DS 3 blueHDi 120 sport chic - nova znamka, novi izzivi

Iz dokaj lahkotne preteklosti …

Citroën DS3, na trgih od leta 2009, je bil več kot le korekten avtomobil te znamke; prikupen, okreten, lahko tudi šik, če se je kupec odločil za katerega od številnih priboljškov (ali več njih), lahko tudi športen, če se spomnite različice DS3 racing. Brez dvoma je v paketu vsega zapisanega dvignil ugled znamke z dvojno strešico.

… v bolj kruto sedanjost

Takoj ko so zapisali, da je znamka DS znamka prestižnih avtomobilov, so postale za DS 3 (zdaj je, kot vemo, DS znamka, 3 pa njen model) naloge v hipu težje. Ker še ni nikakršnega vodila, nobene oporne točke, lahko prestiž izmerimo preprosto – s ceno.

Slabih 25 tisočakov – ni malo. Je pa seveda vsak začetek težak in s primerne oddaljenosti je to dokaj lahko upoštevati: DS seveda ni model na trg poslati treh povsem novih modelov, nekje je pač treba začeti in še vedno lahko z iste oddaljenosti kakšno malenkost oprostimo.

Kupci imajo, imate seveda, drug zorni kot.

Dediščina citroëna DS3

Z avtomobilom samim po sebi se v osnovi, ko je spremenil priimek ter iz DS3 postal le 3, ni zgodilo dosti in marsikaj vemo že od prej. Na primer to, da je potovalni računalnik dober, z dvojnimi vrednostmi ter z velikim in preglednim prikazom.

Pa to, da ima cev za gorivo čep, ki ga je treba vsakokrat odpreti s ključem. Pa da v notranjosti ni prostora, kjer bi pokonci stala (odprta) pločevinka ali mala plastenka.

Pa da je osrednji zaslon na armaturni plošči (da, prav tisti, ki prikazuje tudi vrednosti potovalnega računalnika) prijetno velik, a ga je treba (pretežno) upravljati z majhnimi gumbi pod njim in potem "zbogom pozornost voznika".

Že zaradi motorja, a ne le zaradi njega, je zelo "šport"

Čisto zares lahko v tem avtomobilu nekaj stvari kar ostro razmejimo med šport in šik. Poglejte, na primer, motor. V avtomobilu, ki tehta nekaj čez tono, je 120 "konjev" in še posebej 285 njutonmetrov vselej športno.

Tale turbodizel, za katerega že nekaj časa vemo, da je za uporabnika odličen, poskrbi, da ko voznik pohodi plin, najde še dodatnih 15 njutonmetrov navora, se pravi, da jih zmore skupaj nabrati 300, in to, verjemite, v 3 (3 kot ime modela) ni malo.

Vrti se zelo rad, mimogrede je igla prek 4.000 vse do tretje prestave, z malce nepazljivosti uide tudi na rob rdečega polja pri 4.700, ne da bi pri tem ječal in prosil milosti.

ESP kvari veselje športno navdahnjenemu vozniku

Seveda tudi za ta turbodizel velja, da so njegovi najlepši vrtljaji, upoštevaje zmogljivosti in porabo, med 2.000 in 3.500, a človeka, če je malce športne narave, hitro zanese.

Na običajni cesti pri polnem plinu v drugi prestavi je stabilizacijski ESP ves iz sebe, nenehno utripa njegova lučka. Pri tem je prav škoda, da ta isti ESP ni prav nič športen.

Če ga voznik izklopi, se sam vklopi pri 50 kilometrih na uro (kar je, si lahko mislite, tule precej hitro), potem pa je prav neprijetno nadležen – seveda govorimo o primeru, ko bi si voznik zaželel še nekaj več tistega 'šport' iz imena in izhajal iz zmogljivosti motorja.

Lega na cesti: igrača za ovinke vseh polmerov

Dovolj "šport" je tudi menjalnik, s precej izrazito kuliso H in s hitrim pretikanjem, če se vozniku tako zahoče. Morda še malo bolj "šport" je volanski obroč – debel in ergonomske oblike. Kombinacija je prijetna od običajne, lagodne vožnje pa vse do skrajnosti, ko voznik išče fizikalno mejo.

Na kakšni razdrapani cesti je takole medosno kratek pri večjih hitrostih razigrano nemiren (kar se do neke mere zaradi poskakovanja tudi samo zdi), a popolnoma in zlahka obvladljiv – tudi za povprečnega voznika, če le ta ne zažene panike.

Hočem reči, da je takšen 3 po zaslugi športno togega in odličnega podvozja prava igrača skozi ovinke vseh polmerov.

Ko se šport in šik izključujeta

Sport in chic se seveda v nekaterih točkah izključujeta, kar je jasno že iz zgornjih navedb. Motor zna res biti oboje in menjalnik tudi, podvozje pa obojega ne zmore.

Enako velja za notranji trušč: za šik ga je preveč, za šport pa ravno prav. Še vedno morda za spoznanje bolj proti športu je naravnan volanski mehanizem, ki je solidno natančen, za prave športne občutke pa malce preveč zamuja in je premalo neposreden.

Takšen se zdi tudi za šik zelo dober.

Pa vendarle tudi šik – od sedežev do nalepk stiliziranega Pariza

Še vedno na meji med obema sta sedeža: v delno perforiranem usnju, z belimi šivi in z izdatnimi bočnimi oporami. Na videz so zelo "šport", ker pa so udobno mehke, sicer še vedno kar dobro držijo telo v ovinku, a so tudi dovolj udobne pri vstopanju in izstopanju. Skoraj nič "šport", najbrž pa tudi ne "šik", pa je razmeroma visoko sedenje, poleg tega volanski obroč v spodnji legi pokrije merilnike.

Nešik je tudi skromna notranja osvetlitev, zaradi katere ponoči sprva ne najdete niti ključavnice za zagon motorja. Je pa, kar dokazano veliko šteje, šik njegova pojava, pa naj gre za splošen (prikupen) videz ali pa za drobne detajle v obliki nalepk tako zunaj kot znotraj, ki želijo pričarati vzdušje Pariza. Seveda, zakaj pa ne: Pariz je vendarle čudovito mesto, če ga le znate takšnega videti.