Sobota, 23. 1. 2021, 9.09
3 leta, 2 meseca
Iskanje bistva relija Monte Carlo (1911–2021)
Drama, solze in spletke: šov, ki je kot odlična filmska zgodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,32
Reli Monte Carlo s svojo 110-letno zgodovino, letos je na sporedu že 89., ponazarja vso zapletenost, zahtevnost in lepoto relija.
Zvezdniška imena, izbruhi strasti, nenadni preobrati, tragedije in trenutki kontroverznosti. Ob tem pa še ozke ceste, visoki prelazi, poledeneli ovinki – vse to se zdi kot odličen scenarij za hollywoodsko filmsko uspešnico in vse to je v enem športnem spektaklu letos že 89. slavni reli Monte Carlo.
Princesa Stephanie ob obisku relija Monte Carlo, ki je bil vselej tesno povezan tudi z njeno družino. Njen takratni mož Daniel Ducruet je bil leta 1996 na monaškem reliju sedmi.
Monako je druga najmanjša in najgosteje poseljena država na svetu, kneževina pa ima tradicionalno tesno povezavo z najslavnejšim relijem sveta. Leta 1911 se ga je domislil takratni princ Louis II. in še danes zmagovalne pokale najboljšim podeli njegov pravnuk Albert II. Pred 26 leti sta današnji princ, še bolj pa njegova sestra princesa Stephanie, na 64. izvedbi relija Monte Carlo stiskala pesti tudi za voznika dirkalnega avtomobila s štartno številko 19.
To je bil Daniel Ducruet, nekdanji telesni stražar princa Alberta in pozneje tudi princese Stephanie. S princeso sta se spustila v razmerje, rodila sta se jima dva otroka in takrat je poroko med njima odobril tudi njen oče princ Rainier. Poročila sta se leta 1995 in se že leto pozneje ločila. V tem obdobju pa je Ducruet tudi uspešno končal monaški reli in bil leta 1996 z lancio delto – resda v osiromašeni konkurenci, ker je reli štel le za SP dirkalnikov s pogonom na sprednji kolesi – skupno šesti.
Daniel Ducruet je bil najprej osebni stražar princa Rainerja, nato pa tudi njegove hčerke Stephanie, z njo se je poročil. Odpeljal je tudi nekaj relijev za svetovno prvenstvo.
To je bil zmagovalni avtomobil prvega relija Monte Carlo v letu 1911.
Pred 110 leti za zmago povprečje še 30 kilometrov na uro
Leta 1911 je na prvem monaškem reliju nastopilo le 23 tekmovalcev. Njihov prvotni namen je bil predvsem preizkušati vzdržljivost avtomobilske tehnike na 1.020 kilometrov dolgi vožnji iz 11 različnih evropskih mest proti Monaku. Sto deset let pozneje so ceste ostale bolj ali manj enake, povsem drugačna pa je narava dirkanja. Predlani sta o zmagovalcu odločali dve sekundi, tudi letos pa na številnih hitrostnih preizkušnjah odločajo desetinke.
Kljub zaviti in delno poledeneli cesti je povprečna hitrost vodilnega Sebastiena Ogierja (Toyota) do zdaj več kot 90 kilometrov na uro. Pred 110 leti je prvi zmagovalec Henri Rougier, trgovec z avtomobili, iz Pariza do Monaka z velikim turcat-meryjem vozil s povprečno hitrostjo 30 kilometrov na uro.
Eden od najuspešnejših voznikov v zgodovini relija je bil Francoz Didier Auriol, ki mu je uspelo zmagati tako z moštvom Lancie kot z moštvom Toyote.
Klasični pogled na oster ovinek relija nad Sospelom pri Monaku. Poledenela cesta, strnjena množica gledalcev in sedemkratni zmagovalec relija Sebastien Loeb.
Sebastien Ogier je na monaškem reliju prvič zmagal leta 2009, ko je bil star še 25 let. Ta konec tedna se Ogier bori že za osmo zmago.
Mamljiv vozniški izziv, ki ga obvladajo le najboljši
Zgodba monaškega relija se bere kot odličen filmski scenarij. Polna je preobratov, drame, veliko je akcije in tudi tragedij. Pa izbruhov strasti, solz, krikov nemoči in zanosa ob zmagoslavju. Tak kolaž čustev in izjemnih športnih trenutkov lahko spiše le ta avtomobilska dirka, ki letos kot že 89. poteka na cestah po južni Franciji. Zaradi svoje zahtevnosti je okronala le največja imena v zgodovini svetovnega relija. Ko je izjemni Nemec Walter Rohrl leta 1980 tu zmagal prvič, je nameraval sprva kar končati kariero. Nič ni bilo bolj mamljivega kot zmaga na monaškem reliju, niti naslov svetovnega prvaka ne.
In kot smo pisali pred dnevi, le 12 od 54 različnih zmagovalcev je uspelo tu zmago ponoviti. Skoraj neverjetnih je sedem zmag Sebastiena Loeba in Sebastiena Ogierja – zadnji je zabeležil celo šest zaporednih in danes se bo ob koncu svoje kariere boril za osmo zmago z avtomobilom že pete različne znamke.
Solze v cilju za ljubljenca francoskih navijačev
Enega od najbolj čustvenih trenutkov je reli spisal leta 1991. Pred zadnjo hitrostno preizkušnjo je imel 41 sekund prednosti do takrat malo znani francoski dirkač Francois Delecour. Vozil je tovarniškega forda sierro RS cosworth, a s štartno številko komaj 12 ni veljal za enega od favoritov. Pa je z bliskovito vožnjo ugnal vse, tudi svetovnega prvaka Carlosa Sainza (Toyota). V zadnji noči, ki so jo na tem reliju vselej imenovali "noč dolgih nožev", se je z njim in francoskimi navijači poigrala usoda.
V cilju zadnje hitrostne preizkušnje prek slavnega prelaza Col de Turini so ga čakali francoski privrženci, a Delecourja tja dolgo ni bilo. Zamujal je in vsi so vedeli, da je izgubil zmago. Okvara podvozja mu je odvzela več minut in v cilju je s solzami v očeh lahko le glasno razlagal, kaj se mu je pripetilo.
Video: drama za Delecourja v cilju relija Monte Carlo 1991
V zadnjih štirih HP je nadomestil debelo minuto
Delecour ni zmagal niti leto pozneje, ko je bil za volanom novega forda escorta RS coswortha že glavni favorit. Tudi tokrat je vodil in ob koncu ni imel tehničnih težav. Toda napadal ga je prav tiste dni izjemno razpoloženi rojak Didier Auriol (Toyota). Iz preizkušnje v preizkušnjo je zmanjševal zaostanek in prav v zadnjih nočnih kilometrih z vajeti spustil še zadnje zavore.
Štiri preizkušnje pred ciljem je imel minuto in 16 sekund zaostanka, toda nato je odpeljal štiri sanjske preizkušnje in reli dobil s prednostjo 15 sekund. Dirkali so od druge ure ponoči do šeste ure zjutraj; v zadnjih nočnih 112 kilometrih je bil Auriol od Delecourja hitrejši za minuto in pol.
Ari Vatanen in Terry Harrymann (peugeot 205 T16) leta 1985, ko bi imela brez časovnega pribitka kar 13 minut prednosti pred Walterjem Rohrlom (Audi).
"Pozabi na napako. Dobro se priveži, zdaj greva na vse ali nič …"
Eno od najbolj prepričljivih zmag na tem reliju si je leta 1985 pripeljal Ari Vatanen (Peugeot). V obdobju razcveta skupine B je sedel v dirkalniku peugeot 205 T16 in hitro povečal prednost pred tekmeci iz moštev Audija in Lancie. Nato pa je v eni izmed časovnih kontrol napako storil njegov sovoznik Terry Harrymann. Dobila sta osem minut kazenskega pribitka in imela skupno skoraj toliko zaostanka.
"Dobro se priveži, zdaj greva na vse ali nič," je Vatanen zabičal Harrymanu in začel lov za vodilnim Walterjem Rohrlom (Audi). Že konec predzadnje etape ga je ujel, prehitel in reli dobil s prednostjo dobrih petih minut. Če ne bi dobil kazenskega pribitka, bi njegova prednost pred Rohrlom znašala komaj verjetnih 13 minut. Danes dirkaški sprint, nekoč pa predvsem velika in zelo dolga avantura.
35 let razlike svetovnega relija. Leta 1986 je imel reli Monte Carlo na vrhuncu skupine B dolžino 3.984 km, od tega 881 km hitrostnih preizkušenj. Teh je bilo 36, od tega kar 32 (!) različnih. Le štiri so se vozile dvakrat. Lani je bila dolžina relija še 1.505 km, od tega 302 km za skupno 16 hitrostnih preizkušenj - le še devet različnih. Letos bodo zaradi ukrepov, povezanih z novim koronavirusom, izpeljali 14 izpeljanih hitrostnih preizkušenj, prav tako devet različnih. In še to: leta 1986 je zmagovalec Henri Toivonen za ves reli potreboval dobrih 10 ur dirkanja, letos je štiri HP pred ciljem vodilni Seb Ogier dirkal dve uri in 16 minut. Ogierjeva povprečna hitrost je letos 3 km/h višja kot Toivonenova pred 35 leti.
Princ Albert II. med obiskom relija Monte Carlo. V njegovi družbi legendi monaškega relija, Jean-Pierre Nicolas in Bernard Darniche.
To so bile leta 1920 nekaj tisoč kilometrov dolge uvodne etape proti Monte Carlu.
Zadnjih deset ali 20 let je reli Monte Carlo izgubil velik del nekdanje avanturistične narave
Razmere so resda še naprej težke in nepredvidljive, a dirkanje je postalo bolj "sprintersko", dovršeno in o zmagovalcu odločajo najmanjše malenkosti. Nekoč je bil reli mnogo daljši, prav tako so bile veliko daljše vmesne etape – začenši z uvodnimi vsaj tisoč kilometrov dolgimi etapami iz različnih evropskih mest – in predvsem so se hitrostne preizkušnje zelo redko ponavljale. Tovarniške posadke so imele tudi po tri izvidniške posadke, da jim je uspelo poiskati vse skrite zaplate snega in ledu.
"Mesec dni pred štartom sem doma na mizi razgrnil velik zemljevid in začel delati logistični načrt," se je relija nekoč spominjal izkušeni slovenski sovoznik Miran Kacin, ki je leta 1995 bral zapiske Darku Peljhanu (VW golf G60 rallye). "Servisi so potekali še ob cestah. S fanti smo bili dogovorjeni, približno kje se srečamo. Mobilnih telefonov še ni bilo in pogosto smo se prej videli kot pa zaslišali prek radijske zveze. Leta 1995 se je dvakrat vozila le ena preizkušnja, vse preostale le po enkrat," se še spominja Kacin.
Vrhunec divje skupine B: tekmovalna dolžina relija kar 881 kilometrov
Leta 1986, na vrhuncu skupine B, je znašala tekmovalna dolžina 36 hitrostnih preizkušenj tega relija še neverjetnih 881 kilometrov. Še pred 30 leti je bila tekmovalna dolžina relija 628 kilometrov.
Hitrostne preizkušnje z merjenjem časa so uvedli leta 1961. Leta 1986 je bila tekmovalna dolžina kar 881 kilometrov.
Vrhunec kontroverznosti? Zmagati je "moral" Citroën, ne Mini.
Vsaj ščepec slave so reliju prinesli tudi kontroverzni dogodki. Večkrat so o razpletu relija neposredno odločali gledalci, ki so ponoči na ovinke z lopatami nametali sneg in presenetili marsikaterega favorita. Gledalci, opremljeni z lopatami, ki so ponoči ob številnih ognjih potrpežljivo čakali na začetek dirke, so bili dolgo sestavni del mita relija Monte Carlo.
Eden izmed avtomobilskih proizvajalcev, ki je zaslovel prav s tem relijem, je bil takrat še povsem britanski Mini. Z majhnim cooperjem so zmagali trikrat, četrto zmago pa so jim odnesli francoski funkcionarji. Ti so se leta 1966 "zapičili" v domnevno nedovoljene žarnice na minijih in diskvalificirali moralnega zmagovalca Tima Makinena ter (med drugimi) še dve Minijevi posadki. Za zeleno mizo je zmagal francoski Citroën (DS 21) z voznikom Paulijem Toivonenom. "Čast družine Toivonen je zdaj spet čista," je Pauli izjavil 20 let pozneje, ko je na tem reliju zmagal njegov bolj slaven sin Henri Toivonen (ki je še istega leta tragično umrl).
Timu Makinenu so leta 1966 odvzeli zmago, a se je pozneje z minijem na reli še večkrat vrnil.
Alešu Pušniku in Roku Freyerju je uspelo leta 1973 na reliju opozoriti nase.
Organizatorji po lastni napaki Slovencema obljubili brezplačno prijavnino
V kontroverzne dogodke se je leta 1973 ujela tudi slovenska posadka Aleš Pušnik - Rok Freyer. Z renaultom gordinijem sta bila odlično na poti in se jima je kljub visoki štartni številki uspelo prebiti na rob deseterice v skupni razvrstitvi. Toda nato je na trasi relija nastal prometni zamašek in velik del posadke zaradi napake organizatorja ni mogel ujeti naslednje časovne kontrole. Izključitev je bila neizbežna. Organizatorji so se pozneje opravičili in tudi Pušniku za naslednjo izvedbo relija obljubili brezplačno prijavnino.
Sekunda, ki dirkaški praznik spremeni v tragedijo
Reli je bil žal prizorišče tudi nekaterih hudih nesreč. Lani je morda najbolj spektakularno nesrečo v zgodovini tega relija preživel takratni svetovni prvak Ott Tanak (Hyundai), ki je s sovoznikom Martinom Jarveojo pri visoki hitrosti zapeljal s ceste. Posadka je bila nepoškodovana, pred 20 leti take sreče bržkone ne bi imela. Na tem mestu so letos postavili šikano za znižanje hitrosti.
Najbolj tragična je bila leta 1989 nesreča Alexa Fiorija (Lancia), ki je na valovitem asfaltu izgubil nadzor nad avtomobilom. Ko ga je nenadoma odneslo s ceste, je zbil znanega švedskega voznika relija Lars-Erika Thorpa in njegovega sovoznika Bertil-Runa Rehnfeldta. Na tem reliju sta bila le oglednika trase za drugega švedskega voznika, na usodno preizkušnjo pa sta prišla, da bi si odpočila od teh nalog in si v živo ogledala najboljše voznike relija. Oba sta bila na mestu mrtva, Fiorijeva lancia pa je poškodovala še tri druge gledalce.
Leta 2017 je na prvi hitrostni preizkušnji s ceste odneslo Haydna Paddona (Hyundai), pri tem pa je zbil in usodno poškodoval enega izmed gledalcev.
Video: tragična nesreča Alexa Fiorija na reliju Monte Carlo 1989
Video: nesreča Otta Tanaka na reliju Monte Carlo 2020
Andrej Jereb (peugeot 207 S2000) je bil leta 2010 v konkurenci IRC skupno deseti, leta 2000 pa Boris Popovič (mitsubishi lancer) v konkurenci SP skupno 15.
Slovenska stoenka (uradno fiat 128) Leona Poberaja in lancia stratos HF
Magnet tudi za slovenske navijače in tekmovalne posadke
Prav reli Monte Carlo je ob traso tradicionalno privabil največ slovenskih ljubiteljev avtomobilizma in tudi največ slovenskih voznikov. Prva sta bila že leta 1938 brata Stojnšek iz Maribora, ki sta bila z malim DKW 12. v svojem razredu. Po drugi svetovni vojni se je na reli kot prvi podal Dušan Malerič, za njim pa omenjeni Pušnik. Vozili so (izjemoma kot sovozniki) tudi Rajko Krašna, Andrej Vidic, Drago Zonta in Leon Poberaj.
Marko Kožar je bil prvi, ki na tem reliju med Slovenci ni odstopil, a je bil prepočasen za vključitev v zadnjo nočno etapo relija. Prva Slovenca na cilju sta bila tako omenjena Peljhan in Kacin leta 1995. Takrat sta bila v konkurenci s sovoznikoma tudi še Aleš Črnivec in Mičo Milosavljević. Ta je bil z lado samaro na 101. mestu in je nesrečno, za eno mesto (in še to zaradi neupravičenega časovnega pribitka), zgrešil uvrstitev v zadnjo etapo.
Leta 2000 je bil Boris Popovič z mitsubishijem lancerjem na tem reliju uvrščen na 15. mesto v skupni razvrstitvi. Andrej Jereb (peugeot 207 S2000) je deset let pozneje, ko je bil ta reli del medcelinske serije IRC, ne svetovnega prvenstva, končal na desetem mestu.
