Sreda, 4. 3. 2026, 4.00
3 tedne, 4 dni
Dragulji sredi Irana: nekaj, kar si niti revolucija ni upala uničiti #foto
Iranski avtomobilski svet med ljudskim mitom in kraljevsko garažo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,68
Paykan (po perzijsko puščica) na ulicah v Teheranu.
Kako je Iran iz britanske licenčne limuzine ustvaril nacionalno ikono, hkrati pa zgradil eno najbolj dragocenih in ohranjenih kraljevih avtomobilskih zbirk na svetu.
Proizvodnja avtomobilov in motorjev v Iranu
Ko govorimo o Iranu, pogovor običajno zaide v geopolitiko, energente ali starodavno perzijsko civilizacijo. Irana in avtomobilske industrije navadno ne povezujemo. Vendar prav avtomobili ponujajo enega najbolj neposrednih in otipljivih vpogledov v moderni Iran – v njegove ambicije, razkole, sanje o napredku in kasnejšo izolacijo. Od ljudskega modela paykan, ki je desetletja motoriziral srednji razred, do bleščeče kraljeve muzejske zbirke – iranska avtomobilska zgodba je presenetljivo bogata. V njej se zrcalijo zahodna orientacija šahovega režima, radikalni prelom islamske revolucije in današnji boj industrije za tehnološko samostojnost pod sankcijami.
V Iranu so nekaj let izdelovali (sestavljali) tudi Mercedes-Benzov razred E.
Nekoč se je Iran tudi prek avtomobilov poskušal povezovati z Zahodom
Iranska avtomobilska zgodba se resneje začne v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je država pod vodstvom šaha Mohameda Reze Pahlavija intenzivno vlagala v industrializacijo in urbanizacijo. Ambicija režima je bila jasna: Iran naj postane moderna, industrijsko razvita regionalna sila, tesno povezana z Zahodom. Avtomobilska industrija je bila pri tem pomemben simbol napredka.
Podjetje Iran Khodro (takrat Iran National) je leta 1967 začelo sestavljati model paykan, licenčno različico britanskega hillman hunterja. Sprva so vozila prihajala v obliki kompletov, a se je proizvodnja postopoma lokalizirala. Iran je s tem pridobil tehnološko znanje, delovna mesta in industrijsko infrastrukturo. Paykan je bil zamišljen kot preprost, cenovno dostopen avtomobil za širše množice – iranski ekvivalent evropskemu "ljudskemu avtomobilu".
Zbor lastnikov priljubljenih starodobnih paykanov
Iranski avtomobil paykan kot družbeni fenomen
Paykan ni bil le avtomobil, temveč družbeni fenomen. Postal je standardni družinski avtomobil, taksi, službeno vozilo in del vsakdanjega urbanega življenja. Njegova robustnost in enostavnost sta bili prilagojeni lokalnim razmeram – od vročine do prašnih cest.
V sedemdesetih letih je postal skoraj sinonim za osebno mobilnost v Iranu. V času, ko se je država hitro urbanizirala in ko se je oblikoval nov srednji razred, je paykan predstavljal dostop do modernega načina življenja. Imeti avtomobil je pomenilo vstop v sodobnost – in paykan je bil vozilo te tranzicije.
Iran Khodro (IKCO) je največji iranski proizvajalec vozil in ena največjih avtomobilskih družb na območju Bližnjega vzhoda, Srednje Azije in Severne Afrike. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1962 pod imenom Iran National, sedež pa ima v Teheranu. Danes obvladuje približno 65 odstotkov domače avtomobilske proizvodnje, kar ga postavlja v osredje iranske industrije. Zadnja leta so izdelali več kot pol milijona novih vozil letno, v preteklosti pa je letna proizvodnja presegla milijon vozil.
Ključni del poslovnega modela IKCO so bila desetletja partnerstva z evropskimi in azijskimi proizvajalci. Podjetje je tesno sodelovalo s skupino PSA Peugeot Citroën, pod licenco proizvajalo modele, kot so Peugeot 206, 405 in Pars, ter doseglo visoko stopnjo lokalizacije proizvodnje (do 98 odstotkov pri posameznih modelih). Po zaostritvi sankcij leta 2012 je Peugeot prekinil sodelovanje, a se je po jedrskem sporazumu leta 2016 vrnil v obliki skupnega podjetja IKAP. Podobno je IKCO sodeloval z Renaultom (prek podjetja Renault Pars) ter z Mercedes-Benzom pri proizvodnji gospodarskih vozil in motorjev, pa tudi z japonskim Suzukijem.
Ko je evropski del Chryslerja prešel pod okrilje PSA Peugeot Citroën, je Iran ohranil proizvodne pravice. Britanski motor so kasneje nadomestili z agregatom, izpeljanim iz Peugeota 504, kar je podaljšalo življenjsko dobo modela. Ta prehod kaže, kako je Iran že pred revolucijo deloval kot del širše avtomobilske dobavne verige med Evropo in Bližnjim vzhodom. Paykan je bil tehnični hibrid več industrijskih kultur, kar je omogočilo skoraj 40-letno proizvodnjo – do leta 2005. Takrat ga je nadomestil model Samand.
Ferrari 500 superfast
Dinastija Pahlavi je imela bleščečo avtomobilsko zbirko
Medtem ko je paykan predstavljal ljudski obraz avtomobilske modernizacije, je druga plast zgodbe veliko bolj ekstravagantna. Dinastija Pahlavi je zgradila eno najosupljivejših zasebnih avtomobilskih zbirk na svetu, ki je danes razstavljena v državnem avtomobilskem muzeju. Nakup vrhunskih evropskih avtomobilov je bil del kraljeve strategije – to je bilo simbolno umeščanje Irana med razvite industrijske sile Evrope in Severne Amerike.
Evropske luksuzne znamke so v obdobju med tridesetimi in sedemdesetimi leti 20. stoletja predstavljale vrh avtomobilskega inženiringa, oblikovanja in prestiža. Rolls-Royce je pomenil absolutno aristokracijo avtomobilizma, Mercedes-Benz tehnično popolnost in inovativnost, Bugatti ekskluzivno kombinacijo umetnosti in hitrosti, Ferrari pa športno strast in prestiž. Šah ni kupoval le vozil, temveč najboljše, kar je avtomobilski svet lahko ponudil. Njegova zbirka kaže na prefinjen okus in izrazito zavedanje simbolnega pomena avtomobila kot političnega orodja.
V zbirki ne manjka niti lamborghini miura.
Kakšni avtomobili so v iranski kraljevski zbirki?
V zbirki najdemo rolls-royce phantom IV (eden od le 18 izdelanih primerkov), mercedes-benz 600 pullman, več modelov Cadillaca in Lincolna ter izjemno redek bugatti type 57C iz leta 1939. Ta vozila niso bila le izraz osebnega okusa šaha, temveč politični simboli. Predstavljala so povezavo z Evropo, modernost, tehnološko naprednost in finančno moč režima.
Veliko vozil v zbirki ni bilo serijskih, temveč naročenih po meri. Pogosto so imela karoserijo izdelano pri priznanih evropskih karoseristih, unikatne notranje materiale, prilagojeno razporeditev sedežev ali dodatno zaščito. Takšne individualne predelave so poudarjale moč in bogastvo monarhije. Avtomobili so bili uporabljeni pri državnih obiskih, paradah, diplomatskih dogodkih in ceremonialnih vožnjah. Njihova današnja prisotnost v muzeju predstavlja materialni dokaz kulturne orientacije Irana v obdobju pred revolucijo – jasne usmeritve proti evropski eleganci, tehnološki inovaciji in simboliki prestiža.
Rolls-Royce je izdelal le 18 takih phantomov.
Revolucija kraljevske zbirke ni uničila
Islamska revolucija leta 1979 je dramatično spremenila pomen teh avtomobilov. Kar je bilo prej simbol moči in modernosti, je postalo simbol ekstravagance in odtujenosti režima od ljudstva. Vozila so zaplenili, nekatera shranili, druga zanemarili.
Toda namesto da bi jih uničili kot relikte starega režima, jih je nova oblast postopoma ohranila kot del nacionalne dediščine. S tem so avtomobili dobili nov pomen – postali so zgodovinski artefakti, ki pričajo o obdobju pred revolucijo. Muzej danes predstavlja tiho, a močno pripoved o političnem prelomu.
Po revoluciji se je Iran znašel v mednarodni izolaciji, dodatno poglobljeni zaradi vojne z Irakom in kasnejših sankcij. Kljub temu avtomobilska industrija ni propadla. Iran Khodro in SAIPA sta ostala ključna igralca na domačem trgu.
Industrija se je morala prilagoditi omejenemu dostopu do tehnologij in partnerjev. Proizvodnja je ostala osredotočena na domači trg, kjer je povpraševanje visoko zaradi omejenega uvoza. V najboljših letih je proizvodnja presegla milijon vozil letno.
Iranci še vedno izdelujejo avtomobile
Modeli, kot so samand (duhovni naslednik Paykana), shahin, saina in quik, predstavljajo poskus modernizacije domače ponudbe. Gre za evolucijo obstoječih platform, prilagojenih aktualnim varnostnim in emisijskim zahtevam – a pogosto brez tehnološkega preskoka, ki ga poznamo pri globalnih proizvajalcih. Sankcije namreč omejujejo dostop do naprednih pogonskih sklopov, elektronike in varnostnih sistemov. Kljub temu industrija ostaja eden ključnih delodajalcev in gospodarskih stebrov države.
