Ponedeljek, 5. 9. 2016, 5.30
7 let, 1 mesec
Reportaža: najboljši avtomobili gorske dirke za EP v Ilirski Bistrici
Zakaj po navadni cesti drveti z 250 kilometri na uro? #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,48
Avtomobilska gorska dirka je šprinterski izkoristek tehnike in voznikove psihe. To je nevaren šport, ki zahteva popolno zbranost. Na dirki v Ilirski Bistrici so najhitrejši po regionalni cesti vozili s povprečno hitrostjo blizu 150 kilometrov na uro. Povsem na meji, a nikakor ne čez njo, se riše adrenalinski ples asfalta, visokotehnoloških dirkalnikov in pogumnih voznikov.
Gorska dirka je za dirkača pravi šok. En trenutek sedi v ugasnjenem dirkalniku v boksih, nato mu mehaniki vžgejo motor in čez kakšno minuto že stoji povsem pripravljen pred štartno črto. Ko se na semaforju prižge zelena luč, "eksplodirajo" motorni valji, voznik pa doživi izbruh adrenalina.
"Smo nori? Malo že."
"Po nekaj sto metrih že dosežem hitrost 245 kilometrov na uro, malo pozneje gre na najdaljši ravnici vse do 255 kilometrov na uro. Počutim se, kot da bi me s štarta izstrelili s fračo. Res je hitro, noro hitro. Še posebej zato, ker sedimo skoraj čisto na asfaltu in hitrost dojemamo iz druge perspektive. Smo nori? Malo zagotovo, toda nevaren je vsak avtomobilski šport," nam je včeraj zjutraj, ko je pripravljal svoj športni prototip norma M20F povedal Patrik Zajelšnik, najhitrejši slovenski in skupno peti voznik gorskohitrostne dirke evropskega prvenstva v Ilirski Bistrici.
Patrik Zajelšnik: "Od štarta do prve šikane gre vse na polno. Do hitrosti 245 kilometrov na uro ..."
Adrenalinski ples skozi ovinke, ki zahteva popolno obvladovanje tehnike in lastne psihe
Napeti trenutki pred štartom, ko se mora voznik povsem umiriti in zbrati.
Gorska dirka je za dirkača pravi šok. En trenutek sedi v ugasnjenem dirkalniku v boksih, nato mu mehaniki vžgejo motor in čez kakšno minuto že stoji povsem pripravljen pred štartno črto. Ko se na semaforju prižge zelena luč, "eksplodirajo" motorni valji, voznik pa doživi izbruh adrenalina.
Čaka ga pet kilometrov in dobri dve minuti dolg adrenalinski ples skozi ovinke. To kajpak ni hitra vožnja po varnem dirkališču, temveč dirkanje po čisto navadni regionalni cesti. K tej spadajo tako asfalt s spreminjajočim oprijemom, izbokline in luknje, kakor tudi bližnje ograje, skale in drevesa.
Faggiolijev vrhunski prototip osella FA30 omogoča pospeške do 100 kilometrov na uro v le dobrih dveh sekundah. Evropskega prvaka tehnika dobesedno izstreli proti prvim ovinkom.
Vozniki namerno tvegajo, iščejo mejo in rinejo iz cone udobja
Simone Faggioli je s tesno zmago v Ilirski Bistrici potrdil letošnji naslov evropskega gorskohitrostnega prvaka. Proti Šembijam je vozil s povprečno hitrostjo 149 kilometrov na uro.
Prostora za napake dobesedno ni. Ko se zgodijo, je lahko zelo hudo. Na gorskih dirkah so v preteklosti dirkači tudi umirali, med njimi samo v zadnjih letih tudi šampioni, kot so bili Lionel Regal, Otakar Kramsky in Georg Plasa. Zato je gorska dirka namensko iskanje meja človeške psihe, tehnoloških skrajnosti in siljenje posameznika iz lastne cone udobja. Popoln preizkus športnikov, ki morajo v nekaj minutah tvegati in pokazati vse. Zato so sladki že prihodi v cilj z dobro vožnjo, kaj šele največje zmage.
"To je zagotovo ena najljubših zmag moje kariere. Šlo je na polno od prvega do zadnjega metra proge. Preprosto hitreje ne zmorem peljati, kar dokazujeta tudi dva skoraj enaka časa," je po dramatičnem razpletu letošnje ilirskobistriške dirke povedal aktualni evropski prvak Italijan Simone Faggioli. Na dirki je bil le za dobro sekundo pred svojim največjim rivalom Christianom Merlijem.
Gorska dirka je namensko iskanje meja človeške psihe, tehnoloških skrajnosti in siljenje posameznika iz lastne cone udobja. Popoln preizkus športnikov, ki morajo v nekaj minutah tvegati in pokazati vse. Christian Merli je z osello FA30 letošnji evropski gorskohitrostni podprvak.
Po regionalni cesti do Šembij s povprečno hitrostjo skoraj 150 kilometrov na uro
Čeprav vajen zmagovanja, je bil italijanski as po koncu dirke nasmejan kot že dolgo ne; hodil je po boksih, govoril o svoji vožnji, se objemal s člani ekipe in kipel od zmagovalnega zanosa. To je bila neposredna posledica prej omenjenega popolnega tveganja, vožnje na meji fizikalnih sil in sposobnosti lastne zbranosti v odločilnem trenutku. Do zmage je na vsakdanji regionalni cesti vendarle prišel s povprečno hitrostjo 149 kilometrov na uro. Ne pozabite, štart na gorskih dirkah je stoječ!
Kulise z gledalci so se letos spet vrnile v Ilirsko Bistrico.
Oče dirke Miro Gardelin: eno je dirka, nekaj povsem drugega pa športna prireditev
Oče dirke Miro Gardelin (desno) ob drifterju Luki Marku Grošlju, ki je kot predvoznik z drsenji skozi ovinke ogreval gledalce
Gorskohitrostna dirka med Ilirsko Bistrico in Šembijami je letos potekala že dvaindvajsetič. Če je bila prihodnost dirke pred leti prekrita s sivimi oblaki, danes vendarle spet vliva več upanja na preživetje in svetlejšo prihodnost. Po organizacijskem slovesu ekipe domačina Mira Gardelina in umiku organizatorjev iz vrst ljubljanskega društva AŠD SA-I, dirko zdaj z varčevalnim finančnim programom organizira kar nacionalna zveza za avtošport AŠ2005.
Po več letih je bila letos v Ilirski Bistrici spet organizirana prava pešpot za gledalce.
Njen direktor Dagmar Šuster je z udarniškim delom dirko v zadnjih letih obdržal pri življenju, k organizaciji pa letos spet zvabil Gardelina. Ta je kot domačin pomagal tako pri podpori občine kot tudi domačinov, ki živijo neposredno ob trasi proge. Zato so organizatorji prek njihovih parcel spet lahko speljali pešpoti za gledalce.
Gardelin je vedno poudarjal, da je dirka eno, športna prireditev pa dejansko nekaj povsem drugega. Letošnji dogodek je bil z večjim obiskom gledalcev, urejeno pešpotjo in tudi nastopom drifterja Luke Marka Grošlja z novim BMW M3, ki je dobro ogrel obiskovalce, zagotovo korak v pravo smer.
Video – Drsenje Luke Marka Grošlja skozi enega ovinkov ceste proti Šembijam:
Podtlaka je toliko, da gre skozi prve ovinke s polnim plinom do 245 kilometrov na uro
Družina Zajelniškov, ki živi v nemškem Freiburgu. V sredini oče Jožef, na levi sin Patrik, na desni pa Aleksander. Oba sta bila na dirki najhitrejša dirkača slovenske krvi.
Voznik Patrik Zajelšnik, sin slovenskega zdomca Jožefa in prihaja iz nemškega Freiburga, je kot najhitrejši slovenski predstavnik vozil športni prototip norme. To je dvosed, ki ga poganja Mugenov motor V8 z okrog 500 "konjskimi" močmi. Ker ima tak prototip odlično aerodinamiko, velik podtlak in s tem oprijem, so zmogljivosti pri masi 580 kilogramov resnično vrhunske.
"Asfalt v Ilirski Bistrici ima zelo dober oprijem, zato tudi hitro speljemo s štarta. Imamo sicer elektronski program za štart, a tu ga dejansko ne potrebujemo. Oprijema je toliko, da lahko skozi prve kombinacije vse do prve šikane vozim s polnim plinom," pojasnjuje Zajelšnik.
Mehka zmes Avonovih gum in pravi "slick", torej guma brez profila. To je predpogoj vrhunskega oprijema s cestiščem.
Dvoboj slavne Oselle in ambiciozne Norme
Četrtouvrščeni Miloš Beneš z osello FA30, ki je ugnal najhitrejšega Slovenca Patrika Zajelšnika.
Njegov športni prototip je tehnično primerljiv z ostalimi dirkalniki v prvi peterici. Tam so bile tri oselle FA30 in še ena norma M20FC. Medtem ko je bil Zajelšnik enakovreden četrouvrščenemu Milošu Benešu v zasebni oselli FA30, so bili prvi trije vozniki razred zase. Poleg Faggiolija in Merlija je izstopal tudi mladi Italijan, vzhajajoča zvezda evropskega gorskega dirkanja, Macario Paride v sicer Faggiolijevi normi.
Drobovje Faggiolijevega zmagovalnega športnega prototipa.
Osella je sicer slavno italijansko ime iz sveta avtomobilskega športa. Nekoč so od Abartha prevzeli celoten njihov športni program, nato začeli razvijati formule različnih kategorij in se za kratek čas preizkusili celo v formuli ena. Na drugi strani je Norma Auto Concept podjetje iz Francije, ki izvira iz leta 1984. Sprva so izdelovali dirkalnike za francosko gorsko prvenstvo in tudi vztrajnostno dirko v Le Mansu.
Pred tremi leti so z Romainom Dumasom prvič zmagali na prestižni ameriški gorski dirki Pike's Peak, istega leta pa iz vrst Oselle zvabili tudi Faggiolija in ga posadili v svoj dirkalnik s trilitrskim atmosferskim motorjem V8. V Ilirski Bistrici se je izjemoma in tudi z dovoljenjem Norme spet usedel v osello, da bi vozil v istem razredu kot Merli in mu odščipnil več točk v točkovanju evropskega prvenstva.
Milan Bubnič z lancio delto, ki ima blizu 700 "konjev". Pivčan je bil pričakovano najhitrejši v konkurenci državnega prvenstva Slovenije.
Na eni strani formule, na drugi starodobniki
Seveda je v konkurenci 145 voznikov kar mrgolelo dirkalnikov najrazličnejših tehnoloških izhodišč in časovnih obdobij nastanka. Od vrhunskih formul in športnih prototipov do predelanih klasičnih avtomobilov – med temi je slovenske barve pričakovano najbolje branil Milan Bubnič (lancia delta) – avtomobilov nižjih razredov in tudi starodobnikov. Čeprav se je letos Ilirski Bistrici izognilo evropsko prvenstvo starodobnikov, so bili na štartu tudi več deset let stari lepotci.
Med starodobniki tudi legendarni BMW 2002 ti.
"Ko sem bil mlad, si ga še nisem mogel privoščiti …"
Branko Lukman je tega BMW-ja pripravil že leta 2008 in od takrat ni imel resnejše okvare. Prihodnje leto bo vanj vgradil nov motor.
Na primer rdeči BMW 2002 ti, duhovni predhodnik novega BMW M2, prvi avtomobil s turbinskim polnilnikom in znameniti športni BMW iz konca sedemdesetih in osemdesetih let. V reliju so z njim zmagali celo na svetovnem prvenstvu, s takim BMW-jem je prvi reli Saturnus dobil Brane Küzmič.
"Ko sem bil mlad, si ga nisem mogel privoščiti. Nato sem ga dobro ohranjenega dobil leta 2008. Imel je sicer za jugoslovanski trg prilagojeni 1,5-litrski motor. Mi smo povrtali valje in mu delovno prostornino povečali na dva litra. Vse do danes deluje brez težav. Prihodnje leto bom vgradil pravi dvolitrski motor in kategorijo točnost tudi zamenjal za pravo dirkaško konkurenco," nam je povedal njegov lastnik Branko Lukman.
Sledovi neustrašnega boja za vsako stotinko sekunde na pet kilometrov dolgi cesti med Ilirsko Bistrico in Šembijami.
V cilju 129 voznikov, razlika med prvim in zadnjim skoraj pet minut
Še nekaj zanimivih avtomobilov v konkurenci 145 voznikov, od katerih jih je obe tekmovalni vožnji uspešno končalo 129 – razlika med prvim Faggiolijem in zadnjeuvrščenim dirkačem je znašala skoraj pet minut – na spodnjih fotografijah.
Predelana lancia delta evo italijanskega voznika Fulvia Giulianija.
Vladimir Stankovič je bil v prvi vožnji med najhitrejšimi Slovenci, v drugo pa je s prototipom nemesis gibson odstopil. Ta izhaja iz Velike Britanije, poganja pa ga 1,6-litrski Suzukijev motor z mehanskim kompresorjem.
Iz Avstrije na dirko tudi predelani audi quattro S2.
Felix Pailer z lancio delto, ki ima podobno kot Bubničeva okrog 700 "konjev", a tudi slabih 200 kilogramov nižjo maso.
Audi TT-R DTM češkega voznika Vladimirja Vitverja je zadoščal za končno deseto mesto v skupni razvrstitvi. Poganja ga štirilitrski motor V8 z močjo dobrih 500 "konjev". Med avtomobili je bil za 57 stotink sekunde hitrejši le rojak Dan Michl z lotusom elise.
Pailerjeva lancia delta je primer do skrajnosti razvite avtomobilske tehnike. Kljub 30 let stari zasnovi avtomobila je taka delta izredno hiter avtomobil.
Na gorski dirki tudi lamborghini gallardo GT3 češkega voznika Martina Jermana.
Aleš Prek je nekdanji evropski gorskohitrostni prvak v kategoriji avtomobilov. Vrhničan danes vozi hondo civic type-R, ki jo je nekoč v serijski različici pri snemanju televizijskega oglasa uporabljal tudi Valentino Rossi.
Pokalni seat leon domžalske ekipe Lema Racing, s katerim vozijo tudi v evropskem cestnohitrostnem prvenstvu.
Ob podpori občine Ilirska Bistrica ne gre dvomiti, da bo dirka proti Šembijam prihodnje leto potekala še triindvajsetič.
