri Slovencih poseben, skoraj identitetni pomen. Ko se temu pridruži še glasba, pogosto narodnozabavna, dobi dogajanje dodatno dimenzijo. "Morda tega doma ne poslušamo vsak dan, a v tem okolju deluje povsem naravno. Prav ta preplet gibanja, narave, glasbe in druženja ustvarja vzdušje, zaradi katerega se ljudje vedno znova vračajo," pojasnjuje Gregor Janežič.  Projekt pa ima tudi širšo, dobrodelno noto. Del sredstev se vrača v gorsko okolje, v podporo oskrbnikom planinskih koč, planinskim društvom in ohranjanju planinskih poti. Že od začetka je bila to ena od pomembnih vrednosti projekta.

Anekdote, ki so ostale v spominu

V vseh teh letih se je nabralo toliko spominov, da jih je skoraj nemogoče strniti v eno samo zgodbo. Na odru projekta Gremo v hribe so se zvrstili številni znani obrazi, od glasbenikov do legend, kot so Andrej Stare, Bojan Križaj in Jure Franko, in vsak nastop je prinesel svoj trenutek.

"Težko bi izpostavil samo enega," pravi, a ena zgodba mu je vendarle še posebej ostala v spominu, iz ene od zgodnejših sezon na Planini nad Vrhniko. "Zaradi dežja smo morali dogodek tik pred začetkom odpovedati, a so se pohodniki kljub temu odpravili na vrh. Ni bilo klasičnega dogodka, ni bilo pravega odra ali velike množice, samo ljudje, ki so prišli. Kar je sledilo, je bilo popolnoma spontano. Andrej Kos je začel peti, mi pa smo se preprosto povezali in ustvarili neko interno zabavo. V tistem trenutku ni bilo več pomembno, kdo je voditelj, kdo nastopajoči in kdo obiskovalec, vsi smo postali eno. Prav ta spontanost in povezanost sta mi ostali najbolj v spominu."

Svojevrstne zgodbe pa nastajajo tudi v zakulisju. Zaradi odmaknjenih lokacij je logistika pogosto zahtevna, na vrh je treba spraviti oder, ozvočenje in vso opremo, včasih tudi z več vozili. "Spomnim se, da smo na Mariborskem Pohorju enkrat pristali na napačnem vrhu, mi peš na enem, del ekipe z opremo pa na drugem, kakšna dva kilometra stran. Videli smo se, a do njih je po cesti vodila precej daljša pot, zato so zamujali (smeh, op. p.)."

Foto: Gremo v hribe

"Uživač v razgledih"

Kakšen pa je njegov osebni odnos do hribov? Je bolj uživač v razgledih ali lovec na vrhove? "Hribe imam pravzaprav ves čas na očeh, že z domačega okna imam odprt pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. In moram priznati, da ta razgled hitro pogrešam, če ga nekaj časa ne vidim. Sicer sem po duši športnik, dolga leta sem se ukvarjal s triatlonom in imam za sabo tudi šest ironmanov, tako da gibanja mi ne manjka. A kljub temu se ne bi označil za pravega hribovca. Iz spoštovanja do tistih, ki res živijo za hribe, tega niti ne želim trditi. Sem pa z njimi v stiku, tudi prek plezanja, in jih zelo cenim. Seveda grem kdaj tudi sam v hribe, bil sem tudi že na Triglavu, a to ni moja redna, tedenska ali mesečna rutina. Hribov ne doživljam kot glavno obliko rekreacije, ampak bolj kot prostor za uživanje, razgled in odklop. Zato bi rekel, da sem bolj uživač v razgledih kot pa klasičen lovec na vrhove," slikovito ponazori Gregor Janežič

Se vidimo? Mi gremo! Spet. Skupaj. Peš.

Projekt Laško Gremo v hribe, kot že rečeno, letos vstopa že v svojo 17. sezono. In česa se sogovornik najbolj veseli? "Najbolj se veselim ljudi, tako tistih znanih obrazov, ki se vračajo iz leta v leto, pa tudi novih. Še posebej me veseli, da se dogodkom vse pogosteje pridružujejo mlade družine. Pomemben del ostajajo tudi gostje. Vedno se veselim znanih športnikov, s katerimi lahko na odru ustvarimo dodatno energijo in vzdušje. Gre za res vrhunska imena, od smučarskih skakalcev do rokometašev, košarkarjev in nogometašev … Seveda pa ne gre brez glasbe. Tudi letos bodo pomemben del dogodkov tradicionalni slovenski bendi, ki na vrhovih vedno poskrbijo za pravo vzdušje," pove Gregor Janežič.

Na vprašanje o izpostavljeni lokaciji letos brez oklevanja odgovori: "Če bi moral izpostaviti eno, bi bila to zagotovo Uršlja gora. Letos bo dogodek tam 25. junija, na državni praznik, kar je še dodatna posebnost, sicer so dogodki večinoma ob sobotah, a tukaj bomo že drugič naredili izjemo."

Uršlja gora ima po njegovih besedah prav posebno energijo. "Spomnim se, da je bila ob prejšnjem dogodku tako polna, da si, kamorkoli si pogledal po pobočjih, videl ljudi. Vzdušje je bilo izjemno, množično, a hkrati zelo pristno. Verjamem, da bo tudi letos tako."

Ob tem doda povabilo: "Vabim vas na Uršljo goro, pa tudi na vseh preostalih pet dogodkov. Prav ta kombinacija gibanja, doživetja, druženja in skupnosti je tisto, zaradi česar bi vsakomur priporočil, da pride in izkusi dogodek v živo."

Vse, kar morate vedeti o letošnji sezoni, si lahko preberete tudi v tem prispevku. 

Sportal Pred vrati nova sezona največjega slovenskega pohodniškega gibanja

Več o lanski sezoni si lahko preberete na tej povezavi ali jo podoživite z ogledom spodnjega videa.