Sobotni intervju
Jan Oblak
Sobota, 9. 5. 2026, 4.00
15 ur, 12 minut
Sobotni intervju: Teja Oblak
Teja Oblak v Portlandu pred zgodovinskim trenutkom kariere
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Gostja Sobotnega intervjuja je Teja Oblak.
Medtem ko so se klubske sezone za večino slovenskih košarkaric že končale, pa nov začetek čez lužo čaka Tejo Oblak, ki je pred nekaj tedni podpisala pogodbo z novoustanovljeno ekipo Portland Fire in bo v tej sezoni postala prva Slovenka, ki bo zaigrala v ženski različici lige NBA.
"Teja Oblak v Portland prinaša bogate mednarodne izkušnje, saj je profesionalno tekmovala po vsej Evropi in zastopala Slovenijo na velikih tekmovanjih," so sredi aprila ob naznanitvi podpisa pogodbe s Škofjeločanko zapisali pri ekipi Portland Fire. Ta je poleg zasedbe Toronto Tempo novinka v petnajsterici klubov, ki se bodo v tej sezoni borili za naslov lige WNBA.
Igranju v ligi WNBA je bila pred leti blizu Nika Barič, lani je bila na naboru izbrana tudi Ajša Sivka, ki je svoj prihod v WNBA preložila, z izjemo naturaliziranih Rankice Šarenac in Jessice Shepard pa bo 35-letna kapetanka izbrane vrste zdaj postala prva Slovenka s kljukico ob igranju v ligi WNBA, kar bo po lanski osvojeni evroligi izpolnitev druge velike želje v njeni bogati karieri.
Oblak, ki okreva po poškodbi, se bo kmalu v celoti pridružila ekipi Fire, ki jo v noči na nedeljo čaka prva tekma v ligi WNBA. "Počasi dojemam, kaj se dogaja, kje sem," nam je iz Portlanda, ko se je tam šele začenjal dan, medem ko se je v Sloveniji že prevesil v večer, sporočila Oblak. V Sobotnem intervjuju za Sportal je spregovorila o tem, kakšno je življenje čez lužo in kako potekajo priprave na sezono, pa tudi o tem, kako se je na novico o igranju v ligi WNBA odzval brat Jan.
Verjamem, da že komaj čakate trenutek, ko se boste po poškodbi lahko vrnili na parket. Kako kaže?
Vračanje po poškodbi gre po načrtih, zaradi tega dogajanje še malce spremljam od strani, drugače pa gre vse po načrtih. Težave z nogo imam že od zadnje reprezentančne akcije, od takrat nisem več igrala, imela sem težave že pred tem v Turčiji, ampak sem v kvalifikacijah za EuroBasket za Slovenijo vseeno zaigrala, pa je bilo potem vse skupaj še nekoliko slabše. Težave mi povzroča mišica, zdaj se res dva meseca vračam postopoma, za vse je potreben čas, tudi tukaj ne morem kar začeti na vso moč. Nekaj malega že treniram z ekipo, ne pa v celoti.
Ste se pogovarjali o kakšnem časovnem okviru, v katerem bi lahko bili pripravljeni in dočakali debi?
Po mojem mnenju bo trajalo še kakšna dva tedna, kaj takšnega. Vsak dan sem na parketu, a z ekipo delam v omejenem ritmu, da ni preveč naenkrat, potem pa vidimo, ali je kakršnakoli reakcija telesa. Ves čas spremljajo moj napredek. Kakšen dan je korak manjši, včasih večji, je pa vse pod nadzorom.
Če bi se z vami v tem obdobju pogovarjali v prejšnjih letih, bi bili verjetno na zasluženem odmoru. Letos se je dogajanje z odhodom v ZDA in WNBA obrnilo v povsem drugo smer. Že dojemate, kaj vse se dogaja?
Zadnje obdobje je bilo res noro. Tako kot ste rekli, bi bila drugače zdaj nekje na dopustu. Počasi dojemam, kaj se dogaja, kje sem, bo pa zagotovo ta občutek še močnejši, ko bom povsem vključena v ekipo in se bodo začele tekme. Vsak dan treniram, danes (pogovarjali smo se v sredo, op. p.) imam končno dan počitka, tako mi tudi ustreza. Veselim se tega drugačnega, norega poletja.
Po koncu sezone z Galatasarayem sem imela vsega skupaj tri proste dneve, toliko, da sem se vrnila v Slovenijo in videla bližnje. Potem je bilo tu še urejanje birokracije za odhod v ZDA, a vseeno je bilo to boljše kot nič.
Teja Oblak bo prva Slovenka, ki bo zaigrala v ligi WNBA.
Zgodba o podpisu sodelovanja z ekipo Portland Fire je bila za javnost kar veliko presenečenje. Kdaj so se stvari začele dogajati oziroma kdaj ste imeli prvi stik in kako se je vse skupaj nadaljevalo?
Glede na to, da so se letos pogajanja med igralkami in vodstvom lige WNBA glede plač precej zavlekla, se je več glede ekip začelo dogajati šele aprila. Pred tem mi je agent nekajkrat namignil, da bo verjetno kakšno zanimanje, toliko da sem bila pripravljena na vse, a ni bilo nobenih konkretnih pogovorov. Prvi stiki so bili potem v začetku aprila. Sploh nisem pričakovala, da se bo to zgodilo, ker me je že ovirala poškodba, a na koncu smo ugotovili, da si tako jaz kot oni želimo, da pridem, ne glede na moje stanje, in da bi mi tudi oni radi pomagali, da se čim prej vrnem na parket. Tako da so si zatem stvari sledile kot po tekočem traku.
Verjetno je imela pri tem neko vlogo tudi športna direktorica kluba Vanja Černivec?
Zagotovo. Že to, da me pozna, da točno ve, kakšna sta moj način igranja in osebnost, torej da ve, kaj lahko pričakuje, kar je v ekipnem športu zelo pomembno. Na koncu je to tudi odločitev trenerskega štaba, tudi oni so morali pogledati mojo igro, način igre in sledilo je sodelovanje.
Ste imeli pred to odločitvijo kakšne dvome?
Niti ne. Mogoče v nekem trenutku malce podvomiš ali pa pade samozavest, ker zaradi poškodbe nisem točno vedela, kako in kaj. Pa mogoče tudi zato, ker ne veš, kako točno in kako hitro se bo odzvalo tvoje telo. A to so nepomembni trenutki, ker po drugi strani je to takšna priložnost, da ne moreš reči ne, še posebej v mojem primeru, saj se približujem koncu kariere. Sama sebi sem rekla, zakaj ne bi poskusila še tega. Nekoč bom tako lahko pogledala nazaj na svojo kariero brez obžalovanj, ker sem naredila res vse, kar je bilo v moji moči, in izkoristila priložnosti. Mislim, da je to edino pravo razmišljanje in da je bila to stoodstotno prava odločitev.
Zagotovo bi bilo za mnoge lažje, če bi rekla ne, hvala in odšla na zasluženi dopust, a na koncu je to življenjska priložnost. Dopust in preostalo lahko počaka, bo tudi po karieri dovolj časa za to (smeh, op. p.).
Uspešne sestrsko-bratske naveze v športu v Sloveniji nikakor niso neznanka, kar velja tudi za vaju z bratom Janom. Kako je on sprejel vašo odločitev, da boste igrali v ligi WNBA?
Jan je bil vsekakor vesel zame. Takoj mi je rekel, da če čutim, da si tega želim, nimam o čem razmišljati. Pri tem me povsem podpira. Vesel je, da se je to zgodilo, se pa vedno podpirava v vseh primerih in scenarijih.
Družina jo močno podpira pri vsakem njenem koraku v karieri.
Verjetno je lažje, ko je vse življenje zraven nekdo, ki razume vse tegobe, ki jih prinaša profesionalni šport?
Da, zagotovo, oba točno veva, kako se drugi počuti po tekmi, sploh če izgubi ali pa če karkoli ne gre po načrtih, se zgodijo težave s poškodbami … Vedno se je lažje pogovarjati z nekom takšnim, ker točno ve, kako in kaj, težav ti ni treba niti razlagati, ker točno razume, v čem je stvar.
Sicer še niste dolgo v Portlandu, ampak vseeno: kako vam ustreza življenje tam? Koliko se vam je uspelo navaditi na novo okolje v teh nekaj dneh?
Prva stvar, ki mi je bila zelo všeč že ob pristanku z letalom, je to, da je bilo vse zeleno, dejansko kot v Sloveniji, saj te obkrožajo hribi. Prav rekla sem, končno nekoliko drugačna pokrajina kot do zdaj (smeh, op. p.). Nisem pa imela še pretirano veliko časa za raziskovanje mesta. Na začetku smo bivali v hotelu, zdaj sem se preselila v stanovanje, tako da je še vse novo in moram še raziskati okolico. Ampak prvi občutek je bil res dober. Mesto se mi zdi precej razpršeno, mogoče tudi ne tako veliko, seveda za razmere v ZDA. Je pa to povsem drug svet kot kakšen New York ali Los Angeles. Na ulicah pa še vedno srečaš ogromno ljudi z vsega sveta, tudi kultura je precej drugačna, a za zdaj je sploh z vidika narave vse zelo pozitivno. Še en plus je to, da je kava res dobra, kar se mi zdi za ZDA bolj redkost (smeh, op. p.).
Življenja v tujini ste že navajeni, dolga leta ste bili na Češkem, nazadnje v Turčiji. Vseeno ste zdaj dlje od doma. Kaj so
največji izzivi tega?
Da, ko si v Evropi, se res lahko večkrat vmes vrneš domov. Trenutno me najbolj muči časovna razlika, devet ur razlike v primerjavi s Slovenijo je res ogromno. Zjutraj poskušam vstajati bolj zgodaj, da sem potem lahko po telefonu v stiku z bližnjimi in se lahko pogovarjamo. Ker če čakam na trening, je v Sloveniji že pozno zvečer in je vse skupaj precej težje. Tudi popoldne dejansko ne moreš biti v stiku z nikomer, ker vsi spijo. Bo pa kasneje sem prišel tudi moj fant in ostal nekaj časa, tako da bo to zagotovo olajšalo zadeve.
Glede na to, da gre za novo franšizo, kako je poskrbljeno za vse skupaj, tudi v smislu logistike in stvari zunaj parketa?
Zagotovo ni lahko niti za vodstvo kluba. Vadbeni center je še v fazi gradnje. Je zgrajen, a še ni povsem dokončan, kar naj bi bilo julija, tako da bo potem za vse lažje, ker bodo vse stvari na enem mestu. Trenutno treniramo na univerzi v Portlandu, kjer imamo svoj prostor. Bili smo tudi že v dvorani v Moda Centru. Zdaj je še malce več logistike, a glede na to, da sem prvič, mi je čisto všeč, ker sploh ne vem, kako je lahko drugače (smeh, op. p.).
Vadbeni center je sicer na drugi lokaciji, kot ga ima moška ekipa Portlanda. Ta je že končala sezono, tako da se še nismo srečali, a nekateri člani so bili na naši tekmi v predsezoni, tudi Damian Lillard.
Vse je sicer na precej visoki ravni, tudi na tekme letiš s čarterskimi poleti. Liga res raste v vseh pogledih, dejansko lahko rečem, da sem po mojem mnenju prišla sem v zelo dobrem času. Tudi s to novo pogodbo CBA, ki sta jo podpisala liga in vodstvo, so se pogodbe povišale, tako da gre vse v pravo smer.
Nazadnje je igrala za turški Galatasaray, s katerim je osvojila drugo mesto v evroligi.
Ko sva lani govorili po osvojenem naslovu v evroligi, ste dejali, da ste med rehabilitacijo po hudi poškodbi kolena razmišljali tudi o koncu kariere. Nato ste se vrnili, osvojili evroligaški naslov, zdaj pa boste, kot vse kaže, pisali zgodovino in postali prva Slovenka, ki je kadarkoli zaigrala v ženski različici lige NBA. Koliko vam to pomeni?
Uf, dobro se spomnim vseh občutkov in razmišljanja, ki ste ga omenili. Nikoli si ne bi mislila, da se mi bodo zgodile take stvari, sploh tako pozno v karieri. Lani evroliga, zdaj WNBA … Vsega tega sem si želela že od zgodnje mladosti, bili so pogovori, dogovori že prej, a se stvari nikoli niso sestavile. Potem se je kdaj zgodila reprezentanca, zatem spet kaj drugega, zdaj pa sem si rekla, da je čas, da storim tudi ta korak. Mislim, da se vsega tega sploh še ne zavedam. Verjetno se bom, ko bo za mano prva tekma in si bom lahko rekla, da mi je uspelo nekaj velikega in da bom za vedno zapisana v zgodovino. So pa to stvari, ki jih verjetno ponotranjiš in ceniš šele kasneje, po koncu kariere. Je pa to zagotovo velika stvar.
Okoli lige WNBA je vsako leto več dogajanja, vsako leto je šov večji, več gledalcev, navijačev, tekme so zelo obiskane. Vse je na drugi stopnji kot v Evropi. Se veselite vsega, kar prihaja?
Vse skupaj je res drugače, to lahko rečem že po slabih dveh tednih, kolikor časa sem tukaj. Do zdaj smo imele eno domačo tekmo v pripravljalnem obdobju in že takrat je bilo res veliko ljudi. Ogromno je tudi dodatnega dogajanja, fotografiranja, žarometov … Tega res nisem navajena. Mogoče se moram tudi s tega vidika še malce sprostiti. V Evropi se mi zdi, da smo res večinoma bolj skromni, dostikrat se potegnemo nazaj, tako da bom morala še sprejeti ta sistem in vse, kar prihaja ob igri. Ni preprosto, ker to ni čisto moja stvar, a vem, da bo vredno.
Kaj pa soigralke? Koliko se vam je že uspelo spoznati in se povezati v teh nekaj dneh?
Začetki so vedno malce težji. Tukaj je drugače, ker je v ekipah na začetku več igralk in na treningih res poteka boj za vsako mesto, ker si vsak želi izboriti mesto v ekipi. To je drugače kot v Evropi, kjer podpišeš pogodbo, v ekipi je 12 igralk in začne se gradnja ekipnega duha in igre. Tukaj v predsezoni poteka boj in vsekakor je drugače. Je pa to hkrati prednost. Tudi igralke in štab smo res iz različnih delov sveta in potem vsak prispeva svoj delež, svojo miselnost. Ni preprosto, ker se moraš res hitro povezati, tukaj si soigralkam na začetku konkurenca, se bodo pa stvari zagotovo sestavile, ko se bo sezona začela in bo pomemben ekipni uspeh.
O posebnostih oz. značilnostih igre glede na to, da se sezona še ni dobro začela, ne moreva govoriti. Pa vseeno, tako na prvi vtis, kaj so tiste glavne razlike v primerjavi z Evropo?
Vsekakor se igra veliko hitreje, druga stvar pa je to, da se v Evropi postavlja veliko več taktičnih zadev, kar zadeva obrambne postavitve in napade. Nekako so stvari bolj poenostavljene, ni nekih dolgih napadov, se pa moraš točno držati načel. Kar zadeva položaj organizatorja igre, je tukaj na neki način mogoče lažje, ker so si principi zelo podobni.
Koliko ste se v dogovorih in pogovorih pred prihodom pogovarjali s trenerskim štabom ter kakšna bo vaša vloga v ekipi?
Ker hočejo veliko igrati pick'n'roll in glede na to, da je to moj slog igre, so me videli zraven v tem smislu. Kaj več pa bomo videli zdaj, ko bomo imeli tudi pogovore s trenerjem in psihologinjo, da preverimo pričakovanja z obeh strani. Je pa tako, da se moraš že na treningih dokazovati, in tudi na ta način vidijo, kaj lahko pričakujejo od tebe.
Moda Center, dvorana, v kateri bo ekipa Portlanda igrala domače tekme.
Kakšne želje in pričakovanja imate za to poletje?
Predvsem želim biti zdrava. Potem si želi, da bi uživala in da nam uspe dobra sezona. Tukaj sem zaradi košarke, zaradi nečesa, kar počnem najraje, in upam, da nam uspe nekaj izjemnega. Pa seveda, da dobim čim več izkušenj in vidim, kako vse skupaj deluje.
Vrniva se še malce k obdobju pri Galatasarayu in sezoni v evroligi. S klubom ste bili blizu ponovitve lanskega uspeha, a ste obstali na zadnji stopnici pred osvojitvijo evrolige.
Ko sem prišla v Turčijo, si nisem mislila, da bomo igrali v finalu evrolige. Sezona je bila dobra, s soigralkami smo se res dobro povezale. Je bilo pa dogajanje v klubu nekaj časa precej specifično, zgodila se je tudi menjava trenerja, a na koncu moraš delati. Kar se dogaja v vodstvu, je njihova stvari. Mislim, da bi bili, če bi imeli v finalu popolno ekipo, zelo blizu naslova. Dejansko sem imela možnost, da bi osvojila drugi zaporedni naslov, a je zmanjkalo malce sreče. Na koncu lahko rečem, da je bila tudi odločitev o selitvi prava. So pa derbiji s Fenerbahčejem, ki nam je letos izmaknil nekaj lovorik, posebni. Mogoče so nam s tem poudarjanjem derbija nalagali tudi malce preveč pritiska. V finalu pokala je bilo tako glasno, da se ni slišalo popolnoma nič, tega prej še nisem doživela.
S selitvijo v Turčijo sem po več letih v Pragi šla nekako iz cone udobja. Šla sem v novo okolje, novo kulturo, kaos Istanbula. Zagotovo je bila to pomembna izkušnja. V klubu si želijo, da bi se pozneje vrnila, tako da bomo videli. Za zdaj se še pogovarjamo. Trenutno nočem sprejemati nekih odločitev, ker sem povsem osredotočena na Portland.
Vrsto let je bila kapetanka izbrane vrste.
Sami ste že načeli temo prihodnosti. Si potem za jesen puščate odprta vrata?
Da, na neki način. Tudi ko bom šla v novo sezono, si tega ne želim takoj, ker je sezona v ZDA res naporna. Odločitev želim sprejeti, ko se vrnem v Evropo, potem pa bomo videli, kako in kaj. Dejansko s tem nisem obremenjena, to mi ne predstavlja nobenih težav, tako da korak za korakom.
Igranje v WNBA zagotovo vpliva tudi na igranje v reprezentanci. Že prej ste omenili, da ste v preteklosti ZDA že zaprli vrata in dali prednost igranju v izbrani vrsti. Kako vidite svojo vlogo v prihodnje?
Urnik reprezentančnih tekem je vedno tak, da pridejo v trenutkih, ko je to najmanj primerno (smeh, op. p.). Vedno mi je bilo v čast in veselje nositi reprezentančni dres. Težko govorim za naprej, novembra si želim biti zraven. Tudi v prihodnosti, ko bo čas za slovo od izbrane vrste, si želim, da se to zgodi po kakšni odigrani tekmi, ne pa, da bo to sporočilo pred zborom. Ko bom začutila, da je čas za to, bom to tudi jasno povedala. Ne vem pa, kdaj bo to, bomo videli.
Vaša prva tekma je za vogalom, zagotovo bo nekaj posebnega. Že čutite kakšno posebno vznemirjenje?
Zagotovo bo nekaj posebnega že zaradi vzdušja in števila gledalcev, pa tudi zato, ker bom prvič igrala v WNBA. Je pa po drugi strani to košarka, igra, ki jo igram vsak dan že mnogo let ne glede na to, kjer sem. Mogoče bo na začetku prisotne malce pozitivne nervoze, ampak ko se vse skupaj začne, to izgine in pozabiš na vse drugo. Verjamem, da mi bodo pri tem pomagale tudi izkušnje.
Več iz rubrike Sobotni intervju:
