Luksemburški dizel za evro, 220 km/h po autobahnu, "miže" skozi Karavanke

Luksemburška bencinska črpalka: liter dizla en evro, zastonj kava in še sok za darilo

Čeprav smo med relijem za svetovno prvenstvo v Nemčiji bivali blizu Trierja, se nam je na dan vrnitve zjutraj obrestovalo, da smo se odpeljali približno 20 kilometrov prek hribov čez mejo v Luksemburg. Vedeli smo, da imajo v tej sicer bogati državi, kjer so plače daleč nad povprečjem Evropske unije, ene najnižjih cen goriv v Evropi. Iskali smo dizelsko gorivo za družinski enoprostorec opel zafira, ki bi ga lahko trenutno ceneje dobili le še v Rusiji, Belorusiji, Moldaviji, Ukrajini in Makedoniji.

V Luksemburgu nas je že na prvi bencinski črpalki v manjšem naselju pričakal napis s ceno dizelskega goriva 1,001 evra za liter. Natočili smo 44,46 litra in za gorivo plačali 44,50 evra. V Sloveniji bi cena za enako količino goriva znašala 51,2 evra, ob avstrijski avtocesti pozneje lahko tudi od 65 do 70 evrov.

Toda ne le da je bilo na luksemburški črpalki gorivo tako poceni, za nameček smo si lahko natočili tudi brezplačno kavo. Tudi priljubljene energijske pijače so stale le en evro, prodajalka pa nam je v vrečko potisnila še manjši jabolčni sok.

Tujci se ob zastojih na avtocestah hitreje razvrstijo

V nadaljnjih približno desetih urah smo prevozili pot, ki poleti čaka številne turiste iz tega dela Nemčije ali pa držav Beneluksa in morda Velike Britanije. Že po nekaj kilometrih smo opazili določene razlike v primerjavi s prometom na slovenskih avtocestah. Ko se je na avtocesti pojavil zastoj, so se vsa vozila nemudoma umaknila skrajno levo oziroma desno na odstavni pas in se nato na tej točki tudi počasi premikala naprej. Samodejno je torej nastal širok pas za morebiten prehod reševalnih vozil, kar se sicer ni zgodilo.

Vsaj po naši izkušnji je bila razporeditev vozil med levim in desnim voznim pasom bistveno bolj enakomerna, kot je v času prometnih konic v Sloveniji, vožnja pa na splošno bolj umirjena in tekoča.

Zloglasna radijska besedica "stau"

Zastoji seveda nikakor niso slovenska posebnost. To ve vsak, ki se je že kdaj peljal po nemških avtocestah. Besedica "stau" (zastoj v nemščini) se sliši prav zloglasno v vseh radijskih prometnih informacijah. S pomočjo modernih navigacijskih naprav v avtomobilih, ki sledijo prometnim informacijam in vozniku ponujajo podatek o dolžini zastoja, se je tem mogoče tudi izogniti. Navigacija, tokrat Oplova sama poišče pot, po naših izkušnjah pa so lahko časovne izgube dokaj neznatne.

Iz tega morda izvira precejšnja hladnokrvnost tujih voznikov, ki se z dolgimi zastoji srečujejo skoraj vsakodnevno in ne le ob poletnih prometnih konicah kot v Sloveniji.

Po nemški avtocesti tudi z družinsko opel zafiro zlahka 220 kilometrov na uro

Nemška avtocesta ali znameniti autobahn seveda zagotavlja tudi vožnjo brez omejitve hitrosti. Čeprav je tam avtocesta ponavadi šestpasovna, po skrajnem levem pasu zaradi gostote prometa največkrat ni veliko možnosti za nemške cestne dirkače. Tam smo zato opazili le enega BMW M3, audija RS4 in porscheja 911, ki so prehitevali navidezno brez zavor.

Na takih odsekih smo si višjo hitrost privoščili tudi z našo supertestno opel zafiro. Poganja jo novi srednjeprostorninski dizelski motor z močjo 170 "konjev", ki je na slabih tisoč kilometrov dolgi poti porabil le 5,8 litra goriva na sto prevoženih kilometrov. Na nemški avtocesti smo zafiro brez težav peljali s hitrostjo 220 kilometrov na uro in še vedno zadržali nizko porabo. In to pri družinskem enoprostorcu z možnostjo prevoza sedmih potnikov.

Najbolj črna točka 935 kilometrov dolge poti je enocevni predor Karavanke

Prometno najbolj kritične točke naše poti so sicer že dobro znane. Skoraj pregovorni so zastoji na avtocesti med Münchnom in Stuttgartom, tudi obvoznica okrog bavarske prestolnice je ob prometnih konicah izredno obremenjena. Pot prek Avstrije se upočasni tako zaradi strogih omejitev prometa kot vse ožje in zavite ceste ter zaporednih predorov. Še najbolj črna točka celotne tisoč kilometrov dolge poti je bil po naši oceni predor Karavanke, ki je infrastrukturno in varnostno zastarel in bi ga še najraje odpeljali kar "miže".

Vožnja skozi enega zadnjih podobno obremenjenih enocevnih predorov je za skoraj vse tujce, ki k nam prihajajo iz severozahodne Evrope, prvi stik s Slovenijo. Zato je še kako dobrodošel letošnji dogovor med Darsom in avstrijskim Asfinagom o gradnji druge cevi predora.