SiolNET. Avtomoto Reportaže
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Vesoljski turizem: kaj človeštvo žene tja gor?

4

termometer

Kljub željam ter izjemno dovršeni tehniki nihče odkrito ne upa napovedati natančnega začetka resnih turističnih aktivnosti v vesolju. Vozovnica stane od 18 do 37 milijonov evrov.

Vesoljski turizem že obstaja – a za hudičevo visoko ceno

Resnica je sicer nekoliko kruta: čeprav je od leta 1961 v vesolje poletelo že mnogo astronavtov, nekateri med njimi so se tudi sprehajali po Luni, je vesoljski turizem še daleč od točke, ko bi si ga lahko privoščil povprečen Zemljan.

Ali bolje: povprečno premožen. Tisti redki, ki so si vesolje ogledali od blizu, so za to pot plačali več kot 20 milijonov evrov! Ni si težko predstavljati, da bo morala tehnika narediti še mnogo korakov, da se bo cena spustila na nekaj tisoč.

Nekoč je bil "vesoljski" izziv ocean, a je pravo vesolje je veliko bolj sovražno okolje

Morda se sliši preprosto: tako kot so se pred petsto leti, po nekaterih navedbah (ki jih je pravzaprav težko preveriti in dokazati) pa tudi veliko prej, Kolumb, da Gama, Magellan, Vespucci in podobni s primitivno tehniko podajali v neznano na surova morja, ki so že nekaj deset let pozneje postala veliko bolj domača, bi se tudi v primeru potovanj v vesolje lahko zgodilo podobno.

Glede na vse hitrejši razvoj tehnike morda še v krajšem času. A žal ni tako. Vesolje je krepko bolj sovražno okolje od morske površine, pa naj bo ta v nekaterih okoliščinah še tako divja.

Na Zemlji je še ogromno neraziskanih območij, kjer zaradi pogojev odpove tudi današnja tehnika.

Pravzaprav je na Zemlji še veliko mest, ki so le površno odkrita, ker so okoliščine prezahtevne za človeka in današnjo tehniko. Pomislite, koliko ljudi obišče Arktiko! Pomislite, koliko visokogorskih turistov, strank gorskih vodnikov, je na primer zaradi svojih želja stopiti na streho sveta za vedno obstalo na pobočjih Everesta in drugih osemtisočakov v območju smrti nad sedem tisoč metrov nadmorske višine.

Še huje je pod morjem: tam med Japonsko in Novo Gvinejo je jarek, ki je globok do skoraj 11 kilometrov (kar je globje, kot je visoka najvišja gora na svetu!), na tej globini pa vlada tlak več kot tisoč barov, kar je več kot tisočkrat več, kot je povprečen tlak na površju Zemlje, tlak, ki mu je prilagojeno človeško telo.

Še tehnika tam odpove; le nekaj preprostih enoceličnih organizmov najdemo tam spodaj in ob velikanskih stroških so se tja potopila le štiri podvodna plovila, od tega le dve s človeško posadko. In v vesolju … Kaj nas torej pravzaprav žene tja gor?

Legendarno delo: Štoparski vodnik po galaksiji

Pogled z roba vesolja je fantastičen

Gagarinu ljudje morda niso verjeli, pa tudi pretok informacij je bil v tistih časih bolj šibek in počasen. Danes ni več dvomov: vesolje blizu Zemlje je čudovito, o čemer pričajo tudi fotografije.

Modra Zemlja, sončni vzhodi izza nje, polarni sij, vremenski pojavi, luči velemest ponoči, a tudi zavest, da ste tam, kjer je bilo tako malo ljudi, pa da ste v stanju brez teže ter na robu okolja, ki vas nezavarovanega ubije v delčku sekunde. Čudovito se zdi skoraj premalo močan izraz za poglede, ki jih ponuja okno vesoljske postaje.

Tudi biti nekaj posebnega ni od muh in danes, ko je toliko Zemljanov že stalo na vrhu Niagarskih slapov ali ob vznožju piramid v Egiptu, je težko najti kraj, ki bi turista tako navdušil, da bi ga to povsem zapolnilo.

Navsezadnje je tudi tveganje tisto, kar marsikaterega človeka žene v neznano – brez tveganja ne bi bili tu, kjer smo danes. Prvi polet na Mesec je bil z današnjimi očmi podvig, ki je imel le malo možnosti za uspeh.

Od lepote z roba si veliko obetajo tako zasebni poslovneži kot državna podjetja

Karta za vesolje od 18 do 37 milijonov evrov

Prvi civil v vesolju naj bi bil Tojohiro Akijama, japonski televizijski novinar, ki so ga spravili vse do Mira, ruske vesoljske postaje, v komercialne namene.

Prvi "uradni" vesoljski turist, tisti, ki je plačal vozno karto, pa je bil Dennis Tito, nekdanji raziskovalec v Nasinem laboratoriju za vesoljske pogone, pozneje pa poslovnež, ki se je na pot prav tako podal prek ruske vesoljske agencije, a potem zaradi ugašanja Mira pristal na ISS (Mednarodni vesoljski postaji).

Odtlej jih je vesolje s sojuzi izkusilo sedem, med njimi si je neki madžarski Američan (ali obratno) pot privoščil kar dvakrat. Zadnji med njimi, Guy Laliberté, član ekipe Sončnega cirkusa (Cirque de Soleil), je doslej plačal največ – 40 milijonov dolarjev ali skoraj 37 milijonov evrov.

Elon Musk, velik ljubitelj znanstvene fantastike

Prav zaradi visoke cene ogleda roba vesolja pa se pojavlja vse več ljudi in podjetij, ki želijo ceno zbiti na raven, ki bo dosegljiva tudi manj bogatim.

Prvi komercialni projekt, katerega izdelek se je uspešno združil z ISS, je SpaceX, za katerim stoji kontroverzni Južnoafričan, vizionar in genij visoke tehnologije Elon Musk (Tesla Motoros, PayPal, …), ki je pri 44 letih težak kar 12 milijard dolarjev.

Sprva se je sicer ogreval za odpravo na Mars, kjer naj bi postavil majhno "toplo gredo" za gojenje rastlin, a se je hitro lotil tudi projekta poceni poletov na rob vesolja.

Napoved: nekoliko okrnjen vesoljski turizem bi lahko stal manj kot 200 tisoč evrov

Prihodek od turizma diši tudi velikim podjetjem, med njimi Boeingu, ki je v sodelovanju s podjetjem Bigelow Aerospace izdelal kapsulo CST-100, namenjeno prevozu astronavtov na ISS, a obenem tudi prevozu turistov. Nekateri pa gredo še dlje.

Space Adventures, podjetje iz ZDA, s katerimi so leteli prej omenjeni turisti, že nekaj časa ponuja treninge za vesoljske polete, breztežnostne polete v atmosferi in polete do najbližje orbite (točka, kjer lahko plovilo opravi vsaj en krog okoli Zemlje na isti višini) z možnostjo sprehoda po vesolju; za uro in pol lebdenja v ruski vesoljski obleki zaračunajo 15 milijonov dolarjev (13,6 milijona evrov).

Njihovi načrti za bližnjo prihodnost pa so (cenejši – okoli 200 tisoč dolarjev ali 182 tisoč evrov) podorbitalni poleti (balističen potek poleta plovila do višine 160 kilometrov) in poleti okoli Meseca, za katere hočejo 100 milijonov dolarjev (91 milijonov evrov)! Le 100 kilometrov nad Luninim površjem bi leteli kake tri četrt ure. En sedež so menda že prodali, dogovarjajo se za drugega, poleteli pa naj bi leta 2017.

Vesoljski turizem bo sprva zagotovo kombiniran z znanstvenimi projekti

Na otoku Man registrirano zasebno podjetje Excalibur Almaz prav tako načrtuje različne oblike vesoljskega turizma, ki naj bi se zgodil že v dveh ali treh letih. Resnost podjetja in njegovih načrtov kaže dejstvo, da sodelujejo z Naso, njihov projekt pa sloni na ruski tehnologiji. A zgolj poleti niso vse, kar si od turizma obetajo zainteresirani. Že omenjeni Bigelow Aerospace je kupil načrte za napihljiv vesoljski "hotel", ki naj bi lahko gostil tako profesionalne astronavte kot turiste.

Dva testna sta že v orbiti, tretjega, veliko večjega, naj bi tja poslali leta 2017. Veliko večjo postajo načrtuje podjetje Space Island Group, njegova postaja naj bi krožila okrog Zemlje na nizki orbiti od 650 do 800 kilometrov nad površjem. Namenjena naj bi bila raznim poslovnim aktivnostim (osrednja ideja je zbirati energijo s pomočjo sončnih celic in jo pošiljati na sprejemne stolpe na Zemlji prek šibkih mikrovalov). Seveda bo postaja (lahko) tudi hotel za turiste.

Natančne napovedi so nemogoče. Vemo le, da bo prihodnja generacija zagotovo bolj pogosto v vesolju kot zdajšnja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin