Kako spraviš slona v avto?

Prevoz živali je posebna mešanica znanja in veščin

Kako pa v resnici prepelješ slona, žirafo, zebro ali kenguruja, si preberite v prispevku, ki bo razkril, koliko znanja in načrtovanja je potrebno, da si kot obiskovalci živalskega vrta lahko ogledujemo živali. Podroben pogled v prevoz živali in prigode ob tem nam je razkrila Irena Furlan, biologinja in pedagoška vodja živalskega vrta v Ljubljani.

Prevoz živali je posebna mešanica znanja in veščin. Znanja zato, ker je treba posebej preučiti vsako žival, njene lastnosti in posebnosti, veščin pa, ker je treba postopek izpeljati. Tudi tu se začne zgodba s papirologijo. Obsežna zbirka dopisov, mnenj, dogovarjanj, obrazcev, potrdil, veterinarskih poročil, pogodb, računov, odobritev … količina, ki je ne bi nihče zavidal. Samo za občutek: pred tremi leti so v Južnoafriško republiko v ZOO Johannesburg poslali gibona. Ves postopek je trajal tri leta od prve elektronske pošte, dogovarjanja s špediterji, do trenutka, ko so ga naložili na letalo in poslali v nov dom.

Zavihajo rokave …

Za izdelavo transportnih zabojev je treba slediti mednarodnim predpisom, IATA-standardom. To so priporočila, kakšne so mere zabojnika, material, odprtine za določeno vrsto živali in kako naj bo opremljen. Teh standardov se morajo vsi držati. Brez pardona. Takšne zaboje zagotovo kdo profesionalno izdeluje, vendar v našem živalskem vrtu fantje sami zavihajo rokave in jih spretno izdelajo.

Posebej takšnih zabojev pri nas ni potrebno certificirati, vendar pa dan pred odhodom živali pride na pregled nekdo iz Veterinarske uprave, ki pregleda žival, v kakšnem stanju je, prav tako pa tudi, ali je zaboj ustrezen. In cena? Za gibona so porabili za nakup materiala približno 200 evrov, material za veliko mačko (na primer tigra ali leva), predpisana je nerjaveča pločevina, pa stane okoli 8.000 evrov. Ni malo, vendar še vedno veliko ceneje, ker se sami potrudijo z izdelavo.

Kakšen je mobilni domek?

Zaboj je tako narejen, da je zatemnjen, ima pa na vseh stranicah odprtine in zamrežene dele, da se zrači. V takšnem prostoru je ravno prav temno, "saj to na žival deluje pomirjujoče, počuti se kot v votlini, skrivališču, zavarovana". Zaboj ne sme biti prevelik, ker se sicer žival boji, utesnjena pa tudi ne, da je ta občutek ne prestraši. Potnik se ne more poškodovati zaradi samega zaboja, saj je izdelan tako, da to ni mogoče. Vse žice so zakrivljene, vse je zaobljeno.

Pa še to: ročaji morajo biti pri kletki za velike mačke precej bolj oddaljeni kot ponavadi in odprtine čim manjše, da se oskrbnik slučajno ne bi srečal s kakšnim krempljem ali kot Triglav velim tigrovim gobcem. To so zelo močne živali, stene morajo biti posebej ojačane, da zaboj ne bi razpadel kot hišica iz Treh pujskov. Madona, bi sicer tekli!

Ljubo doma, kdor ga ima

Nekoliko drugačen je mobilni dom kač in kuščarjev. Te vtaknejo v platneno vrečo, ki jim omeji gibanje, saj okoli sebe zaznavajo mejo, prek katere ne grejo. Te vreče, če jih je več, zložijo eno poleg druge v terarij, ki je lahko plastičen ali steklen. Ne delajo razlik med strupenimi in nestrupenimi kačami. Podobno zaprejo v manjši terarij, le malenkost večji od same živali, pajka. Gospa želva, tista velika, pa dobi lesen zaboj z mrežo na zgornjem delu, da se nadiha in malo napase radovednost.

Kako pa prepeljete katero od vodnih živali? "Razen z morskimi levi drugih izkušenj nismo imeli, vendar pa ti potrebujejo nenehen stik z vodo in tudi zrak. Morskega leva smo prepeljali v posebnem zaboju, kjer je bilo v spodnjem delu malo vode, da se je lahko vlažil. Vsako uro so se na poti iz Kölna ustavljali, da so preverjali, kako se počuti."

Pa ubežniki, kdaj kak 'turist' pobegne? "Živalski ubežniki so redki," pove gospa Irena. "Pri nas se še ni zgodilo, da bi nam žival med transportom pobegnila."

Tudi največji so lahko "turisti"!

Za velike, največje živali (slon, žirafa, nosorog …) uporabljajo posebne tovornjake, ki so izdatno ojačani, saj s temi težkokategorniki ni šale. Slonico Gango, dolgoletno prebivalko ljubljanskega živalskega vrta, so iz Indije pripeljali po morju v luko, od tam pa se je začelo dolgotrajno počasno romanje po cesti z enim od takih tovornjakov. V Evropi je za prevoz takšnih zvezd glavni gospod z Nizozemske, Frans den Brick.

All inclusive 5*

Na tla, pod žival, se položi nastilj, da ji ne drsi in da ji je udobno. Če zna piti po cevki, posodico z vodo pritrdijo, da se ne poliva, če pa tega ni vešča, vsake toliko ustavijo in ji ponudijo vodo, nekaterim tudi hrano. Še najmanj skrbi je pri prevozu kač, saj te jejo enkrat tedensko, nekatere enkrat na mesec, pa tudi take so, ki se gurmansko udejstvujejo le vsake pol leta.

Prehrana mačk sploh ni zahtevna. V naravi se najejo in potem tudi deset dni ne zaužijejo hrane. To je del njih, tudi če živijo v ujetništvu, tako da med samim transportom običajno ni skrbi s prehrano. Ko pokliče narava, svoje opravi nastilj iz oblancev, ki popije odvečno tekočino. Tako ali tako se trudijo, da vsak prevoz traja čim manj, zakonsko določeno sme po cesti trajati prevoz največ deset ur (ker je naš ZOO registriran samo za tako časovno obdobje).

Kdo spremlja živali in kaj mora o tem vedeti

Vsako pot je potrebno skrbno načrtovati, vsako posebnost, malenkost, letni čas, temperature, vreme – ali je v novem okolju sušno ali deževno obdobje –, njeno vrstno lastnost … Sesalce lahko selijo pri nekoliko nižji temperaturi, plazilcev ne, zato jih morajo prepeljati v toplem delu leta ali pa imeti ogrevan zaboj. Živalim se je resnično treba prilagajati.

Vsako žival spremlja poleg drugih dokumentov tudi TRACES-dokument – to so podatki, kje se transport začne in kje konča, in podatki o boleznih. Da ne bi slučajno zgrešili države ali celo celine! In nekaj najpomembnejšega: v mapi so natančna navodila oskrbnikov živalskega vrta, od koder žival prihaja. Ko žival pride v novo okolje, jo tam takoj izpustijo iz zaboja in oskrbijo po navodilih.

Če na primer kenguru potuje po zraku, ga v letalu naložijo v del, ki je namenjen prtljagi, je ogrevan in je pritisk v prostoru. Enako kot v potniški kabini – neke vrste prvi razred za "prtljago". Na letališču ni treba zagotoviti posebne enote, ki bi sprejela gosta, to storijo kar letališki delavci, ki so za to usposobljeni. "Upam, da ravnajo kaj lepše z njimi kot s kovčki!" mi možgane prestreli misel.

Pozor, živa žival!

Po navodilih to žival sprejmejo, jo odmaknejo v posebno sobo, ko je čas, jo naložijo ali na letalo ali raztovorijo. Zaboj je označen, da je v njih živa žival, kje je zgoraj, kje spodaj, da jo prav obrnejo. Skratka, tovor opremijo z zelo natančnimi navodili. Prav tako sporočijo na cilj, kdaj bo častni gost prispel, in tam ga že čaka osebje živalskega vrta, kamor je namenjen.

Poleg ceste in zraka tudi morje ponudi pomoč. Tako kot velja za zebro, žirafe, velja tudi za slone, da se jih transportira budne in stoje. Slonica Ganga je pripotovala z ladjo, nato s tovornjakom do Ljubljane.

Ali živali uspavajo pred potjo?

"Če se le da, ne," pravi Furlanova in dodaja: "Večina jih potuje brez pomirjeval, budnih, stoje. Najbolj zahteven je prevoz zebre. Je močna, plaha žival in zato zelo pod stresom ter nemirna. Za zebro veljajo določila, da mora biti zaboj tako ozek, kot je široka, da se v zaboju ne more obrniti in da ne more brcati. Utesnjenost jo zadrži pri miru in zaradi nje se počuti varno. Nekako od sredine telesa navzgor je odprt, da je zračen in da vidi ven. Lotijo pa se takole: najprej zebro uspavajo in jo leže v na bok obrnjen zaboj s platnenimi jermeni povlečejo v notranjost. Nato ji vbrizgajo sredstvo za prebujanje iz narkoze, da se v nekaj sekundah zbudi, in jo v zaboju postavijo pokonci."

To se vse dogaja zelo hitro in sekunde so ključne. Ključen trenutek je tudi, ko jo z žerjavom dvignejo na prikolico, ko je v zraku. "Naša princeska je začela brcati in tovor v zraku se je nevarno majal. Čez glavo so ji položili odejo, da se je pomirila. Samca iz Züricha so naučili, da je šel sam v zaboj. Ljubljanski samički so dali malo pomirjevala, da je lažje prestala pot. Novembra so jo prepeljali v Zürich, od tam v Ljubljano pa samčka. Ta jim je kar pošteno nagnal strah v kosti."

"Samcu pomirjevala niso dali in ko so ga dvignili, je naredil premet, tako da je imel glavo spodaj in kopita v zrak. Kletko so spustili nazaj na tla in nekako se je sam zasukal v pravo smer. Hujših poškodb k sreči ni bilo, bil je le malo popraskan po boku." Zdaj se je menda že navadil na družbo dveh ljubljanskih črtastih damic in se po dveh mesecih veselo pari.

Tudi poškodbe so del potovanja …

Pticam zaščitijo kljune, na primer štorklji. Na kljun jim potisnejo nekakšen zamašek in jih strpajo v manjši prostor, da se lahko pretegnejo, ne morejo pa vzleteti. Notranjost zabojev za ptice je povsem gladka, da se ne poškodujejo, da zdrsnejo, če hočejo frfotati, saj imajo zelo občutljivo kožo.

"Pri nas je med transportom poginila le divja svinja, vendar zaradi vbrizganega narkotika, ki so ji ga morali vbrizgati, da so jo lahko dali v zaboj. Žal je učinek uspaval precej slabše raziskan kot pri ljudeh. Sicer pa pride do kakšnih odrgnin po boku, nosku. Hujšega k sreči nič," si oddahne sogovornica.

Ja, res ni hec in veliko dela in osebja je za vsem tem. Med evropskimi živalskimi vrtovi poteka stalna izmenjava živali. Zagotovo bo letošnja najodmevnejša pridobitev gepard, morda celo dva, ki bo nadomestil tigra, ki sta umrla od starosti. Njun prevoz bo sponzorirala Mazda – zato pa sta dva njihova modela v ogradi za tigre, če ste se morda spraševali.