Petek, 24. 4. 2020, 5.30
3 leta, 11 mesecev
Električni nissan leaf+ in pot iz Ljubljane v Dalmacijo
Brez bencina in dizla: 742 km do Zadra in nazaj #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,15
29
"Hja, saj bi morda imel električni avtomobil, toda kaj pa poleti? Kako naj se z njim peljem na morje na Hrvaško?" me je konec lanskega leta vprašal znanec, ko sva se povsem neobvezujoče pogovarjala o prednostih in slabostih lastništva električnega avtomobila. Njegov pomislek je pritegnil mojo pozornost. Bi se moral nekdo, ki bi sicer spadal v osrednjo skupino potencialnih kupcev električnega avtomobila in bi mu ta 50 tednov v letu povsem dobro služil, takemu avtomobilu odpovedati le zaradi enkratne poletne poti na dopust?
Še pred izbruhom epidemije koronavirusa sem se z električnim avtomobilom podal do severne Dalmacije. Nasvet o tem, ali je pot tja na elektriko zelo zakomplicirana, morda pride prav še letos, sicer pa drugo leto. Na pot sem šel z novim nissanom leafom+, ki ima zdaj večjo baterijo in s tem tudi realen doseg med 300 in 400 kilometri.
Že večkrat sem poudaril, električni avtomobil ni primeren za vsakogar. V Sloveniji je veliko voznikov, ki jim je zaradi njihove vsakdanje mobilnosti pisan na kožo, mnogi pa bi se z njim težje znašli. Med te bi zagotovo spadal tisti, ki bi morali službeno nekajkrat mesečno na več sto kilometrov dolge poti v tujino. Nekaj drugega pa je le občasna daljša pot, na primer prav na poletni dopust (če ne letos, pa prihodnje leto), ko je tudi ritem vožnje prilagojen dopustniškemu vzdušju. Ni toliko pomemben strošek polnjenj kot to, da je polnilnic dovolj in da predvsem dobro delujejo.
Bilanca vožnje iz Ljubljane prek Paga v Zadar in nazaj po jadranski magistrali do Reke, Postojne in spet Ljubljane. Pot je bila dolga 742 kilometrov, povprečna poraba pa slabih 18 kilovatnih ur na 100 prevoženih kilometrov. Poleti bi bila ta zagotovo še nižja.
742 kilometrov do Zadra in nazaj: tak je bil izkupiček
V začetku marca, in to tik pred začetkom epidemije novega koronavirusa, sem se tako z električnim avtomobilom odpravil v Dalmacijo in nazaj domov. Šlo je za konkreten in realen preizkus, kako se je na elektriko voziti pri naših južnih sosedih. Tam so razdalje mnogo daljše kot v Sloveniji, tudi polnilna infrastruktura nekoliko zaostaja za našo. Manj je tudi uporabnikov, a zato vsaj poleti več turistov z električnimi vozili (predvsem s teslami).
Ne zdi se nam smotrno, da bi se potencialni voznik električnega avtomobila (komur sicer odlično služi) temu odpovedal le zaradi poletne vožnje na dopust.
* Vsebina tega okvirčka je oglasno sporočilo.
V mislih na povprečno družino, ki ne mara stresa, otroci pa si želijo tudi kakšen postanek
Tudi med svojo potjo proti Zadru sem imel zato v mislih družino, ki se na morje odpravi z otroki. Ti bodo težko razumeli večurna polnjenja na šibkih polnilnicah, zato pa bodo vsaj vsaki dve uri potrebovali nekoliko daljši postanek. Uporaba električnega vozila na taki poti zato ni nič drugačna kot sicer, ko vselej svetujemo polnjenje baterije po potrebi in do največ 80 odstotkov. To je časovno in stroškovno daleč najbolj učinkovito.
Daljše poti na električno energijo so v zadnjem letu ali dveh postale realnost predvsem zaradi avtomobilov z večjimi kapacitetami baterij. Predvsem po zaslugi lastne mreže polnilnic je tu razred zase Tesla. Med cenovno dostopnejšimi avtomobili s približno enakimi baterijami izstopajo nissan leaf +, hyundai kona in kia e-niro, v ta razred se letos podaja tudi volkswagen ID.3.
Med nekoliko manjšimi avtomobili po izkoristku baterije izstopa predvsem renault zoe, vmesno rešitev med dosegom in praktičnostjo pa najbolje ponazarja hyundai ioniq. Pot smo opravili prav z novim leafom+, ki ima baterijo z bruto kapaciteto 62 kilovatnih ur. Uporabna kapaciteta sicer znaša le 56 kilovatnih ur, to pa v praksi zagotavlja dosege od 300 do (morda celo) 400 kilometrov.
Leaf+ ima v primerjavi s klasičnim precej močnejši elektromotor (160 namesto 110 kilovatov), bruto kapaciteto baterije pa so s 40 povečali na 62 kilovatnih ur. Uporabna neto kapaciteta baterije je sicer okrog 56 kilovatnih ur.
Pot v zimskih razmerah, poleti bi bila poraba precej nižja
Poudariti je treba, da sem celotno pot opravil v začetku marca in da so bile takrat vremenske razmere za električni avtomobil še zelo neugodne. Zjutraj so se v Ljubljani temperature gibale okrog ledišča. Poleti bi bila poraba električne energije lahko tudi za 20 odstotkov manjša.
Zjutraj je avtomobil v Ljubljani povsem napolnjen obljubljal 333 kilometrov dosega. Pot me je vodila po dolenjski avtocesti, nato pa po regionalni cesti mimo Žužemberka in Črnomlja do mejnega prehoda pri Vinici. Po 116 kilometrih je imela baterija še 60 odstotkov napolnjenosti oziroma še 212 kilometrov dosega.
Polnjenje ob avtocesti na Hrvaškem je lahko še brezplačno, potrebna ni nikakršna aktivacija. Družba Elen sicer razvija urejanje polnjenja prek mobilne aplikacije.
Pregled poti – prvo polnjenje na hrvaški avtocesti
Na Hrvaškem sem zavil na avtocesto A1, si na eni izmed bencinskih črpalk privoščil dobre pol ure počitka za kavo, manjšo malico in "hitro" polnjenje baterije (enosmerni tok DC). Več o polnjenju na Hrvaškem v spodnjem delu članka.
Običajni postanek za počitek bi trajal pol ure, sam sem baterijo (tudi zaradi klepeta z lastnikom električne hyundai kone) polnil še deset minut dlje. Njena napolnjenost se je povečala na 82 odstotkov (na tej ravni se tudi polnjenje močno upočasni), dosega je bilo za pot proti Zadru spet več kot dovolj – 255 kilometrov.
Nekateri hrvaški otoki so že solidno opremljeni s polnilnicami, a pogosto gre za ponudbe zasebnikov. Nekatere so tudi precej šibke. Na tem področju čaka Hrvate še precej dela, tu pa mislimo predvsem na ponudnike turističnih storitev (hoteli, zasebni apartmaji, restavracije …).
Klasične polnilnice družbe Elen (AC, 22 kilovatov) aktiviramo z najrazličnejšimi karticami RFID. V mestu Pag sem jo aktiviral kar z ljubljansko kartico Urbana.
Za avtocesto in trajekt brez popusta
Pri polnjenju na taki poti še eno opozorilo. Zunaj poletne sezone ni gneče, pa tudi sicer večina voznikov ne polni več kot pol ure. Poleti je lahko gneča večja. Na taki poti so vselej v prednosti tisti, ki imajo večjo baterijo. Posledično imajo večji doseg in lažje shajajo, če baterijo polnijo le do 80 odstotkov kapacitete. Skoraj nujno bo v prihodnje avtocestna polnjenja urejati prek nadzora s pomočjo aplikacij, kjer bo mogoče polnilnico tudi rezervirati ali vsaj preveriti njeno razpoložljivost.
Plačilo avtoceste je za električni avtomobil seveda enako kot za običajno vozilo. To velja tudi za trajektni prevoz s celine na otok Pag. Do mesta Pag, ki je od Ljubljane oddaljeno okroglih 300 kilometrov, sem pripeljal s 35-odstotno napolnjenostjo baterije.
Ponudniki apartmajev še ne ponujajo svojih hišnih vtičnic
Zunaj sezone je bilo tam veliko lažje poiskati polnilnico kot odprto gostilno, v poletnih mesecih bo tam najbrž položaj ravno obraten. Polnilnice so tu šibkejše, predvsem pa polnijo z izmeničnim tokom (AC), zato je polnjenje pri večini vozil dolgotrajnejše.
Številni gostinci in hotelirji so sicer postavili 22-kilovatne namenske polnilnice za lastnike tesel (Tesla destination chargers), vseeno pa je ponujanje polnjenja električnega avtomobila za veliko večino turističnih ponudnikov še vedno španska vas. Ponudnikom apartmajev namreč zadošča že povsem navadna hišna vtičnica (le da je dovolj blizu parkirišča), na kateri lahko gost vozilo počasi napolni in odmisli skrbi glede vrnitve.
Vsaj na naši poti so bile vse električne polnilnice brezplačne. To velja za mrežo hrvaškega električnega distributerja ELEN. Ob avtocesti pa je 50-kilovatne polnilnice mogoče najti tudi na bencinskih servisih družbe MOL. Enako kot v Sloveniji se tam polnjenje plača po fiksnem znesku na polnjenje. Cena je deset evrov. To je sicer ugodno za voznika, ki tja pripelje s prazno baterijo in torej lahko prevzame veliko elektrike. Za preostale cena ni poštena. Omenimo še polnilnice Ionity v Ilirski Bistrici, ki spadajo med najdražje sisteme v Evropi, pa še japonskega leafa tam sploh ni mogoče polniti.
Medtem ko je mogoče na Hrvaškem na "hitrih" polnilnicah ELEN baterijo polniti brez aktivacije (sistem priključi in polni), je njihove navadne polnilnice mogoče aktivirati z najrazličnejšimi karticami RFID. Na Pagu sem tako uporabil kar ljubljansko kartico urbana.
"Polnjenje na naših polnilnicah ostaja brezplačno. V prihodnjih mesecih pa prehajamo na mobilno aplikacijo, na podlagi katere se bo začela tudi komercializacija polnjenja," so nam sporočili iz družbe ELEN.
In še opozorilo: po koncu polnjenja je priporočljivo kabel najprej odstraniti iz polnilnice in šele nato iz avtomobila.
Pot nazaj: sunki vetra in mamljivi ovinki jadranske magistrale
Nazaj na Pag. V mestu sem baterijo leafa napolnil (izjemoma) celo na več kot 90 odstotkov. V Zadru je merilnik prevožene razdalje kazal že 400 kilometrov, v bateriji pa je bilo ob prihodu v severno Dalmacijo še 68 odstotkov električne energije.
Energijsko je pot proti Dalmaciji učinkovitejša kot vrnitev, ob kateri se vzpenjamo. Ob avtocesti bi bilo mogoče baterijo enkrat ali največ dvakrat polniti na "hitrih" polnilnicah. Nekateri nemški trgovski centri v mestu imajo tako polnilnico sicer postavljeno, a vsaj po izkušnjah uporabnikov so občasno odklopljene.
Sam sem za vrnitev izbral pot po stari jadranski magistrali. Čeprav se cesta dviga in so na porabo vplivali močni sunki vetra, bi se do Slovenije morda pripeljal celo brez polnjenja. Kljub vsemu sem raje izkoristil polnilnico v Novem Vinodolskem (spet ob vnaprej načrtovanem postanku) in nato za 15 minut še slovensko avtocestno "hitro" polnilnico na Ravbarkomandi pri Postojni.
Električni avtomobil je smiseln za nekoga, ki dnevno prevozi daljšo (vsaj okrog sto kilometrov) dolgo pot. Med osrednje uporabnike spadajo dnevni migranti. Daljše ko so poti, bolj je uporaba električnega vozila smotrna. Zelo priporočljivo je še domače polnjenje.
Polnjenje je predvsem na poti smotrno le do 80-odstotne napolnjenosti baterije. Takrat moč polnjenja zaradi zasičenosti znatno pade. Na večini plačljivih polnilnic prav takrat polnjenje postane najdražje.
Med daljšo potjo proti Dalmaciji je priporočljivo vsaj za krajši čas izkoristiti razpoložljive "hitre" polnilnice DC. To velja predvsem zaradi gneče in morebitnih čakalnih vrst. To bo urejeno s podporo polnjenja prek aplikacij, kjer je mogoče preveriti razpoložljivost polnilnic in jih tudi rezervirati. Take rešitve na primer v Sloveniji že poznamo.
Izvedljivost daljših poti je najbolj odvisna od kapacitete baterij. S starejšimi avtomobili je take vožnje zato precej težje opraviti. Avtomobili s kapacitetami baterij okrog 60 kilovatnih ur sicer postavljajo standard električnega avtomobila, ki lahko danes vsaj v Sloveniji opravlja tudi vlogo prvega družinskega vozila.
Pot prek Hrvaške je iz vidika elektromobilnosti še naprej najlažja za lastnike vozil znamke Tesla. To so njihovi superpolnilnice v Senju, imajo jih tudi v Zadru.
Ionity je odgovor evropske avtomobilske industrije Tesli. To so polnilnice v Ilirski Bistrici, kjer pa je za naključnega uporabnika elektrika presneto draga, z leafom pa tam sploh ni mogoče polniti.
* Vsebina tega okvirčka je oglasno sporočilo.
29