Mitsubishi outlander 2.2 DI-D 4WD intense+: veliki japonec spoštuje vrednote aktivne slovenske družine

Outlander skozi mehaniko: brez (večjih) pripomb

Pri outlanderju ni kaj dosti na izbiro: en motor, en pogon, dva menjalnika, če ostanemo pri mehaniki. A je tako morda tudi (naj)bolje, vsaj v konkretnem primeru. Testni outlander je imel ročni menjalnik in celoten pogon, gledano znotraj razreda športnih terencev, si zasluži odlične ocene.

Motorju praktično nismo mogli ničesar zameriti, razen morda tresljajev v prostem teku, a ti so morda zgolj posledica slabe nastavitve – dobro ogret motor je namreč tekel z zgolj 600 vrtljaji v minuti. Tudi poraba se je zdela sprejemljiva: dokler "ekometer" kaže polno zeleno polje (kar na avtomobilski cesti pomeni do 2.200 vrtljajev motorja in 140 kilometrov na uro), je poraba okoli 9, pri 160 pa že bolj do izraza pride slabost vseh športnih terencev (velika čelna površina), ki hitro porabo dvigne na 12, če je voznik nekoliko bolj zaletav med počasnejšimi vozili.

Dolge poti in avtomobilska cesta, hitro, lahkotno, nestresno

Kdor se z njim odpravi na daljšo pot, bo zadovoljen z neutrujajočimi (dovolj trdimi) sedeži, z lahkotnim krmiljenjem, s spodobnim paketom opreme, vključno z zvokom avdionaprave (s to pripombo, da je pri majhni glasnosti zvok precej neizrazen, pri srednji pa že presenetljivo kakovosten), še najbolj pa z motorjem.

Ta ima do kakih 170 kilometrov na uro vselej vsaj nekaj zaloge moči, zato ga tudi slovenski avtocestni vzponi ne utrudijo. Prehitevanja so zato lahkotna, elastičnost motorja pa omogoča, da ves čas vožnje menjalnik ostane v 6. prestavi. Vse skupaj je, preizkušeno na dolgi poti, povsem nestresno, tudi za potnike na zadnji klopi, ki si lahko udobneje nastavijo naklon naslonjala. Škoda le, da je tempomat ob ponovnem vpoklicu prej nastavljene hitrosti slabo odziven – odziv traja več kot sekundo.

Mesto: poskočen motor, odlični gibi prestavne ročice

Tudi v mestu bo slabe 4,7 metra dolžine še obvladljive, mehanika pa znova navduši. V kombinaciji tega motorja in ročnega menjalnika zlahka speljete v 2. prestavi, kar sicer samo po sebi ni namen, je pa lep dokaz, da menjalnik lepo pokrije motorni krivulji in da posledično ni treba pogosto pretikati – v konkretnem primeru v prvo prestavo skozi manjša križišča v naseljih.

Tam bodo potniki zadovoljni z oprijemom s sedežem (spredaj seveda bolj kot zadaj), le voznika bo morda zmotila preveč vodoravna (premalo nazaj nagnjena) sedalna površina.

Poskočnost motorja je odlična, pretikanje menjalnika prav tako – športno natančno in kratko, a dovolj lahkotno, da ne moti niti lagodne vožnje željnih. Še ne popolno, a presenetljivo dobro se pri spremenljivih razmerah odreže tudi tipalo za dež, kar je danes še vedno redkost.

V mestu se morda še najbolj pokaže slabost osrednjega zaslona in njegovega upravljanja. Videti je, kot da bi bil prekrit z motno plastiko, zato ob prižganih lučeh v soncu nanj sploh ne vidite, podpovprečen pa je tudi predvajalnik glasbe – dolga odzivnost pri preklopu pesmi in nepripravno brskanje med datotekami. Pri pogostem vstopanju iz avtomobila in izstopanju vanj bo morda nekoliko neprijetno pritiskanje na gumb na kljukah za odklepanje vrat, ker je ta gumb precej globoko in ko dežuje …

Osnovno poslanstvo: orodje za (družinsko) preživljanje prostega časa – zlahka

Prtljažnik se zdi blizu idealnemu: ima dvojno dno in spodaj tri čvrste (prečne) plastične predale, kar pomeni, da vam ne bo škoda vanj postaviti na primer blatnih čevljev. Pokrivalo nad njim je povsem (vodo)ravno in tudi povečana površina po zlaganju naslonjal klopi je povsem vodoravna, zasluga za to pa gre temu, da se sedalni del prej dvigne naprej, kar je danes vse večja redkost. Poleg tega sta v prtljažniku še dva plastična predala (levo in desno), morda manjka le električna vtičnica.

Največja zamera pri tem poglavju gre dejstvu, da testni outlander ni imel navigacijske naprave, ki lahko pride pri raziskovanju dežele še kako prav, a se človek (še vedno?) nekako znajde tudi brez nje. Spet pa dobro voljo prinese mehanika.

Motor je sposoben lepo vleči tudi pri nižjih motornih vrtljajih, tako da lahko pri vožnji med naselji voznik dosega najmanjše vrednosti porabe – tudi do dobrih šest litrov za sto kilometrov.

Potem z asfalta na makadam: podvozje se zdi dovolj čvrsto in kar lepo blaži neprijetne luknje, motorni navor pa zmore poskrbeti za športno vožnjo, če se vozniku tako zahoče.

Gumb pri ročici ročne zavore preklaplja štirikolesni pogon med tremi nastavitvami: 4WD eco, 4WD auto in 4WD lock. Srednja je kar pravšnja za večino slabše urejenih cest, saj se navor lepo prenaša na kolesa, da outlander dobro pospešuje in drži smer v slabših pogojih pod kolesi.

Skrajni domet pogonske mehanike: uživaška športna vožnja

Pogumnejši se bodo lahko odločili tudi za izklop stabilizacijskega sistema. Načeloma to pride prav v skrajnem primeru, ko vozilo (sicer) ne more speljati iz snega (ali blata oz. peska), lahko pa s tako nastavljeno mehaniko outlander poženete po zasneženi cesti.

Očitno postane, da gre nekaj več navora na zadnji kolesi, saj z dodajanjem plina zadek narahlo uhaja, kar je – skupaj z dobrim volanom – lahko dobro tehnično izhodišče za zabavno vožnjo.

Nekaj predznanja in prakse je skoraj obvezne, vsekakor pa so rezultati najboljši, ko se človek, rečeno v prispodobi, zlije s strojem. Ali vsaj dodobra spoprijatelji. Outlander namreč vse do skrajnih (cestnih) razmer dokazuje, da ima odlično mehaniko, a pri tem ne smemo pozabiti, da gre za športni terenec, ne za pravi terenec. Vključno z gumami na kolesih.

… še vedno pa preveč slabih lastnosti iz starih časov japonskega pogleda na notranjost avtomobila

Funkcionalno je sicer povsem v redu, le oblikovalskega pikolovca utegne zmotiti. Na drugi strani izstopa volanski obroč, ki je oblikovno in tehnično videti veliko sodobnejši, v praski pa prijeten za vožnjo in z dobro postavljenimi gumbi na njem.

Še boljši so merilniki: "čisti", brez nepotrebnih okraskov, zato pa dobro (oz. hitro) berljivi, lahko celo rečemo, da so športno lepi. V notranjosti kaže spomniti še na klimatsko napravo, za katero se zdi, da ne zazna sonca, saj je treba, ko se izza oblakov pokaže sonce, klimatski napravi takoj zmanjšati nastavitev za kake tri stopinje Celzija, poleg tega pa v dežju v samodejnem načinu ne zmore odrositi šip.

Do tega jo je treba pripraviti z drugačno nastavitvijo. Je pa hkrati treba pohvaliti uporabne notranje predale in spomniti na staro japonsko šolo, ki zapoveduje, da se pokrov nad čepom posode za gorivo odpira s potegom ročice pod voznikovim sedežem in da je avtomatika pomika šip v vratih rezervirana zgolj za najdražje (japonske) avtomobile. A se tudi tako preživi.