Z mazdo 3 prek Rusije: Iz Azije v Evropo, čez Ural in naprej!

600 kilometrov v dvanajstih urah. Vmes pa veliko enoličnosti in eno visokohitrostno izogibanje neuravnovešenemu vozniku velikega tovornjaka.

9:00 – Kratek nagovor pred odhodom. Poln nasvetov in namigov, kako na cesti čim bolje sobivati z Rusi, njihovimi vozniškimi navadami in kako reagirati, ko se v vzvratnem ogledalu znajde velik, črn terenec. Umaknite se. Bolje bo za vas. Najbolj hecen nasvet izrečen s smrtno resnim izrazom: "Stay on the road, while you're driving on it". Dogovorjeno.

10:00 – Med prvimi na svetu v novi, tretji generaciji mazde 3. Za začetek na sovozniškem sedežu in s fotoaparatom v roki. »Naša« ima že bojne rane. Počeno vetrobransko steklo in enkrat menjano kolo. Otroci mahajo. V dobre pol ure zapustimo Tyumen.

11:15 – Ravnina za ravnino. Polja, travniki, gozd. Toliko brez in borovcev pa še ne. Vse skupaj hitro postane enolično. Vsakih nekaj deset kilometrov hiter napredek upočasni delo na cesti. Kot, da smo doma. Do Moskve je še 2340 kilometrov.

12:30 – Tretji v karavani. Novinarja iz Madžarske pred nami posvojita nevaren slog vožnje in med prehitevanjem skoraj zaključita kot okrasek na sprednjem delu tovornjaka.

Ker nas časovnica tepe, boli, da kakršnikoli postanki v manjših krajih, vaseh, ne pridejo v poštev. Škoda. Interakcija z domačini bi bila osvežujoča.

12:30 – Vendarle ustavimo sredi naselja. Dve dekleti nas hitro opazita. Ponosno razkazujeta svojega mačka in psa. Nočeta se slikati, pa vendar se vsakič znova »kot po naključju« postavita pred mojo lečo.

14:00 – Prvič za volanom. Takoj najdem odličen položaj – Mazda ostaja v formi. Kljub enajst tisoč kilometrom mučenja na izredno slabih cestah s pogostimi, nekaj deset kilometrskimi makadamskimi odseki z velikimi luknjami in enem raztreščenem platišču, je optika brezhibna. Pri 100 na uro spustim volan, avto ne odvije niti za centimeter.

16:30 – Po vožnji čez Ekaterinburg kratek postanek na meji med Azijo in Evropo. Vsi se slikamo v enakem položaju. Z eno nogo v Aziji, z drugo v Evropi.

Mazda 3 kaže napredek v primerjavi s predhodnico. Je udobnejša in s še boljšim kompromisom med udobjem in športnostjo, ki je mimogrede v prvem planu. Vsaj če sklepamo po tem, da je največji merilnik namenjen motornim vrtljajem.

17:40 - 19:30 – Delo na cesti nas "ubija". Vlečemo se.

18:00 – Po zajtrku, prvi normalen obrok. Čokoladice in čips ne štejejo. V gostilni postrežejo z okusno govejo "župco".

19:30 – Vodička trdi, da prečkamo Ural. Navigacija kaže 373 metrov nadmorske višine. Vodička pravi, da je to najnižji del Urala. Z lahkoto verjamemo.

19:45 - Med prehitevanjem našo trojko velik tovornjak poizkuša izriniti iz ceste. Pri dobrih 130 kilometrih na uro zapeljem v zavetje makadamske bankine, avto blago zanese, a s popravljanjem krmila zadržim smer. Stopalka za plin ostane pritisnjena, ostanem miren in se (pred tovornjakom) počasi vrnem na cestišče. V "zahvalo" nekajkrat utripnem z vsemi štirimi. Bilo je res blizu, preblizu.

20:45 – spet prepustim volan sovozniku – novinarju Dela, Blažu Močniku.

22:00 – Po dvanajstih urah in dobrih šeststo kilometrih, s štiriurno zamudo prispemo v Kungur – žalostni, komaj še živeči ostanek nekoč cvetočega industrijskega mesta. Hiše so dotrajane, tovarne zapuščene. Katastrofalne ceste so tukajšnjim prebivalcem še najmanjši problem. Tu spimo.