Sredi sobote je v Vipavi in Ajdovščini sonce zelo močno pripekalo. Kljub temu so skozi vinograde, opremljeni s stoli, nahrbtniki, pijačo in hrano, navkreber stopali avtomobilski navdušenci. Stari, mladi, tudi družine z majhnimi otroki. Marsikdo je bil že pošteno zasopihan, ko je na obronku ovinka zaman pričakoval vsaj manjši piš hladilnega vetra. Takrat so v daljavi "zagrmeli" dirkalni avtomobili. Po letu premora se je reli vrnil v Vipavsko dolino, in to v kakšnem slogu: z odličnim obiskom, pozitivnim ozračjem in atraktivnimi vožnjami, žal tudi s kar nekaj razbitimi avtomobili.
Okolica trase relija je poskrbela za številne zanimive prizore.
Če so zunanje temperature presegle 35 stopinj Celzija, je bilo v notranjosti dirkalnikov vsaj še dvakrat toliko. Posadke v negorljivih kombinezonih, pa tudi posebnem negorljivem spodnjem perilu, s čelado in vso nepogrešljivo opremo so pripeko dobro čutile. Prav tako tudi tehnika, ki so jo prignali do skrajnih meja; izpuh na dirkalniku najhitrejšega voznika Roka Turka se je segreval vse do 890 stopinj Celzija. "Preživeli" tekmovalci, od 75 posadk na štartu jih je v cilj pripeljalo 51, so zato včeraj iz avtomobilov izstopali zadovoljni, srečni, a zelo izžeti.
Kljub pregrešno dragi avtomobilski tehniki so na takih tekmovanjih v ospredju predvsem človeške zgodbe. O tistih posameznikih, ki že leta in celo desetletja živijo za ta šport, mu podrejajo skoraj vse, živijo zanj in za tiste dragocene štarte in prehode skozi cilje hitrostnih preizkušenj. Tam sprejmejo dobrodošlico zaprtih cest, sprejmejo izzive ovinkov in predvsem skupaj s svojim dirkalnikom poskušajo odplesati najelegantnejši dirkaški ples.
Velike Žablje ostajajo prava meka slovenskega relija.
Žabeljski ovinki 30 let po WittmannuAsfalt na Primorskem namreč ostaja drseč in ceste na ajdovske in Vipavskem že več kot 30 let gostijo avtomobilske dirke. Čisto blizu ozke ceste skozi vas Velike Žablje živi Bogdan Troha, ki je v obdobju nekdanje Jugoslavije dirkal s fičkom in je letos kot eden od prvih predvoznikov prevozil traso s svojo starodobno alfo. Asfalt je drsel že nekoč, ko je na teh cestah zaslovel reli Saturnus. Takrat so imeli s temi veliko težav tudi najboljši vozniki in marsikateri si je z vrtenjem prislužil gromek izbruh navdušenja več tisoč gledalcev v naravnem žabeljskem amfiteatru. Danes so hitrosti skozi ovinke mnogo višje in tudi za zares atraktivno potezo se mora voznik potruditi še bolj kot nekoč.
"Asfalt je isti, tudi pri gumah ni velike razlike. Zato pa je avtomobilska tehnika v 30 letih skokovito napredovala," je komentiral Darko Peljhan, ki je svojo vozniško kariero v začetku devetdesetih let začenjal v okviru Saturnusa in družbi avstrijskega mojstra Franza Wittmanna, ta je skozi žabeljske ovinke drsel najbolj suvereno, dovršeno in atraktivno.
Kot prva sta avtomobil razbila in odstopila Rok Jerkič (desno) in Marko Stopar.
Nekajkrat je tudi močno počiloVišje kot so z naprednejšo tehniko in dobrimi pnevmatikami hitrosti skozi ovinke, toliko večja je nevarnost ob napaki in manjši neprevidnosti. Na kratkih slovenskih relijih, dolgih za približno četrtino relijev za svetovno prvenstvo, je ritem zato precej višji, vožnja je napadalna, tudi večina posadk zelo dobro pozna hitrostne preizkušnje.
Medtem ko so zmagovalci včeraj zvečer na ciljni rampi v Ajdovščini odpirali zmagovalne šampanjce, so drugi krpali rane in si ogledovali močno razbite dirkalnike. Najbolj je počilo v primeru posadk Žakelj-Rejc z zastavo yugom, Žvab-Prosenc z renaultom cliom rally5 in Jerkič-Stopar s peugeotom 208 R2, a na srečo jo je v vseh treh primerih skupila le avtomobilska pločevina. To je le opomin, da nepredvidljivi in kompleksni reli vselej piše različne zgodbe, pogosto zrcalnega pomena.
Povsem novega renaulta clia rally5 sta po skoku na eni izmed hitrostnih preizkušenj razbila Jaka Žvab in sovoznik Borut Prosenc.
Ostanki zastave yuga in sreča v nesreči za posadko Žakelj-Rejc. (foto: Boštjan Kobal)
Rok Turk v družbi avstrijske legende relija Raimunda Baumschlagerja. Nekoč je tudi sam dirkal po ajdovskih cestah, danes pa dirkalnike pripravlja za druge. Njegov avtomobil je vozil Nemec Albert von Thurn und Taxis.
Turk: "Če pred štartom ne bi čutil treme kot na prvem štartu pred 20 leti, ne bi več dirkal …"Rok Turk je pred natanko 20 leti prvič stal na štartni črti dirke. Bilo je leta 2001 na gorskohitrostni dirki na Planinskih ridah. Kot 18-letnik je bil sicer nekaj let že Peljhanov mehanik, toda takrat si je z žepnino staršev – namesto da bi z njo kupil svoj prvi osebni avtomobil – plačal "rento" za najem peugeota 106.
"Če pred štartom ne bi več čutil mravljincev, in to zelo podobno kot pred svojo prvo dirko pred 20 leti, ne bi več dirkal. Zaradi teh občutkov pred štartom mi avtošport tudi pomeni tako veliko. Res sem pridobil veliko izkušenj, a to čakanje na štartu ni nikoli rutinsko. Zadnjih deset, 15 sekund, takrat začutim adrenalin v krvi. Čisto enako kot prvič, morda sem bil takrat še bolj sproščen kot danes," se spominja Turk, ki je letos na hyundaia i20 R5 namestil slovenske registrske tablice in mu le veliko smole lahko odvzame peti zaporedni naslov državnega prvaka.
Če je v Velenju proti Nemcu Dinklu izgubil želeno mednarodno zmago, v Vipavski dolini tako dostojnega tekmeca ni bilo. Avstrijski princ Albert von Thurn und Taxis je v zadnjih letih sicer opazno napredoval, a za Turkom je še vedno zaostal 43 sekund.
Veselje ob zmagi za Marka Grossija in Taro Berlot (peugeot 208 rally4)
V diviziji I sta bila najhitrejša Matjaž Mihevc in Klemen Rončel (renault clio rally5).
Darko Peljhan je moral nastopiti z ostarelim mitsubishijem lancerjem EVO9, a se je vseeno uvrstil na zmagovalne stopničke v slovenskem DP.
Junak relija tudi GrossiMarko Grossi je še eden izmed velikih zmagovalcev vipavsko-ajdovskega relija. Portorožan, pravi slovenski Colin McRae, vedno hiter, drzen, a zato tudi pogosto na robu odstopa – vse bolj zanesljiv postaja in po letih vlaganj tudi očetovega denarja zdaj za njim stojijo resnejši pokrovitelji. Okrog sebe je zbral ekipo, ustanovili so klub in pomaga mu tudi nekdanji odlični voznik Aleš Grižon. Pomembni so tudi pokrovitelji, nekakšni meceni, ki v Grossiju vidijo perspektivo.
Iz Francije so dobili novi peugeot 208 rally4 in prav ti dvokolesno gnani dirkalniki postajajo gonilna sila slovenskega relija. Tisti najboljši, kot je Turkov hyundai, so za slovenski trg predragi. Lahko si jih sicer privoščijo premožnejši vozniki, mlajši talenti pač (še) ne. Zato ima Grossijeva zmaga tako težo. Ugnal je odličnega Avstrijca Simona Wagnerja (ford fiesta rally4), pa domače izzivalce Martina Štucina (renault clio R3), Jerneja Fakina (ford fiesta rally4), Boruta Bratino (ford fiesta rally4), Jana Medveda (ford fiesta rally4) in Grego Premrla (toyota GT 86). Kakovosten reli pač potrebuje tudi športni boj in izenačeno konkurenco, ki je v Sloveniji trenutno na vrhu skupne razvrstitve še ni.
Odličen reli za Martina Štucina in Tjašo Medvešek (renault clio R3). Štucin je bil tudi med glavnimi organizatorji relija, tretje mesto med Slovenci pa je za sekundo izgubil na zadnji hitrostni preizkušnji.
Prav posebno vlogo v konkurenci pa je imel Martin Štucin. Ko sem prvič odprl vrata njegovega dirkalnika, se mi je zdel malo utrujen, celo zamišljen. Nič presenetljivega ne bi bilo to, saj je imel Štucin dvojno vlogo. Bil je ena izmed ključnih gonilnih sil organizacijske ekipe, ki je pripravila reli Vipavska dolina, nato pa se je še usedel v svoj dirkalnik renault clio R3 in odpeljal odličen reli. Z nasveti na testu mu je pomagal nekdanji prvak Aleks Humar in letos, ko so tudi dirkalniki, kot je Štucinov clio R3, vključeni v divizijo II, bi tudi na dirkah zunaj domačega kraja lahko večkrat posegel po stopničkah.
"Ponavadi smo soglasja od krajevnih skupnosti zbirali mesec in pol. Skupno jih je nekje od 15 do 20. Letos smo dobili vse podpise v treh dneh. Lep je bil pogled tudi na okolico trase relija, kjer so domačini pokosili travo in vse lepo uredili. Vsekakor pa si želimo v prihodnje reli spet vrniti nazaj v konec aprila, ko se začne pomlad in tudi Vipavska dolina najbolj zaživi," je bil uspele organizacije in podpore lokalnih skupnosti vesel Štucin.
Najhitrejše tri posadke jubilejnega desetega relija v Vipavski dolini
Več napetih dvobojev in ponekod so odločale desetinke
Peljhan in Čar sta letos resna kandidata za naslov državnih podprvakov.
Tako kot v Velenju je imel v slovenski razvrstitvi tudi tokrat dobre tri minute prednosti. Tokrat pa mu ni bil najbližje someščan Darko Peljhan, temveč odlični Grossi (peugeot 208 rally4, sovoznica Tara Berlot). Predstavil se je z novim dirkalnikom peugeotom 208 rally4 in že od zjutraj v zelo izenačeni drugi diviziji – ta je namenjena dirkalnikom s pogonom na sprednji par koles – začel narekovati zelo oster ritem. Grossi je vozil brez napak in kmalu je bilo jasno, da mu tekmeci ne bodo kos. Jernej Fakin (ford fiesta rally4, sovoznik Gregor Fakin) se mu je po drugi hitrostni preizkušnji še približal na 4,6 sekunde, a je nato Grossi spet začel bežati. Med Slovenci je v tem razredu dobil sedem od devetih hitrostnih preizkušenj in imel v cilju 27,1 sekunde prednosti pred vsemi.
17-letni Mark Škulj tokrat ni ponovil zmage iz Velenja. V družbi s predsednikom AŠ2005 Radom Raspetom.
Drugega mesta v diviziji II se je veselil Štucin (renault clio R3, sovoznica Tjaša Medvešek), ki je bil z rezultatom lahko dvojno zadovoljen. Najprej zaradi uspešne vrnitve v dirkalni avtomobil in tudi precej boljših časov v močni konkurenci. Štucin je zanesljivo držal prednost pred zasledovalci. Edini grenak priokus je bilo zanj le dejstvo, da se mu je v skupni razvrstitvi slovenskega državnega prvenstva prav na zadnji hitrostni preizkušnji izmaknilo skupno tretje mesto. Za eno sekundo mu ga je namreč odščipnil Peljhan (mitsubishi lancer EVO9, sovoznik Matej Čar), ki se je dobro kosal z najhitrejšimi v diviziji II.
Matic Humar je bil spet prvi v diviziji III.
V diviziji III še druga zmaga letos za Matica Humarja (renault clio, sovoznik Matic Peternel). Imela sta več kot minuto naskoka pred Kristijanom Širokom (peugeot 306, sovoznik Tadej Simčič).
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.