Največja avtomobilska zgodba vseh časov? Tako so jo videli Slovenci.

Avtomoto Dokončno slovo: Volkswagen izdelal zadnjega hrošča

Predstavili so ga leta 1938, do tega tedna pa so jih izdelali 2,1 milijona. Hroščeve dinastije pri Volkswagnu je zdaj konec. Foto: Volkswagen Volkswagnovi hrošči so bili vselej priljubljeni tudi med slovenskimi vozniki. Večina teh je sicer prihajala iz sarajevske tovarne TAS, tisti izvirni nemški pa so bili pogosto predragi. Po slovenski osamosvojitvi je bil obstoj teh avtomobilov v Sloveniji pod vprašajem. Proizvodnje novih in prodaje v Evropi ni bilo več, tisti iz Sarajeva so bili že zarjaveli. Nato pa so začeli za njihovo zapuščino skrbeti zanesenjaki. V okviru kluba lastnikov starodobnih vozil Codelli sta najprej Vlasta Hojan in Matic Ramšak ustanovila sekcijo za lastnike hroščev. Jeseni tega leta je Hojanova postala tudi predsednica prvega ustanovljenega slovenskega kluba lastnikov teh vozil. Ta klub obstaja še zdaj.

Nekoč so se s hroščem vozili na zadnjem sedežu, zdaj so sami ponosni lastniki

Prvim zanesenjakom je zapuščina hrošča pomenila več od takrat številnih nizkocenovnih avtomobilov, ki so po osamosvojitvi preplavili slovenski trg. Hrošč je s svojim zračno hlajenim motorjem prinašal šarm zgodovine in minulih časov, spodbujal je občutke avtomobilske nostalgije in potovanj, polnih spominov i pristnih užitkov.

"Ko sem bil star sedem let, sem s starši že postal član kluba VW hrošč Slovenija. Takrat sem razvil ljubezen do teh avtomobilov. Leta 2002 smo bili prisiljeni hrošča prodati, toda ta ljubezen je ostala in v meni tlela skozi vsa mladostniška leta," pravi Gregor Valič, le eden izmed sedanjih lastnikov tega kultnega volkswagna v Sloveniji.

Po slovenskih cestah se jih vozi še veliko in le bled je spomin na prvo srečanje hroščeve sekcije v klubu Codelli, ko se je v Ljubljano pripeljalo skromnih pet avtomobilov. Zdaj kult hrošča v Sloveniji združuje tako starejše voznike, ki so ga vozili že v svoji mladosti, kakor tudi njihove otroke in vnuke. Marsikateri med njimi se je pogosto kot Valič prvič s hroščem v družbi staršev vozil na zadnjem sedežu.

Zdaj ima svojega in z njim letno prevozi okrog 10 tisoč kilometrov. »Je nekaj drugačnega, kultnega, pravi mali čudež. Že z obliko mi je preprosto prirasel k srcu. Zares je pravi ljudski avtomobil,« pravi.

Peter Lenko: »Hrošč je pri naši hiši že od leta 1977. Avtomobil je še leto starejši. Bil je last mojih staršev in do leta 2000 v uporabi kot prvi družinski avtomobil.« Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Gašper Mohorčič: »Prvega sem kupil pred 15 leti. Všeč mi je oblika, preprostost vzmetenja in motorja, celotna funkcionalnost. Najdlje sem se z njim peljal na otok Pag. Ko sem ga kupil, je bil motor 'zariban'. 20 let je stal v neki 'gmajni'. Zamenjal sem olje, svečke, bencin in se odpeljal na morje. Motor zdaj nima več veliko kompresije, a še vedno se je mogoče normalno peljati.« Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Spoznavanje enakomislečih, občutek svobode, umirjenosti …"

"Lani smo se odpeljali na Poljsko, predlani v Črno goro, letos pa načrtujemo pot do Srbije in Bosne. Na teh potovanjih obiščemo srečanja zračnohlajenih volkswagnov, ki jih organizirajo naši prijatelji iz tujine. Pot vsako leto podaljšamo v dopust," nam je povedala Ana Vidic.

Zdaj vozi že svojega tretjega hrošča. Pred 12 leti je vozila rdečega cabria, v zadnjih štirih letih pa uživa za volanom bele različice iz leta 1972. Tudi sama z avtomobilom letno prevozi vsaj 10 tisoč kilometrov.

"Imam ga zaradi same pojave hrošča kot avtomobila in simpatičnosti na prvi pogled. Že ko sem opravila vozniški izpit, sem si ga želela. Avtomobil mi pomeni način življenja – spoznavanje novih enako mislečih ljudi, občutek svobode v njem in pa neko umirjenost med vožnjo. Ima tudi najboljšo klimo – odprem stranska okenčka in je super," je nadaljevala Vidičeva.

Brez vonja po starih sedežih in gumijastih tepihih ne gre

Branko Gabrovšek je do zdaj obnovil že več hroščev, nazadnje celo takega iz davnega leta 1954. Potem ko je pred dnevi sredi leta 2019, torej 65 let pozneje od izdelave tega njegovega hrošča, zapeljal še zadnji primerek te avtomobilske dinastije, pravega naslednika sam niti ne pričakuje.

"Če ni v avtomobilu vonja po starih sedežih in gumijastih tepihih, potem to ni hrošč, potem je lahko katerikoli drug avtomobil. Vonja po hroščevi notranjosti se ne da zamenjati z nobenim drugim avtomobilom. Zato tudi menim, da duša hrošča nikoli ne bo imela pravega naslednika."

Ana Vidic: "Avtomobil mi pomeni način življenja – spoznavanje novih enako mislečih ljudi, občutek svobode v njem in pa neko umirjenost med vožnjo." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Domen Gorjup: »Lastnik sicer nisem dolgo, se pa zdaj z njim vozim praktično vsak dan. Že moj sosed v otroštvu ga je imel in zato sem do hrošča čutil nekakšno privlačnost. Zanimivo je, da je tudi moj avtomobil z relativno mladim letnikom 1975 še vedno videti kot avtomobil iz predvojnih časov.« Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Branko Gabrovšek: »Pred 15 leti sem si zaželel kabrioleta, a je bil hrošč v slabšem stanju takrat najbolj dosegljiv za mojo denarnico.« Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Mitja Šiler: »Imam veselje do obnov starih avtomobilov. Hrošč je zanimiv zaradi njegove zgodovine in zračno hlajenega motorja. Za vzdrževanje je precej preprost. Imam jih več, pravega naslednika pa nima.« Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Bistvo je v spominih, ki jih na cesti doživijo z avtomobilom

Bistvo vsakega starodobnika je uživanje ceste in potepov v drugačnem, zdaj že skoraj izginulem ritmu. Z nasmehom, brez pogledov na uro. Užitki v vonju več deset let stare tehnike, bencinskega goriva, starih sedežev in preproste notranjosti avtomobilov. Zato štejejo predvsem spomini. Na vsak izlet, potep v neznano, dogodivščine na cestah, občasne mehanske vragolije in na srečanja s somišljeniki od blizu in daleč.

"Veliko spominov in anekdot se zgodi na cesti, kjer ti ljudje mahajo, hupajo, te slikajo in so preprosto navdušeni, da vidijo nekaj takega," razlaga Valič.

Med prvo vožnjo v hudem nalivu so se mu ugasnili žarometi in ustavili brisalci

"Hrošča sem kupil na Štajerskem. Domov sem se z njim vračal med nalivom, kakršnega ne pomnim. Ravno takrat mi je nenadoma odpovedala vsa elektrika v avtomobilu. Delali niso ne žarometi, ne brisalci. Klical sem prijatelje, tudi lastnike hroščev, in skupaj smo iskali vzrok okvare. S prepotenim čelom in mrzlimi rokami sem ugotovil, da je odpovedala varovalka za elektriko. Zamenjal sem jo in vse je bilo po starem," se Valič nadalje spominja.

Podobno nam je povedal tudi Gabrovšek. Še zdaj se dobro spomni prvih prevoženih kilometrov po končani obnovi. Tega ne bo nikoli pozabil in takrat se mu je hrošč vtisnil globoko v srce. Zaradi gradnje hiše ga je sicer moral prodati, a pozneje si ga je spet privoščil.

"Spomnim se vožnje na Brač. V Zadru mi je odpovedal zaganjač, zato sem motor zagnal 'na poriv' in nadaljeval čez Benkovac. Takrat sem prvič v življenju molil zunaj cerkve, da mi motor spet ne ugasne. Na obeh straneh ceste sem videl opozorila za minska polja," smeje dodaja.

"Vožnja hrošča je recept za lepši dan!"

Naši sogovorniki so priznali, da je zdaj hrošča vse teže obnoviti in da so tudi nadomestni deli vse dražji. Tudi ob nakupu je treba biti previden.

"Kdor bo varčeval in uporabljal ponaredke, se s hroščem ne bo veliko vozil. Malo denarja, malo muzike. Cene delov res rastejo, a jih je še mogoče dobiti. Večinoma jih naročamo iz Anglije in Nemčije," razlaga Valič.

"Ko kupiš star avtomobil, ga res dobro preglej in servisiraj. Stari avtomobili znajo biti nagajivi in imeti svoje muhe, vendar z nekaj sodobnimi izboljšavami, ki ne vplivajo na stanje vozila, se marsikateri nevšečnosti lahko izognemo," svetuje Domen Gorjup, ki se s hroščem vozi praktično vsak dan.

"Zakaj? Vožnja v službo najbrž nikomur ne diši kaj preveč. Toda če to desetminutno vožnjo opravim s hroščem, je to recept za lepši dan!"