Sreda, 28. 9. 2016, 12.36
2 meseca
Nekoč le volnen pulover in hrastov drog, danes pa titan, štirikolesni pogon in helikopter …
Gorski reševalci nekoč in danes: tehnični napredek, več rešenih življenj, srčnost nespremenjena
Slovenske gore vsako leto obišče več kot milijon ljudi, vsi se ne vrnejo sami. Slovenski gorski reševalci že več kot 100 let odhajajo pomagat, ko se zgodi nesreča. V stoletju svojega plemenitega početja so postali hitrejši neprimerljivo bolj opremljeni, a hkrati obdržali svojo srčnost in neizmerno voljo ter pogum. Še vedno so prostovoljci …
Kratka zgodovina slovenskih gorskih reševalcev
Ključno razliko med reševanjem v gorah nekoč in danes predstavlja tehnični napredek in strokovno znanje. Slovenski gorski reševalci še vedno spadajo med najboljše na svetu.
Gorska reševalna služba Slovenije (GRSS) je bila ustanovljena 16. junija 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Od ustanovitve do danes je v različnih organizacijskih oblikah delovala v različnih političnih in ekonomskih ureditvah, a vedno z enakim namenom in poslanstvom: prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na teže dostopnih terenih.
Pred drugo svetovno vojno so t. i. rešilne ekspedicije sestavljali tako plezalci iz večjih krajev kakor tudi domačini izpod gora, ki so bili tisti ključni poznavalci gamsjih stezic. V takratnih reševalnih skladiščih so bili pripravljene le konopljeve vrvi, plezalni copati, nekaj obvez, reševalni drog in vreča. Prevozno sredstvo sta bila konj in lojtrnik.
Nekoč so akcije trajale več dni. Do ponesrečenca so se prebili veliko pozneje kot danes, ko pogumnim možem pomaga helikopter, pa štirikolesni pogon in napredna plezalna tehnika in sodobna oprema.
Med predvojnimi reševalci so bili vsi takratni vrhunski alpinisti, v Gornjesavski dolini denimo Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek in številni domačini – vodniki, med katerimi so bila znana imena Ivan Vertelj - Hanza, Gregor Lah - Preckin iz Mojstrane (lastnik lojtrnika in konja) ... Ti možje so bili hkrati tudi akterji številnih smeri v slovenskih stenah.
Po drugi svetovni vojni je bila centrala GRS sprva na Jesenicah; vodila sta jo Miro Dremelj in Uroš Zupančič. Po hudi tragediji v steni Špika leta 1953 (pet mrtvih plezalcev) pa je bila GRS deležna večjih organizacijskih sprememb, med drugim se je centrala preselila v Ljubljano. Organizirala se je kot komisija v okviru Planinske zveze Slovenije.
Tako organizirana je GRS delovala vse do leta 2006, ko smo se slovenski gorski reševalci ponovno prilagodili družbenim in ekonomskim spremembam ter se reorganizirali v samostojno zvezo, ki se lahko samostojno vključuje v druge sorodne domače in mednarodne zveze.
Pred sto leti so gorski reševalci ob pogumu imeli le pičlo opremo. Statično vrv, nekaj obvez, plezalne copate rešilni drog in vrečo. Ko se je mudilo, jih je čakala vprega, lojtrnik ali pozimi sani. Nič drugega. Od leta 1912 pa do danes so gorski reševalci opravili več kot 8.000 reševalnih akcij v gorah.
Hrastov drog, platnena vreča, leseni škripec in težki gojzarji …
''Danes si je tudi nam skoraj nemogoče predstavljati, v kakšnih pogojih so se v gore odpravili reševati pred sto leti,'' pod eno izmed sten v Tamarju pove prvi mož slovenskih gorskih reševalcev Igor Potočnik.
Pogumni možje: čez rob skupaj s hrastovim drogom, vpetim v konopljine vrvi, pripete na lesen škripec, ki so zlasti mokre bile zelo težke. Namesto čelade klobuk in namesto toplega flisa in nepremočljivega goretexa le suknjič in volnen pulover.
Izkušeni veteran izpostavlja, da so se reševalci v svojih začetkih v gore v praktično vseh vremenskih pogojih odpravljali reševati z zelo skromno osebno in reševalno opremo ter izjemno voljo in pogumom. ''Od doma so največkrat odšli peš, zelo naporne in nevarne akcije pa so trajale tudi po več dni,'' pravi Potočnik. Med opremo je bila platnena vreča za spuščanje in nošenje ponesrečenca, tri metre dolg lesen drog, pa leseni škripec, s katerim so ponesrečenca spuščali s pomočjo trenja. Imeli so težke konopljene vrvi, ki niso bile dinamično raztegljive, kot danes, da bi pomagale ublažiti morebitni padec. Skromna je bila tudi varovalna oprema z nekaj lesenimi zagozdami in kladivom. Pri dostopu do gora je včasih pomagala konjska vprega z lojtrnikom ali pozimi s sanmi.
Tudi osebna oprema, oblačila in obutev je bila neprimerljiva z današnjimi materiali, ki učinkovito ustavijo vodo, dihajo in se hitro sušijo ter nudijo boljšo toplotno izolacijo.
Foto: Kako so srčni možje nekoč reševali v pumparicah in klobukih …
Reševalci hitrejši in bolje opremljeni, gore pa nič manj nevarne
Ključno razliko med reševanjem v gorah nekoč in danes predstavlja tehnični napredek in strokovno znanje. Slovenski gorski reševalci še vedno spadajo med najboljše na svetu.
Gorsko reševanje se je v stoletju z vidika napredke tehnike in reševanja precej spremenilo. Danes so reševalci precej prej pri ponesrečencu in za voljo posredovanja helikopterja tudi veliko hitreje v zdravniški oskrbi. Ne gre pa pozabiti, da je gorah danes precej več gornikov in celo povsem naključnih obiskovalcev, kar se pozna pri porastu posredovanj oziroma številu nesreč, ki jih je iz leta v leto več.
Prav tako se v gorah niso spremenile objektivne nevarnosti, saj so naši očaki še vedno izjemno krušljivi.
V dobrih stotih letih pa se bo razvoju tehnike, opreme, obveščanja in šolanja nekaj pa zagotovo ni spremenilo, motiv, volja, srčnost in pogum ljudi, ki kot prostovoljci odhitijo na pomoč, ko se od zgoraj oglasi klic na pomoč. Bit tistega, kar druži gorske reševalce, se v stotih letih ni spremenila ter ostaja del naše gorniške kulture. Igor Potočnik, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije:
''Ne, to se ni spremenilo in mislim, da se tudi vnaprej ne bo spremenilo. Ko nekdo potrebuje pomoč, pač greš pomagat in tudi vnaprej bo tako.''
Reševanje v gorah tudi danes še vedno spada med najbolj kompleksne in tvegane akcije pomoči sočloveku. Nemalokrat so reševalci izpostavljeni skrajnim naporom v izredno divjem in izpostavljenem terenu. Stensko reševanje s helikopterjem denimo spada med najbolj skrajne oblike sodelovanja človeka in stroja.
Ko helikopter ostane na tleh, se v strmino požene duster …
Ko se fantje z modro rotacijsko lučjo v njem prebijajo vse višje in višje, ko vsa štiri kolesa iščejo oprijem v zadnjih metrih grušča pod srhljivo steno, ko vsak meter nadmorske višine, ukraden boginji Morani pomeni upanje, takrat padejo vsi predsodki o njegovem poreklu, zmogljivostih in prepričljivosti. V svoji preprostosti skriva veliko talentov in ko zmanjka ceste, še vedno zanesljivo drvi v bitko za življenje. Moral pa si je izboriti zaupanje, tudi njihovo. Zakaj je torej ravno on postal član plemenite bratovščine, dream teama pozabljenih vrednost?
Je predstavnik prvinske mehanike, ki zlepa ne popusti. Ima priklopljiv 4x4 pogon in ta je opremljen še z elektromagnetno zaporo diferenciala, ki kot zadnji steber obrambe oprijem najde tudi v globokem blatu ali snegu. Je dovolj kompakten in hkrati prostoren, da udarno skupino treh reševalcev in njihovo opremo pripelje tudi skorajda po kozji stezi. Da rojen plezalec sporoča tudi s terenskimi koti: vstopni 29,3 stopinje, prevojni 23 stopinj in izstopni kot 34,9 stopinje. Korenine in ostre skale pa premaguje z robustnim podvozjem, ki ščiti vse vitalne dele pogona in dusterjev trebuh ohranja 21 centimetrov nad tlemi. Za piko na i pa ima varčen motor, ki kljub 5,2-litrski povprečni porabi vseeno ponudi do 240 njutonmetrov navora in 80 kilovatov moči.
Ste vedeli, da …
Slovenske gore ostajajo krušljive, nevarne in s tega vidika nič manj nevarne kot pred sto leti. Kljub titanu, dinamičnim vrvem, goretexu, helikopterju in štirikolesnemu pogonu ter hitrejšemu odzivu pa so gorski reševalci še vedno prostovoljci, ki se pač odzovejo, vedno, ko se od zgoraj oglasi tresoči glas, poln obupa. Kljub nevarnem okolju, prek vrtoglavih prepadov, krušljivih sten in globokega snega se trudijo prebiti nekam tja daleč, visoko z namenom, da bo nekdo, ki jih potrebuje, dobil novo priložnost. Bit njihovega početja in volja sta enaka kot pred več kot stotimi leti, ko so se prvič odpravili na pomoč.
..., ima danes vsak slovenski gorski reševalec za seboj vsaj 3 leta aktivnega usposabljanja in opravljen strokovni izpit?
…, je v 17 postajah po Sloveniji na voljo okoli 600 gorskih reševalcev?
…, so samo letos, do 26. septembra že 397-krat odhiteli na pomoč? Lani pa so v vsem letu opravili 434 reševalnih akcij in rešili 449 življenj, kar pretvorjeno v ure pomeni, da so za pomoč sočloveku skupaj namenili krepko 11 tisoč ur svojega življenja. Med vsemi obiskovalci gora so lani rešili tudi 9 otrok, starih manj kot 10 let.
Tako kot nekoč so tudi danes med njimi očetje, mame, sinovi, hčere, bratje in sestre pa izkušeni alpinisti. Plemeniti bratovščini pa so se pridružili tudi ljubitelji gora s posebnimi znanji, zdravniki, vodniki reševalnih psov, piloti …
…, je 10. junij 1997 najbolj črn dan za slovenske gorske reševalce? V nesreči med helikoptersko vajo v ostenju Turske gore nad Okrešljem se je smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev. Življenje so izgubili reševalci letalci 44-letni Mitja Brajnik iz Kranja, 41-letni Luka Karničar in 35-letni Rado Markič z Jezerskega, 42-letni zdravnik dr. Janko Kokalj iz Kranjske Gore in 45-letni Boris Mlekuž iz Bovca.
…, je Slovenija zelo gorata dežela, v kateri prek 400 vrhov sega več kot 2 kilometra v nebo? Stene naših gora so prepadne in krušljive. Razgled z vrhov je osupljiv, a pot je vselej nevarna.
…, se prek slovenskih sten, nad prepadi, prek grebenov, melišč, gamsovih stezic in polic, pa prek gozdov in strmih trav se vije razvejana mreža 1.661 označenih planinskih poti? Skupaj to pomeni 9.931,47 kilometra doživetij, razgledov, spominov in tudi tveganj.
S prihodom helikopterja sta se jasno bistveno skrajšala odzivni čas reševalcev in čas transporta ponesrečenca v zdravniško oskrbo. Da, a treba je povedati, da gorsko reševanje s helikopterjem nedvomno spada med najskrajnejše, ekstremne oblike simbioze med človeškim znanjem, izkušnjami, pogumom in strojem. Med pilotom, letalskim tehnikom, gorskim reševalec in zdravnikom letalcem morata med akcijo vladati popolno zaupanje in stroga disciplina, vse skupaj pa zahteva še enormno količina znanja. Jasno je, da visoko nad tlemi prostora za napake ni, sicer je rezultat absoluten.
Vrhunec razvoja tehnike je seveda v vrste gorskih reševalcev prinesel helikoptersko reševanje. Ampak tudi helikopter ni vsemogoč. Veter in oblaki, pa megla in noč so njegovi sovražniki. Okoli 60 odstotkov reševanj tudi danes reševalci opravijo s klasičnim pristopom. Reakcijski čas je za uspešno akcijo zelo pomemben tudi v primerih, ko mora helikopter ostati na tleh. Takrat je pomembno, da udarna skupina reševalcev, čim višje v gore pride čim hitreje. Pri tem je odločilen zanesljiv štirikolesni pogon dovolj robustnega in klenega, a hkrati okretnega terenca. Tu kot alpinist alpskega sloga nastopi dacia duster.
