Četrtek, 30. 7. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
Alfa romeo stradale 33
Ekskluzivna skica: je to največji dosežek Alfe Romeo?
To je še ena izmed skic slavnih avtomobilov prejšnjega stoletja, ki jih za Siol.net riše oblikovalec Georg Gedl. Alfa romeo 33 stradale je bil eden prvih superšportnikov, izdelali so jih manj kot dvajset, za svoj čas pa je predstavljal enega najbolj skrajnih cestnih avtomobilov. "Zame je prav gotovo eden najlepših športnih avtomobilov vseh časov," o tem avtomobilu pravi Gedl.
Alfo romeo stradale 33 prav gotovo uvrščamo med najslavnejše primerke avtomobilov te znamke in med najznamenitejše športne avtomobile vseh časov. Med leti 1967 in 1969 so jih izdelali le osemnajst. Velja za enega prvih superšportnikov in avtomobil, ki se ga pri Alfi Romeo ob letošnji 110-letnici še posebej radi spominjajo.
V sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja je želelo takratno vodstvo Alfe Romeo približati svoj dirkaški program tudi vsakodnevni cestni uporabi. Iz dirkalnika alfa romeo tipo 33 so zato izdelali za tiste čase skrajen športni, tudi superšportni avtomobil stradale 33. Ime stradale je označevalo prav legalnost cestne uporabe. Zavoljo zelo majhne oddaljenosti od tal in dejstva, da ta avtomobil sploh ni imel ključavnic vrat, je bila njegova vsakodnevna uporabnost vseeno močno omejena.
Kot mladenič je risal skice avtomobilov za lastno veselje, nato pa jih je nekaj poslal švicarski reviji Automobil Revue. Opazili so ga pri Audiju, kjer se je zaposlil leta 1970, leto pozneje pa je začel delati že pri BMW. Leta 1975 se je odločil za nov izziv, in sicer oblikovanje počitniške prikolice za takratni novomeški IMV. Ta je postal prava ikona, podobno uspešen pa je bil tudi njegov turistični avtobus za mariborski TAM.
Športni avtomobil z maso vsega 700 kilogramov
Pod avtomobil se je podpisal oblikovalec Franco Scaglione, prvič pa so ga predstavili leta 1967 na avtomobilski razstavi v Parizu. Uradno sicer ni znano, natanko koliko so jih izdelali. Scaglione jih je oblikoval, karoserije za prototipe in poznejše serijske avtomobile so bile delo Carrozzerie Marazzi, tehnični del avtomobila pa je prispevala Autodelta.
Končni rezultat je bil malo manj kot štiri metre dolg avtomobil z medosno razdaljo 2,35 metra (10 centimetrov več kot dirkalni avtomobil tipo 33), višino slabega metra in maso vsega 700 kilogramov.
Vse primerke stradale 33 so izdelali ročno in zato med seboj niti dva nista povsem enaka.
Kot prvi serijski avtomobil je predstavil tip dvižnih vrat s sprednjim vpetjem ("butterfly doors").
Najhitrejši avtomobil svojega časa v pospeševanju na en kilometer
Avtomobil je poganjal dvolitrski motor V8 z močjo 169 kilovatov in 206 njutonmetrov navora. Za leto 1967 je ponujal izjemne zmogljivosti: pospešek do 100 kilometrov na uro v manj kot šestih sekundah in najvišjo hitrost 260 kilometrov na uro.
V primeru mirujočega štarta in pospeševanja do enega kilometra takrat tej alfi ni bil kos noben serijski avtomobil. Skrivnost je bila predvsem v nizki masi, ki je bila zasluga tudi motorja z dokaj majhno delovno prostornino. Tekmeci, kot so bili lamborghini miura, maserati ghibli in ferrari daytona, so imeli mnogo večje motorje.
Futuristična vrata in ročna izdelava, zaradi katere praktično niti dva primerka nista bila povsem enaka
Vse primerke stradale 33 so izdelali ročno in zato med seboj niti dva nista povsem enaka. Celo zmogljivosti motorjev so se razlikovale, enako tudi določene malenkosti pri zunanjosti. Menjali so na primer tip žarometov, prav tako točko vpetja in število brisalcev vetrobranskega stekla, odprtine za zračenje ter podobno.
Kot prvi serijski avtomobil je predstavil tip dvižnih vrat s sprednjim vpetjem ("butterfly doors"). Stranska okna so se prav tako navidezno nadaljevala v streho. Karoserija iz aluminija je tudi stala na aluminijasti cevni šasiji.
Povprečni delavec bi moral za stradale 33 delati 65 let
O današnji vrednosti obstoječih alf romeo stradale 33 lahko le ugibamo. Leta 1968 je bil to eden najdražjih avtomobilov na trgu. V Italiji je stal 9,75 milijona takratnih lir. Lamborghini je slavno miuro istočasno prodajal za 7,7 milijona lir. Povprečna letna plača v Italiji je takrat znašala 150 tisoč lir.
Za leto 1967 je ponujal izjemne zmogljivosti: pospešek do 100 kilometrov na uro v manj kot šestih sekundah in najvišjo hitrost 260 kilometrov na uro.
4