Ponedeljek, 28. 12. 2015, 9.33
9 mesecev, 1 teden
"Če imaš rad gozd, si lahko vse"
To so besede izžrebanega Kristjana Kapša, ki se je prijavil na Toyotin izziv, ki je pozival gozdarje na preizkušnjo.
Mrzlo jutro nas je zbralo na domačem Kristjanovem dvorišču. Skupaj z očetom sta nas pričakala v lovski sobi, kjer smo ponovili načrt za tisti dan. Oba gozdarja, oba lovca, Kristjan pa tudi lovec na dobre fotografije, ki jih odnese iz gozda kot glavne trofeje. Razumeta gozd. Razumeta živali. Vidi se, da pa predvsem razumeta življenje, saj je v takem okolju to nedvoumno pri zahtevah narave tako do sebe kot do vseh, ki živijo z njo in so od nje odvisni.
Ne iščite zaklada, živimo v tesnem stiku z njim
Površina gozdnatih področij nas uvršča v Evropi na 3. mesto.
Gozd. Vir življenja v najglobljem pomenu. Čeprav divji, čeprav tudi temačen, čeprav dom bajeslovne mitologije, je v resnici prava zibelka življenja. V naših gozdovih se nahaja prek 70 različnih drevesnih vrst, ki dajejo zavetje številnim divjim živalim, žuželkam in pticam.
To je dom najmočnejšega med njimi – medveda. Divje in neokrnjeno okolje pod stoletnimi krošnjami pa nudi življenjski prostor tudi redkim risom in volkovom, ki so še posebej skrivnostni. Komaj še obstajata ti življenjski vrsti, vendar če ne bi bilo to okolje tako neokrnjeno, bi bil njihov obstoj še bolj vprašljiv. Slovenija je dežela gozdov in to je naš zaklad.
V Evropi imata na svojem ozemlju več gozda le še Finska in Švedska. V njem je les, dar narave, vir obnovljive surovine, ki daje zavetje, greje in navdihuje. Že tisočletja je tako. Negovati, gospodarno ravnati z gozdom pomeni služiti naravi.
Ne smemo pozabiti, da samo slovenski gozdovi na leto porabijo kar sedem milijonov in pol ton ogljikovega dioksida in za nas izdihnejo pet milijonov in pol milijona ton kisika. Vzdrževanje te izjemne materije, skrb za njeno preživetje zahteva spoštljiv odnos, trdo delo in zanesljivo opremo. Zato smo se skupaj z dvema možema, ki dihata z naravo, in Toyoto Hilux podali na gozdne poti skrajnega juga Slovenije, kjer si Bela krajina ob čudoviti Kolpi že podaja roke s kočevskimi gozdovi. Tu je dom prenekaterih živali. Kaj pomeni gozdarju njegovo delo in kako združuje svoje znanje z dosežki tehnologije, lahko pove le nekdo, ki se celo leto ukvarja z gozdom.
Kdo je gozdar?
Delo gozdarja se začne že pri sprehodu in opazovanju. Težka mehanizacija je del posla in motorna žaga osnovno orodje.
Na to vprašanje se je oglasil starejši od njiju, Peter: "Gozdar je, kdor ima rad gozd, taka oseba je po duši gozdar, rada je v gozdu, da ga spremlja od vznika, prek gošče in letvenjaka do drogovnjaka in končnega poseka. V gozdu je treba biti prisoten, saj gozd zahteva več, kot si kdorkoli lahko predstavlja. Že res, da gozd raste sam, ampak ni tako preprosto. Če z ustreznimi ukrepi zanj ne skrbiš, dlje traja, da zraste, kakovost je slabša. Treba ga je negovati …"
Delo gozdarja je celovito, je kot cikel življenja, ki gre skozi vse faze, od rojstva do konca. Gozdar gozd spremlja, ga neguje, odstranjuje padla in odmrla drevesa, pomlajuje, opravi obžetev, ga redči, poseka, pripravi na pomladitev … ko se cikel obrne, se začne znova, kolobari se.
Gozd pa nam z roko, ki jo usmeri nekam med drevesa, ki so nam "samo" drevesa, takole predstavi: "To so pomlajenci, tam je gošča, letvenjak ima drevesa, debeline od osem do 10 centimetrov in je star okoli 20 let, tisto pa je debeljak ali zrel gozd. Gozdarji vedo, da je redčenje v letvenjaku ključnega pomena, saj se s tem izbira bodoče nosilce gozda, ki ga tvorijo. Torej določimo izbrance, konkurenco pa odstranimo. Na izbrancih se gradi gozd."
Če pa želimo z gozdom gospodariti, je treba vzpostaviti infrastrukturo: narediti je potrebno vlake, prometnice, dovozne poti za kamione in traktorje, terenska vozila … Gozd mora biti dostopen, tako se lažje gospodari.
"Z gozdom živimo in smo z njim zelo povezani"
"V gozdu mi je najbolj všeč, da lahko hodim, rad imam naravo. Parkiram avto in nadaljujem peš. Tako vidim več. Srečam tudi kakšnega medveda. Pogledam, kaj je treba v gozdu postoriti, in fotografiram divjad. Pa ta mir, ki je tu …" se nasmehne Kristjan, spleza v opazovalnico in skozi fotografski objektiv išče gozdno muzo tistega dne. Še pred tem se je naslonil na avto, na Toyoto Hilux, naslonil poleg sebe še lovsko puško, ki pa jo je pospravil v keson in se raje oprtal z daljnogledom in fotografsko opremo.
Nekaj gozdarskega je na njem …
Delo in življenje v gozdu ni za slabiče. Tisti, ki zanj skrbijo, potrebujejo zanesljive pomočnike. S strmino, blatom, težkim tovorom in nedostopnostjo se zmore soočiti le najbolj klena mehanika. Ko pridne roke niso več dovolj, pridejo naproti inženirsko znanje, tehnika, moč in zmogljivost, da olajšajo delo, prihranijo čas in poskrbijo tudi za varnost.
Zakaj gozdar potrebuje takšen avto? Največja prednost je ta, da je pick up, naložiš orodje, gorivo, sekiro in drugo orodje ter jih odpelješ prav na lokacijo, se strinjata oba.
"Štirikolesni pogon je nekaj gozdarskega na njem," kimajoč zatrjuje Kristjan. "Že takoj na začetku me je avtomobil prevzel, moči ima dovolj, takoj sem se ga navadil."
Peter pa je dodal: "Če imaš tak avto, kot je na primer ta, pripelješ do traktorja, ki ima na gumah verige in je parkiran kar v gozdu, orodje, pripomočke in gorivo, premečeš to opremo in pot po gozdu nadaljuješ s traktorjem. Zame sta pri tem avtu dva glavna aduta: štirikolesni pogon in pa odprti keson. Ni potrebno lesti nekam v notranjost in nalagati, samo namečeš opremo in greš. Ko pa se vračaš, spotoma odpelješ že nasekana drva za kamin. No, če pa upoštevam potrebe svojega hobija, ko skrbim kot lovec za živali, lahko v kesonu pripeljem krmo kamorkoli želim, da imajo pozimi živali kaj jesti. Pa prijatelje lovce tudi 'naložim', če gremo na lov ali v opazovalnice. Ta terenec je res narejen za gozd!"
Avtomobilski garač za pridne roke
Toyota Hilux je pravi avtomobilski garač. Čisto vseeno ji je, ali je na asfaltu ali pa drobi kamenje prašnega makadama. Ne ustraši se strmine ne blata, naredi, pač kar mora, pa čeprav ima na hrbtu veliko balo in pod kolesi komaj kaj drugega kot le davno pozabljene kolesnice, speljane na sam konec divjega lovskega revirja.
Priklopljiv štirikolesni pogon, delna, 30-odstotna zapora zadnjega diferenciala, reduktor, čvrsto podvozje, nezlomljiva šasija in pregovorna zanesljivost določajo tega profesionalnega avtomobilskega ekstremista. Gozdarsko delo ali pa fotografsko raziskovanje oddaljenih obzorij nekje daleč onstran medvedjega brloga. Ni pomembno, zmore tudi tja, kjer cesta postane pot in vsak naslednji zavoj pomeni nov izziv.