Bi imeli taka vrata? Pokažemo vam pluse in težave. #video

Taka stranska vrata, ki so torej vpeta zadaj in ne spredaj - avtomobil namreč nima klasičnega stebrička B - so prav gotovo vpadljiva in oblikovalsko zanimiva. “Samomorilska” vrata so nepogrešljiva na prestižnih avtomobilih, kot je na primer rolls-royce phantom. Limuzina za okrog pol milijona evrov s takimi vrati potnikom na zadnjih sedežih nudi več udobja in praktičnosti. Toda phantoma zaradi tega ne moremo parkirati na ozkem parkirišču. Kako pa se taka vrata obnesejo pri bolj “ljudskih” avtomobilih?

Prednosti in slabosti?

V zadnjih letih smo se s takimi vrati največkrat srečali pri BMW i3. Sodila so k njegovi izrazito trendovski oblikovalski zasnovi, toda v tem primeru je šlo še za nekoliko bolj skrajno zasnovo. Kdor hoče odpreti zadnja vrata, mora najprej odpreti sprednja.

Zaplete se seveda takrat, ko imamo na primer v dežju polne roke in bi želeli vrečko iz trgovine odložiti na zadnje sedeže. Najprej odpiramo sprednja, šele nato zadnja vrata in tudi pri zapiranju je dela več kot pri klasičnih vratih. Ko parkiramo avtomobil v ozkem parkirnem boksu in želimo z zadnjih sedežev dvigniti še otroka, se z njim kaj hitro ujamemo med odprta vrata in parkirano vozilo zraven sebe.

Mazda je pri električnem MX-30 uporabila skoraj enak sistem vrat kot BMW pri svojem električnem i3. Za odpiranje zadnjih je treba najprej odpreti sprednja stranska vrata. Foto: Gašper Pirman

Taka vrata tudi v mazdo MX-30, fiata 500 …

Ko je prostora dovolj, se pokažejo prednosti. Te so predvsem lažje vstopanje na zadnje sedeže, kar je v prvi vrsti zasluga odsotnosti stebrička B.

Povsem enako zasnovo vrat smo nazadnje preizkusili tudi v električni mazdi MX-30, podobna vrata na eni strani napoveduje tudi nova različica fiata 500.

"Samomorilska" vrata so pojem luksuza pri Rolls-Royceih, kot sta phantom in ghost. Tu se zadnja vrata odpirajo samostojno, torej ne glede na sprednja stranska. Foto: plac.siol.net

Mazda je z vrati pri MX-30 posnemala rešitev s športnika RX-8. Foto: Mazda "Samomorilska" vrata so v svetu avtomobilov prisotna že več kot stoletje, čeprav v zadnjih petdesetih letih njihova uporaba ni pogosta. Rešitev odpiranja vrat brez srednjega stebrička, kjer ob odprtih vratih nastane velika odprtina, prinaša kar nekaj uporabnih rešitev, a obenem v vse bolj varnostno zahtevnih pogojih tudi nekaj slabosti.

V zadnjih desetletjih so jih uporabili pri Oplovem enoprostorcu merivi, BMW nekoliko prilagojeno različico uporablja na i3, kot zadnji pa so to rešitev uporabili pri mazdi MX-30. Pri Mazdi so se s tem spomnili na podobno rešitev pri nekdanjem športnem modelu RX-8. Kot že omenjeno, so taka vrata tudi nepogrešljiva na luksuznih rolls-roycih.

A naj se vrnemo na prelom 20. stoletja, ko so na ceste začeli voziti prvi avtomobili. Ti so "samomorilska" vrata prevzeli od kočij s konjsko vprego, kjer so bila vrata povsem običajna, saj so gospodi s širokim odpiranjem olajševala vstop in izstop. Takšen način odpiranja vrat je ostal v uporabi vse do sredine stoletja, šele po drugi svetovni vojni so proizvajalci začeli v večini uporabljati sistem vrat, kot ga poznamo danes. Zaradi hitrega razvoja avtov, povečevanju moči in zmogljivosti so se zadaj vpeta vrata vse bolj umikala, in se do začetka sedemdesetih let obdržala le na nekaterih razkošnih limuzinah.

Zakaj jim rečemo "samomorilska" vrata?

In kako so dobila svoje (ne)posrečeno ime? Kljub pogosti uporabi, so bili tečaji na vratih preslabi oziroma premalo zanesljivi, zato so se vrata lahko med vožnjo odprla. Potnik, ki ni bil pripet z varnostnim pasom, pa je ob poskusu zapiranja velikokrat padel iz avtomobila. Zaradi nezanesljivih tečajev so se vrata zelo rada odprla med nesrečo, potniki ali voznik pa so bili zato podvrženi še večji nevarnosti. Težave so se pojavljale tudi pri izstopanju, saj so vrata zakrivala pogled nazaj, zato se je lahko zadaj vozeče vozilo zaletelo v odprta vrata.