Ford transit - dostavnik, ki je na cesti že pol stoletja

Leta 1965 si je oprtal prvi tovor

Pri Fordu (ZDA) so konec 50. let prejšnjega stoletja spoznali, da na stari celini ni smiselno voditi dvojne politike s središčema v Veliki Britaniji in v Nemčiji. To je pripeljalo do enotnega središča za Evropo v Kölnu in do poenotenja vozil. To je seveda doletelo tudi program lahkih gospodarskih vozil; zadnji britanski dostavnik je bil thames 400E, nemški pa FK 1000, ki so ga pozneje preimenovali v taunus transit. Za prvi "pravi" transit tako štejemo enotni dostavnik za vse evropske trge, ki je dobil ime transit in ki so ga predstavili leta 1965.

Prvo generacijo so izdelovali vse do leta 1978, in sicer v Belgiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, Turčiji in na Novi Zelandiji. Druga generacija, na trgih do leta 1986, je bila bolj ali manj le prenovljena prva – prepoznavna je po plastiki na karoseriji (maska motorja, del odbijačev …) in po nekoliko bolj oglati karoseriji.

Transit s povsem novo platformo je prišel na trge leta 1986 in tam vztrajal kar 17 let – marsikaterega vidimo na cestah še danes tudi pri nas. V Evropi so ga prodajali do leta 2000 (na nekaterih drugih trgih pa do 2003), ko ga je zamenjala četrta generacija, to pa je leta 2013 oziroma 2014 zamenjal nov model, ki je svojo pot pravzaprav šele dobro začel.

Zaradi dizelskega stroja so mu morali podaljšati nos

Sprva je bila motorna ponudba pretežno bencinska, kjer je kraljeval mali V4, so pa že takrat vanj vgrajevali Perkinsonov dizel. Ker je bil ta motor daljši, so morali podaljšati sprednji del, s tem pa se transit prve generacije že od daleč loči po tem, kakšen motor ga poganja. Zanimivo je tudi, da se je bilo pri prvi generaciji mogoče odločiti, ali bodo voznikova (pa tudi druga) vrata običajna ali drsna!

Druga generacija je že prinesla več možnosti oblike karoserije, vključno s pickupi in šasijami s kabino ter z dvema medosnima razdaljama, pa možnost štirikolesnega pogona, motorji pa so bili sodobnejši vrstni štirivaljniki. Že tretja generacija pa je prinesla sodoben (bolj aerodinamičen) dizajn karoserije in sodobnejšo tehniko, vključno z elektroniko, ki je bdela nad delovanjem motorja.

Hitra Nemka se je v njem zoperstavila moškemu vozniškemu egu

Zanimivo pri četrti generaciji je, da je slavna nemška voznica Sabine Schmitz leta 2000 s takrat novim transitom poskusila prevoziti sloviti veliki Nürburgring v manj kot desetih minutah, kolikor je znašal čas še bolj slovitega Jeremyja Clarksona v jaguarju S-type z dizelskim motorjem.

Uspelo ji ni, zgrešila pa je le za nekaj sekund. S tem so želeli dokazati, da je transit znova dostavnik, ki ima vozne sposobnosti osebnega vozila, kakor so oglaševali že čisto prvi transit.

Danes je globalni garač, ki prisega na varnost in vozniško prepričljivost

Zdajšnji transit je namenjen prodaji na vseh trgih sveta, kjer ima Ford svoje prodajne ambicije. Tako kot prejšnji je tudi ta na voljo s številnimi sodobnimi "čistimi" motorji, s sprednjim ali zadnjim pogonom ter celo štirikolesnim pogonom, v mnogo karoserijskih izvedenkah, predvsem pa tudi z varnostnimi sistemi, ki jih težko najdemo celo med osebnimi avtomobili nižjih cenovnih razredov.

V svoji zgodovini se je transit priljubil številnim kupcem vseh vrst.

Uporabnost in zanesljivost sta bili brez dvoma njegovi osnovni kakovosti, ni pa služil zgolj kot dostavnik ali kot minibus – svojo vsestranskost je dokazal tudi s številnimi predelavami. Ni bilo težko videti transita kot hladilnik, reševalno vozilo, gasilsko vozilo, policijsko vozilo, celo kot avtodom in še kaj. Njegova 50-letna zgodovina je bogata in brez dvoma gre za enega najuspešnejših dostavnikov vseh časov.