Logatčan bo prebil led in Slovencem po 20 letih predstavil športno stoenko

Mizar, ki je že v lesarsko šolo hodil s črnimi rokami in postal avtomehanik

"Zakaj delam dirkaško stoenko? Preprosto zaradi nostalgije, spominov, pripovedi, zbledelih fotografij in posnetkov starih 30 ali 40 let. Prijatelji so me dolgo prepričevali in tudi sam sem dolgo okleval. Zdaj mi nikakor ni žal," nam je povedal Andrej Mihevc, ko smo ga obiskali v njegovi delavnici in mu zastavili tisto najbolj očitno vprašanje. 29-letnemu Logatčanu danes ni težko v delavnici prebiti dolgih ur in sestavljati svojo novo avtomobilsko ljubezen.

"Marsikdo se čudi, da toliko časa preživim v delavnici. Toda to je moj hobi, ki me navdaja z veseljem. Bolje, da uživam in sestavljam avtomobile, kot da bi sedel na kavču pred televizijo," pravi Mihevc, ki se je sicer izšolal za mizarja, a si danes kruh služi kot avtomehanik. Spominja se, da je že na lesarsko šolo ves čas hodil s črnimi rokami in da so ga sošolci zaradi tega čudno gledali. Že takrat se je po pouku raje kot z lesom ukvarjal z avtomobili.

Stoenka, za katero je odštel 250 evrov, bo v dveh mesecih dobila tudi nekdanji Zastavin tovarniški dizajn in Saturnusove meglenke

Mihevc je sedem let mlajši kot njegova stoenka, ki je letnik 1980. V Sloveniji jih prodajajo okrog deset, primernih za predelavo v dirkalnik ni lahko najti. Tiste najlepše, ki so obnovljene in predstavljajo zgledne starodobnike iz časov nekdanje skupne države, namreč stanejo tudi okrog dva tisoč evrov. To je kajpak preveč, da bi potem kupec avtomobil namensko razdrl in predelal.

"Na Gorenjskem sem našel stoenko za 250 evrov. Bila je v precej slabem stanju, a imela je vse potrebne sestavne dele. Pod je imel luknje, a na njej ni manjkal niti en del. To je bilo pomembno, saj je vsak manjkajoči del težko dobiti. Najprej je bilo treba dobiti homologacijo. Jaz delam stoenko v različici z 1.300-kubičnim motorjem. Varnostno kletko sem dobil iz Italije, narejena je bila za sestrskega fiata 128 rally. Gledal sem tudi stare fotografije, poskušal unovčiti izkušnje s priprave yuga in preprosto ustvarjal. Naredil bom tudi repliko tovarniškega dizajna, na stoenki pa ne bodo manjkale niti takrat nepogrešljive okrogle meglenke iz tovarne Saturnus," je o svojem projektu zgovoren Mihevc, ki bo stoenko lahko na cesto zapeljal že čez približno dva meseca.

Precej dirkaških elementov si deli z yugom

Po Mihevčevih besedah priprava dirkaške zastave 101 ni bila tako zapletena. Izkoristil je svoje znanje pri predelavah dirkaških zastava yugov, saj je lahko uporabil isto podvozje, tudi motor je praktično enak. Za zdaj še ne ve, ali bo v avtomobil vgradil serijski štiristopenjski, ali bolj primeren petstopenjski menjalnik. Zastava 101 je imela v originalni dirkaški različici tudi zelo skromne zavore, zato so na Mihevčevi zdaj namenjeni boljše zavore s fiata uno turbo. Enake je uporabljal tudi na svojem dirkaškem yugu. V primerjavi z yugom izpostavlja približno deset centimetrov daljšo medosno razdaljo.

Mihevc: Obljubljam vožnjo na polno, stoenke ne bom prav nič vačeval

"Izpostavil bi okroglo obliko sprednjih žarometov, saj hočem narediti tisto starejšo različico. Avtomobil je imel pozneje žaromete pravokotne oblike. Veliko dela me še čaka, treba bo namestiti še zaščitno ploščo pod motor, vstaviti sovozniški sedež in podobno. Toda že zdaj se veselim prvih kilometrov. Vsekakor bo to avtomobil, ki bo meni osebno v veliko veselje, marsikomu ob hitrostnih preizkušnjah pa bo prinesel tudi nostalgične občutke. Na dirkah se še danes zbirajo vozniki, nekateri celo v aktivni vlogi kot je Slavko Komel, ki so s stoenko v nekdanji Jugoslaviji tudi dirkali," dodaja Mihevc, ki mu bo na relijih zapiske brala sovoznica Barbara Tolar.

Logatčan obljublja vožnjo za zabavo in da z avtomobilom kljub veliko uram, ki jih že zdaj vložil v njegovo pripravo, na dirkah ne bo prav nič varčeval.