Avtomobilska kamuflaža v boju s paparaci

Industrijsko vohunjenje: kdo bo prvi pokazal novost javnosti

Kaj je počel Karl Friedrich Benz leta 1885 v zgradbi, na kateri je pisalo Benz & Cie., je morda zanimalo le kakšnega firbčnega mulca iz soseščine. Danes je seveda krepko drugače – z razmahom industrije, tudi avtomobilske, se je razvila tudi industrijsko vohunjenje.

To sega od zakonsko strogo prepovedanega in kazensko preganjanega pa vse do bolj "nedolžnega", kjer želijo na primer v primeru avtomobilske industrije fotografi priti do posnetkov novega modela, še preden ga proizvajalec predstavi javnosti.

Prototipi morajo pred predstavitvijo tudi na javne ceste

Najlažji način, kako priti do takšne fotografije, je med testiranji, kijih proizvajalec opravlja tudi na javnih cestah. Temu se pač ne morejo izogniti, saj v laboratorijih, s simulacijami na računalnikih in na zasebnih testnih poligonih ne morejo priti do vseh potrebnih podatkov.

Največkrat te vožnje opravljajo v okolici tovarn in v odmaknjenih predelih sveta, kjer preskušajo nov model v ekstremnih razmerah – v hudem mrazu na severu in v izjemni vročini, na primer v Arizoni ali v puščavah.

Prvi začetki načrtnega maskiranja avtomobilov: pred dobrimi tremi desetletji

Avtomobilski (in drugi) proizvajalci se temu, kot rečeno, ne morejo izogniti, lahko pa omilijo škodo. Že v sedemdesetih letih so avtomobile pred predstavitvijo poskusili nekoliko zakamuflirati, da bi bil manj prepoznavni.

Prvi začetki so bili preprosti – z lepilnimi trakovi za prekrili ključne dele karoserije.

Odtlej se je takšno maskiranje spremenilo v znanost, pri čemer strokovnjaki razvijajo posebne vzorce, ki tako pokvarijo oziroma popačijo videz avtomobila, da je iz fotografij težko prepoznati značilnosti oblike.

Maskiranje ne sme biti v nasprotju z zakoni o varnosti v prometu

Opel že 30 let načrtno razvija maskiranje novih modelov. Tako kot njihovi tekmeci tudi oni uporabljajo nalepke in dodatke, ki jih pritrdijo na nov model, da bi zmanjšali prepoznavnost. Glavna predela maskiranja sta nos (predvsem motorna maska ter žarometa) ter zadek avtomobila, pri tem pa morajo biti pozorni tudi na zakone, ki veljajo za promet.

Smerniki morajo biti na primer vidni tudi s strani, kar pomeni, da jim morajo v maski pustiti dovolj odprtine. Tudi tako maskirani avtomobili morajo namreč, preden gredo na javno cesto, prestati preskus TÜV, torej preskus ustreznosti vozila.

Od barvnih lepilnih trakov do sodobnih tehničnih elementov maskiranja

Tudi pri Oplu so sprva le prelepili robove karoserije in luči z rumenim ali rdečim lepilnim trakom, danes pa uporabljajo že četrto generacijo posebnega vzorca.

Tudi ta je kot pri večini proizvajalcev strogo črno-bel, z nekaj sivine, črtami in liki pa jih oblikujejo tako, da zmedejo oči tako v živo kot na fotografiji. Pri tem ne zakrijejo le pločevine in dela svetil, temveč tudi del oken, da s tem onemogočijo prepoznavanje značilnih potez zunanjosti.

Folija mora biti seveda odporna proti zunanjim vplivom, kot so mehanski (kamenčki izpod gum spredaj vozečih vozil) in vremenski (svetloba UV, ekstremne temperature od minus 40 do plus 80 stopinj Celzija).

Načrtovani maskirni vzorci: pri Oplu od leta 1999

Prvi Oplov poseben vzorec maskiranja so uporabili leta 1999 na takrat novi corsi (C), postopek nameščanja folije pa je trajal več dni za vsak avtomobil.

Pozneje so foliji dodali plastične in penaste vstavke, ki so tudi v resnici spremenili obliko karoserije in še otežili delo fotografom oziroma vsem, ki so iz fotografij poskusili uganiti, kakšna bo oblika novega modela.

S časom oziroma z razvojem ustreznih tehnologij se je čas nameščanja skrajšal na le en dan, poleg tega lahko zdaj kamuflažo tudi hitreje snamejo z avtomobila.

Vse bolj učinkovite maske, a tudi triki, ki odvračajo pozornost javnosti

Učinek sodobne tehnike maskiranja je seveda vedno večji, a so vse bolj izpiljene tudi tehnike paparacev in tistih, ki odkrijejo podobo avtomobila po njegovih fotografijah. Zato se proizvajalci pogosto zatečejo tudi k drugačnim trikom – pri Oplu so, na primer, novega atraktivnega adama S, namesto da bi ga s klasično kamuflažo naredili še bolj očitnega, optično "preuredili" v avtomobil za trening vožnje.

Z napisom "Driver training" ter z nekaj dodatnimi črnimi in rumenimi črtami jim je uspelo zmanjšati zanimanje paparacev zanj. Tokrat jim je preprost trik uspel, a je verjetnost, da jim bo uspel še enkrat (v kratkem času), zelo majhna. Tudi vohunski fotografi (ali še posebej ti) se hitro naučijo novih prijemov.