Plezanje na kolesih iz prodnatega pekla pogube

Zgolj za užitek ...

Prireditev Slovenija offroad 2012 je pretekli konec tedna gledalcem, teh naj bi se nabralo med tri in štiri tisoč, ponudila zanimiv in za slovenske razmere zares atraktiven prikaz zmogljivosti terenskih vozil. Sproščenost prireditve, ki iz tekmovalnega vidika ne sodi v nobeno uradno tekmovanje, je navdahnila tudi domače voznike terencev, ki so lahko za tako rekoč simbolično startnino – 20 evrov za spretnostno in hard, težavnostno preizkušnjo – brez okoljskih očitkov in brez slabe vesti ter brez skrbi za točke vso dopoldne uživali za volani svojih strojev.

Kljub temu da dirka, kot že rečeno, ni štela za točke državnega prvenstva, pa gledalci niso bili prikrajšani, saj je okoli osemdeset posadk v obeh preizkušnjah po načelu za čast in slavo v prod, blato in strmino "zagrizlo" s tako vnemo, da smo bili prepričani, da bo veliko dela imel tudi unimog kranjske poklicne gasilske brigade. No, na srečo je ta posredoval samo enkrat, pa še to z vitlom, ker je v več kot metru gorenjskega blata tudi ameriški V8 ostal brez sape. Prevračanj ali hujših nesreč – ja, sreča očitno res spremlja hrabre – na zadovoljstvo vseh ni bilo, a je kljub vsemu zlasti hard preizkušnja vzela nekaj strojnega davka v obliki odtrganih osi, prelomljenega vzmetenja, razbitih karterjev ...

Skrite pasti gramoznice Bistrica, gledalci kot na offroad stadionu

Gramoznica Bistrica je tudi najbolj specialnim offroad bolidom, ki se ponašajo s skoraj polmetrskim odmikom od tal, vsemi mogočimi "šperami" oziroma diferencialnimi zaporami, reduktorji, ki kar početverijo razpoložljivi navor, orjaškimi vstopnimi in izstopnimi karoserijskimi koti, po "traktorsko" profiliranim terenskimi gumami in klasičnimi jeklenimi listnatimi vzmeti, ponudila dovolj pasti, da so morali vozniki divje vrteti volan in z občutkom dozirati plin in zavorno moč, če so hoteli "priplezati" na vršni plato te orjaške gramozne jame. Zlasti v hard preizkušnji je prodnati pekel ponudi zahteven in strm spust po gruščnatem pobočju, ki se je v izteku končal s skoraj navpičnim, poltretji meter dolgim prehodom, ali bolje rečeno skokom čez praktično odrezan rob. Pot navzgor je ponujala samo dve možnosti: vožnjo s polnim plinom prek gruščnatega kanjona, polnega velikega kamenja, s prehodom prek blatne luknje, globoke med 70 in 100 centimetri, ali pa napad na nasprotno pobočje s skoraj "vitranško" strmino in grozljivim vstopnim kotom. Bolj prijazna je bila kulisa gramozne jame – seveda za gledalce, ki so na njenih robovih kot na stadionu imeli odličen pregled nad skoraj celotno traso, ki je dobro mučila stroje.

Teren zahteva klenega terenca

Na težki preizkušnji so poleg povsem specialno predelanih terencev, ki so povečini postavljeni na ojačenih in povišanih ter pločevinasto "oskubljenih" osnovah land roverja defenderja, mercedesa G, suzukija samuraia, jeepa wranglerja ..., suvereno nastopili predvsem tudi tisti bolj serijski predstavniki z dovolj zmogljivimi motorji (jeep grand cherokee V8) in klasično terensko zasnovo. Vrednost motorne konjenice in bogastvo navora je bila najbolj očitna na gruščnati strmini in v blatnem jarku, kjer vozilo preprosto mora obdržati inercijo. Spretnostna preizkušnja, ki se vozi na čas, sicer terensko ni bila tako zahtevna, a so se tudi tam pokazale razlike med terenci in klenimi terenci. Šasija in toge preme na pravem terenu pač naredijo razliko med bolj občutljivim in cestno naravnanim posamičnim vpetjem. Tukaj preprosto ni kompromisov, saj vzdržljivost narekujejo drugačne sile kot tiste na hitrih asfaltnih zavojih. Pravo terensko vzdržljivost lahko ponudita le prej omenjeni terenski komponenti, vse drugo pa je zgolj približek. In če iščete pravega terenca, ki bo zmogel tudi kakšno resnejšo družinsko ekspedicijo na sever Afrike ali pa še kam dlje, potem si le prej oglejte kakšno takšno tekmovanje in se prepričajte, da je med terenskimi novodobniki vedno manj takih klenežev, ki se zmorejo peljati tudi tam, kjer je še hoditi težko.