Kaj morajo vedeti starši in kaj lahko o prometu naučimo malčke?

Ja, prav odrasli, ki bi morali vedeti vse o varnosti najmlajših udeležencev v prometu.

Prometna vzgoja in nevzgoja

Otroci na cesti vse vidijo, vse opazijo in si vse zapomnijo. Kar poglejte, kako starši, dedki, babice, strici in tete sijejo od ponosa, ko jim malček našteva znamke mimo vozečih avtomobilov. Otroci spoznavajo promet že od prvega sprehoda v vrtcu naprej. Veliko tega znanja prinesejo v prvi razred osnovne šole, vedo, kako morajo ravnati na cesti in česa ne smejo početi.

Žal pa mnogi starši to pridobljeno znanje pogosto razdirajo s slabimi zgledi. Na primer pred semaforiziranim prehodom za pešce. Čeprav je rdeča luč, pograbimo otroka in stečemo čez cesto!

Komu je treba naviti ušesa?

Resnični dogodek je potekal takole: na manj prometni mestni ulici zagledam malčka, ki brezskrbno motovili po cesti. Vključim varnostne utripalke, izstopim in ga povprašam po mami.

Skupaj stopiva po dovozu k hiši, kjer mati in soseda vlečeta vsaka svojo cigareto in očitno premlevata nekaj zelo pomembnega.

Povem, da je bil otrok sam na cesti, in preden se oba zaveva, je že dobil vzgojnih nekaj klofut. Morda zato, ker ni pazil na mamo in jo je pusti čvekati pred hišo.

Vozilo je ustavilo pred prehodom za pešce

Že v vrtcih in nato v šolah dobro poučijo otroke, naj ne stečejo čez prehod, takoj ko jim je eno vozilo ustavilo. Tudi starši morajo vztrajati pri pravilu, da "eden ni nobeden", tako da pride otroku v navado edino pravilno ravnanje – pogledati morajo na obe strani in opazovati druga vozila, ki se morda bližajo.

Zelena luč in kaj potem?

V semaforiziranih križiščih in prehodih za pešce s svetlobnimi znaki naučimo otroka, da zelena luč še ne zagotavlja varnega prehoda čez cesto. Vozniki z leve in desne pogosto vozijo skozi rdečo luč in z veliko hitrostjo prevozijo prehod za pešce, na katerem imajo pešci že zeleno luč.

Za varen prehod zadostuje pravočasen pogled na obe strani. Še posebej pa pazimo, da ne prehitevamo s prečkanjem že pri rdeči luči, čeprav dobro vemo, da bo naša smer vsak hip odprta.

Trije pogledi pred prečkanjem ceste

Otrok se mora naučiti pravilno pogledati na cesto, naj gre za označen prehod za pešce ali pa za cesto, kjer ni nikakršnih označb na vozišču.

V nekdanjem Svetu za preventivo in varnost v prometu, ki mu pozabljajo pripisati zasluge za pomembno zmanjšanje števila smrtnih žrtev na naših cestah, so poudarjali tri poglede, preden se podajamo čez cesto. Prvi na levo stran, drugi na desno in tretji, preden stopimo na vozišče, znova na levo.

Takoj ko stopimo na vozišče, nam namreč prva nevarnost preti z leve strani. Ta koristen napotek velja za vse pešce, otroci pa ga morajo obvladati, preden so prvič na cesti brez spremstva.

Leva ali desna stran?

Kadar ni urejenih površin za pešce, vemo, da hodimo po levi strani ceste. Kadar je bolj varno, hodimo po desni strani, o tem pa moramo otroke poučiti odrasli, saj imamo pri tem več priložnosti kot v vzgojnih ustanovah.

Na primer, kadar je tik ob levi strani vozišča kakšna stena, ovira ali nevarna površina, zaradi katere se ne bi mogli nikamor umakniti, če bi proti nam bolj na tesno peljalo kakšno vozilo. Dokler je na cesti takšna situacija, je varnejša hoja po desni strani.

Kaj pa na pločniku?

Starši oziroma odrasli, ki za roko vodimo otroka med hojo po pločniku, upoštevajmo, da je nevarnejši tisti del pločnika, ki je bližje vozišču. Tam ni mesto za malčke. Pogosto videvamo odraslega s telefonom pri ušesu in z otrokom v roki, ta pa drobenclja tik ob vozišču.

Tudi med navidezno varno hojo po pločniku moramo biti pozorni na promet in na reakcije otroka, ki lahko nenadoma skoči prav na cesto. Morda zaradi nečesa privlačnega, zanimivega in sploh ne tako dolgočasnega, kot je odrasla klepetulja, ki ga spremlja.

Otrok steče za žogo, II. del

Kaj je na cesti najpomembneje, sva vadila s potomcem po tem, ko je že vedel vse o tisti žogi, za katero ne sme steči na cesto, pa sva šla na naslednjo stopnjo. Med hojo po pločniku mi je šop ključev "nenadoma padel" iz rok prav na cesto. Zažvenketalo je in hitri Blaž je že skočil s pločnika – pa ni doskočil.

Prestregel sem ga, češ da tako ne bo dobro, saj moramo najprej pogledati na cesto. Potem sva ponovila vajo in tretjič ni več prehiteval s pobiranjem ključev.

Otroci se naučijo več, kot pričakujemo odrasli

Naj kot dokaz za to trditev navedem še en primer iz prve roke. Med vožnjo sem na cesti ustavil vozilo pred prehodom za pešce, kjer je bilo polno otrok. Čez cesto ni korakal le en razred, ampak vsa šola. Še preden sem ugasnil motor, ker se konca otroške kolone sploh ni videlo, je desetletni fantič iz vrste zaustavil svoje vrstnike in mi pomahal, naj speljem čez prehod. Tega se ni naučil v šoli med urami iz prometne vzgoje. Tako so ga naučili starši z dobrimi zgledi in to pri vzgoji otrok največ zaleže.