Med Slovenijo in Azurno obalo: “Vozil sem 63 ur, pa skoraj nič spal …”

Ta konec tedna avtomobilske poti vodijo proti Monaku. Tam bo v četrtek zvečer pred slavnim Casinojem štart prvega letošnjega relija za svetovno prvenstvo. Jubilejna devetdeseta izvedba tega najstarejšega relija na svetu, ki je postal sinonim razburljive avtomobilske vožnje in avanture, pa tudi začetek petdesete sezone svetovnega prvenstva v reliju, prvič z elitnimi dirkalniki na osnovi hibridnih pogonov. Na štartu golobradi zvezdniki prihodnosti, morda na istem reliju še zadnjič skupaj nepozabna Sebastien Ogier in Sebastien Loeb: v zadnjih 18 letih sta skupno osvojila 17 naslovov svetovnega prvaka. Ko bo monaški princ Albert v četrtek zvečer prav Ogierju (toyota yaris rally1) kot aktualnemu prvaku zavihtel štartno zastavico, bo napetost na vrhuncu.

Darko Peljhan in Miran Kacin (VW golf G60 rallye) leta 1995. Zaradi ene napake se jima je izmuznila uvrstitev v prvo petnajsterico. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Na mizo je doma razgrnil velik zemljevid in začel risati načrt

"Takrat sem sredi decembra doma na mizi raztegnil velik zemljevid Francije in začel risati načrt. Tako za naju kot predvsem za mehanike, ki so naju morali spremljati na vsej trasi," se spominja Miran Kacin, ki se je kot sovoznik monaškega relija udeležil štirikrat. Prvič januarja leta 1995, ko je bil ta reli še precej drugačen kot danes. Servisna cona ni bila ves čas na enem mestu, temveč so se mehaniki s kombiji vozili naokrog po dobršnem delu južne Francije med Provanso in Alpami. Ves reli je bil dolg 2.607 kilometrov, imel je 21 hitrostnih preizkušenj v skupni dolžini 546 kilometrov. Predvsem pa so le eno izmed preizkušenj prevozili dvakrat, vse preostale enkrat.

"To je bila še zares velika avantura. Z Darkom Peljhanom sva v Francijo odpotovala že pred novim letom in traso prevozila enkrat. Nato smo se januarja vrnili, a za resnejšo pripravo takrat ni bilo časa. Tovarniški vozniki so morali biti tam za ogled in trening na trasi vsaj dva tedna," se spominja Kacin.

Štartni vrstni red ene izmed uvodnih koncentracijskih etap, ki je vodila iz Torina v Valence. Slovenska prvaka Peljhan-Kacin takoj za Toyotinim tovarniškim voznikom Juho Kankkunenom. Iz Torina na pot leta 1995 tudi posadki Milosavljevič-Meglič (lada samara) in Črnivec-Starman (lancia delta). Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Pregled - nastopi Slovencev na reliju Monte Carlo

* - ni Slovenec, ** - v zadnjo etapo uvrščenih le prvih 100 posadk

Zbirka petih štartnih tablic z relija Monte Carlo. V Sloveniji jo ima le Marko Kožar. Štirikrat je bil na reliju kot sovoznik, enkrat tudi kot voznik. Foto: Gregor Pavšič

Potna knjiga oziroma “roadbook” za uvodno etapo Torino-Valence leta 1995. Na roko narisane oznake za skoraj tisoč kilometrov dolgo pot. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Epske uvodne koncentracijske etape: na skoraj tisoč kilometrov dolgo pot tik za Kankkunenom

Leta 1995 je bila del tega relija še vedno tudi dolga uvodna etapa. Ta je v prvih letih tega relija avtomobiliste v kneževino pripeljala iz različnih evropskih mest. Takrat je bila že vožnja prek Evrope velik izziv in to je bilo dolgo tudi bistvo tako pustolovskega tekmovanja. Tak več tisoč kilometrov dolg uvod je ostal tradicija tega relija vse do leta 1997.

Preden sta leta 1995 Peljhan in Kacin postala prva Slovenca na cilju relija za svetovno prvenstvo, sta morala januarja leta 1995 odpeljati uvodno, tako imenovano koncentracijsko etapo, iz Torina proti Valencu. Kot državna prvaka sta imela štartno številko 19 in iz Torina je takrat pred njima na pot krenil le finski zvezdnik Juha Kankkunen (toyota celica GT4 ST205). Pot se je začela zvečer ob 20. uri v Torinu, prvi počitek je bil ob pol enih zjutraj v francoskem Digne le Bainsu. Ob pol sedmih zjutraj so nadaljevali pot, peljali vse do Provanse in nato malo pred 19. uro zvečer pripeljali v Valence. Tam se je zbralo 210 posadk, ki so na štart prispele iz šestih evropskih mest.

Potna knjiga iz Torina do Valenca narisana na roko

Kacin nam je pokazal takratno potno knjigo za to etapo, ki so jo organizatorji napisali oziroma narisali kar na roko ter nato le skopirali. Nikakor ni bilo preprosto sredi noči, prek gorskih prelazov in skozi francoske vasice, ujeti vseh križišč in pravočasno pripeljati do Valenca. Uvodna etapa iz Torina je bila na primer dolga 941 kilometrov.

In dirka se je nato šele začela. Bil je še pravi vzdržljivostni boj tako avtomobilov kot predvsem psihofizične priprave tekmovalcev. Zadnja etapa je v celoti potekala ponoči, od 23. ure zvečer do 8. ure zjutraj.

Marko Kožar (levo) in Drago Zonta ob zastavi 101. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Leon Poberaj (fiat 128) je bil eden izmed voznikov, ki mu je zapiske na monaški ruleti bral Marko Kožar. Foto: osebni arhiv Leon Poberaj Pred 86 leti reli prvič skozi Ljubljano

Tovrstnih avtomobilskih avantur so se v Monaku domislili leta 1911. Prvi zmagovalec je postal Francoz Henri Rougier. Leta 1936 je ena izmed dolgih uvodnih etap prvič potekala prek območja Slovenije (štart v Palermu na Siciliji) in imela je tudi uradni postanek v Ljubljani. Pozneje se je karavana ustavila tudi v Mariboru.

Leta 1938 sta bila v konkurenci relija prvič tudi brata Stojnšek iz Maribora, ki sta reli končala na 12. mestu v svojem razredu. Z razvojem tehnike je rastel tudi športni vidik tekmovanja in prek njega je zaslovelo tudi več znamk. Najbolj opazno s tremi zmagami mali Mini in tudi francoski Alpine, enako slavna je s tem relijem postala cesta prek prelaza Col de Turini.

Kožar se v svojih arhivih rad spominja avanturističnih potovanj na reli Monte Carlo. Foto: Gregor Pavšič Na Dolenjskem doma hrani pet štartnih tablic: nihče v Sloveniji ni odpeljal toliko monaških relijev

Med Slovenci ima največ nastopov na tem reliju Marko Kožar. V svojem domu na Dolenjskem s ponosom pokaže pet štartnih tablic, ki jih je zbral med letoma 1976 in 1981. Štirikrat je sodeloval kot sovoznik, enkrat pa tudi kot voznik. Takrat je peljal skoraj serijskega renaulta 5 in imel visoko številko 246, a s sovoznikom Matjažem Brišnikom nista odstopila. Za uvrstitev v zadnjo etapo je bil namreč prepočasen, a vseeno je bil s kazenskim pribitkom uradno uvrščen.

Kožar je na reliju vozil dvakrat z Alešem Pušnikom (renault 12 gordini in renault 5 alpine), po enkrat pa z Leonom Poberajem (fiat 128) in Dragom Zonto (zastava 101). Z njim sta vozila leta 1981 in nato do leta 1994, ko sta bila na štartu v združeni posadki dva najhitrejša slovenska relista prejšnje sezone - Darko Peljhan (kot sovoznik) in Aleš Črnivec (lancia delta HF integrale) - Slovencev na monaški ruleti ni bilo 13 let.

Leta 1994 sta zanimivo slovensko posadko tvorila Aleš Črnivec in Darko Peljhan (lancia delta HF integrale), ki sta bila leto prej glavna tekmeca za naslova državnega prvaka v reliju. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Andrej Vidic je bil večkratni državni prvak v različnih avtomobilskih disciplinah. Foto: Gregor Pavšič Med Atenami in Francijo je vozil 63 ur, spali skoraj niso

Veliko spominov ima na to avanturo tudi Ljubljančan Andrej Vidic, ki je s saabom 96 reli izzival še v svojih najbolj avanturističnih časih. Na štart je šel prvič leta 1971. Iz Ljubljane se je takrat najprej peljal na štart v Atene, nato pa po stranskih cestah takratne Jugoslavije iz Beograda prek Sarajeva do jadranske obale in nato mimo Kozine naprej proti Franciji. Zavore niso zdržale vseh naporov in zaradi časovne zamude je moral Vidic odnehati še pred prvimi hitrostnimi preizkušnjami. Na poti iz Aten proti Franciji je odpadlo kolo tudi s saaba, v katerem je kot sovoznik takrat sedel Koprčan Rajko Krašna.

"Na poti iz Aten do Francije sem bil pokonci kar 63 ur. Vmes smo le malo zadremali, morda za kakih 15 minut. Ne morem vam opisati, kako grozno utrujen sem bil. To je danes nepojmljivo in še sam kar ne morem verjeti, da nam je takrat uspelo vse zvoziti," pravi Vidic. Na reli je šel brez spremstva, imel je le ene zimske pnevmatike in v prtljažniku še ene zavorne ploščice.

"Takrat je bilo utopično, da bi šel en mesec prej v Francijo in tam treniral. Le redki amaterji so si to privoščili."

Leto 1975 in drugi poizkus posadke Pušnik-Freyer (renault 12 gordini). Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ujel se je v cestno blokado, a dobil povabilo Renaulta

Med slovenskimi udeleženci je prvi pomembnejši vtis leta 1973 na tem reliju pustil Aleš Pušnik (renault 12 gordini). To je bil sploh prvi uradni reli za svetovno prvenstvo in Pušnik se je na reli odpravil s sovoznikom Rokom Freyerjem. Na zasneženih cestah sta vozila zelo dobro in bila v prvi šestdeseterici. Na cesti pri Burzetu pa se je zgodil popoln prometni zamašek in večji del posadk je moral zato končati tekmovanje. Na podlagi pokazanih voženj je Renault nato Pušniku celo ponudil poltovarniškega renaulta za portugalski reli. Toda vmes je posegla usoda in Mariborčan je med vožnjo proti Parizu, kjer bi moral prevzeti ta avtomobil, doživel hudo prometno nesrečo.  

Pušnik je leta 1978 na eni izmed hitrostnih preizkušenj postavil tudi dvanajsti čas v skupni razvrstitvi. Foto: Gregor Pavšič

Zasnežene ceste na reliju Monte Carlo leta 2010, ki sta ga Andrej Jereb in Miran Kacin (peugeot 207 S2000) končala kot deseta skupno. Foto: Reuters

"Kdo je ta voznik iz Jugoslavije, ki tako dobro vozi francoski avto?"

Čeprav je komaj preživel, se je po njej vrnil na dirke in nato zares dosegel večino svojih največjih uspehov. Ko je Pušnik na reliju Monte Carlo vozil leta 1978, je na eni izmed hitrostnih preizkušenj - zgornja fotografija je iz arhiva njegovega takratnega sovoznika Kožarja - dosegel 12. čas v skupni razvrstitvi.

"Ko so na veliko tablo dali listek z mojim imenom, je v dvorani kar završalo. Kdo je ta Pušnik, kdo je ta voznik iz Jugoslavije, ki tako dobro vozi francoski avto," se danes spominja Pušnik, ki je svoj prvi reli Monte Carlo prav tako začel iz Aten.  

"Za reli sem porabil okrog tri tisoč takratnih nemških mark. Več jih tudi nisem imel. Bil sem tam, doživel sem ga. Zadovoljen sem, da sem to storil in da me danes ne srbi več."

Na ledu in snegu med Slovenci najuspešnejša dva Primorca

Kot zadnji Slovenec je na reliju Monte Carlo pred šestimi leti vozil Rok Turk. Najvišjo uvrstitev v skupni razvrstitvi še drži Andrej Jereb (peugeot 207 S2000) iz leta 2010, ko je bil reli del takratne medcelinske serije IRC. V razvrstitvi svetovnega prvenstva je bil pred 21 leti v Monte Carlu na skupno 15. mestu Boris Popovič (mitsubishi lancer).

Monaški reli je od leta 1911 združeval avtomobilske avanturiste, tako tiste s profesionalno podporo proizvajalcev kot tudi vse navdušene zasebnike. Ko je Jereb leta 2006 na reliju vozil prvič, je imel ta tudi še posebno razvrstitev tako imenovanih neprofesionalnih oziroma amaterskih voznikov. Skupaj s sovoznikom Kacinom sta bila v njej tretja. Enako razvrstitev za voznike brez uradne prioritete pripravljajo tudi letos.

Ob 90-letnici v drugo skrajnost, servisni postanki bodo zelo omejeni

Tudi letos ne bo veliko drugače, le da gre reli v druge skrajnosti. Nekoč so mehaniki vozili po vsej trasi in imeli delo po vsaki hitrostni preizkušnji, ta konec tedna bodo skoraj brez dela. Vmesnih pravih servisnih postankov v petek in soboto sploh ni več in resna popravila bodo opravili le še ob večernem prihodu dirkalnikov v servisno cono.