Zgodba o Dolenjki, ki je prestala 14 postopkov umetne oploditve in številne terapije: "Vredno je!"

Kdo je Marija Martinčič Bauman Foto: Ana Kovač

46-letna Šentjernejčanka je magistrica znanosti za področje državnih in evropskih študij, zaposlena na enem izmed ministrstev, sicer pa tudi mediatorka, terapevtka, raziskovalka ajurvede in tradicionalne kitajske medicine.

Izhaja iz znane dolenjske vinogradniške družine s štirimi otroki. Poročila se je pri 24 letih in si hitro želela ustvariti družino. A otrok ni bilo. Diagnostična operacija je kmalu pokazala, da ne bo mogla zanositi po naravni poti. Za njo je 14 IVF-postopkov, tisoč hormonskih terapij, a kot pravi, je bilo vredno, saj jo doma zdaj razveseljujeta sinova: 13-letni Emanuel Izak in osemletni Tobias Noe.

Z njo smo se pogovarjali o spoprijemanju z diagnozo neplodnosti, o tem, kako zahtevni so postopki, kako se odzvati na vprašanja okolice, kdaj bodo prišli otroci, in tudi o raziskovanju alternativne medicine.

Za vami je dolga pot do starševstva. Relativno mladi, pri 25 letih, ste izvedeli, da po naravni poti ne boste mogli imeti otrok, in neplodnosti niste skrivali, temveč ste to povedali na glas. Kakšni so bili odzivi okolice?

V resnici čisto na začetku nisem ravno hitela z razkrivanjem svoje diagnoze. Bila sem delavna ter navajena premagovati še tako težke in naporne izzive, a tu, vsaj sprva, nisem imela nobenega nadzora. Ko se je "pričakovani rezultat" odmikal in zaradi vse glasnejšega "pritiska" okolice, pa je bilo vendarle smiselno težavo razkriti. Deležna sva bila toliko sugestij, tudi povsem neprimernih in absurdnih, da je bilo po razkritju lažje.

Odločili ste se za in vitro fertilizacijo (IVF), kar je eden od postopkov umetne oploditve. Za vami je kar 14 postopkov, vendar zdravstveno zavarovanje ne krije vseh. Kje vse ste poiskali pomoč?

O primernosti postopka OBMP (oploditev z biomedicinsko pomočjo, op. p.), glede na diagnozo in rezultate diagnostičnih preiskav para, odloči posebna skupina zdravnikov. Oni predpišejo ustrezen postopek in protokol hormonskih terapij. Vsaj na začetku. Če je potrebnih več postopkov, spremljajoči specialist, glede na odziv telesa pri predhodnih terapijah, določi vsako naslednjo terapijo.

Hormonskih pripravkov je namreč več, nemogoče je vnaprej predvideti, kako se bo nanje odzvalo telo. Zdravstveno zavarovanje za prvega otroka krije šest postopkov, za drugega štiri. Vendar pa te postopek, ki je financiran iz zavarovanja, uvrsti na nekajmesečni čakalni seznam. Samoplačniški postopek te uvrsti na začetek čakalne vrste in jaz sem bila precej neučakana. Med prizadevanjem sem dodobra spoznala vse tri centre OBMP v Sloveniji (v Mariboru, Postojni in Ljubljani, op. p.) ter večino specialistov, ki delujejo v njih. Prav tako sem se razgledovala po svetu in ugotovila, da so pristopi klinik zelo različni. Tudi v luči etike in odnosa do nastajajočega življenja.

Ste imeli pri izbiri postopka kakšne zadržke?

Ne, nobenih. Glede na diagnozo neplodnosti tubarnega izvora (brez dvoma!) kakšen drug postopek OBMP niti ne bi bil primeren. Na samem začetku sem bila precej "nepoučena" in sem slepo sledila medicinski stroki. Sčasoma sem postajala bolj razgledana tudi glede te stroke in posledično postajala zahtevnejša glede obravnav, pravic. Čutila sem, da moram postavljati tudi etična vprašanja, ki se ob teh postopkih odpirajo. Imam jasna načela in prepričanje o tem, kdaj se življenje začne, in vedno znova sem čutila, da moram bdeti nad njim. Medicinsko osebje je to spoštovalo. Vlivalo mi je zaupanje, tudi pri postopkih zamrzovanja zarodkov.

"Najin prvorojenec je bil 15. vstavljeni zarodek, njegov sorojenec pa 35." Foto: Ana Kovač

Raziskovali ste tudi alternativno medicino. Zakaj? Vam je pomagala?

Drži. Nekega dne je medicina obupala nad menoj. Dejali so, da sem stara in naj se sprijaznim. Takrat sem imela 30 let. S tem so mi podarili dragoceni preblisk in zavedanje, da smo sami odgovorni za svoje zdravje, da nismo le materija, v katero se vbada, po njej reže, praska, ampak smo čudež živega.

Lotila sem se raziskovanj povsem neznanega področja. Raziskovala sem tradicionalno kitajsko medicino in ajurvedo, ju preizkušala na sebi in se tudi tako pripravljala na nove postopke. Bilo mi je jasno, da brez pomoči moderne medicine cilja ne bom dosegla, a s prepletanjem novega s starim, naravnim smo prišli do neverjetnih rezultatov.

Na vseh klinikah po Sloveniji ste potrjevali nosečnost. Kdaj je nosečniški test pokazal tisti črtici, ki sta se "razvili" v sinova?

Drži. Nekaj dni po vsakem ET (embrio transfer oz. prenos zarodka, op. p.) sem čakala vodoravno in navpično črtico nosečnostnega testa. Večkrat zaman. Najin prvorojenec je bil 15. vstavljeni zarodek oz. embrio, njegov sorojenec pa 35. Oba sta bila zamrznjena zarodka in hvaležna sem, da je medicina napredovala do te možnosti. Najin zadnji, 36. zarodek žal ni preživel.

Je kakšna razlika pri obravnavi pacientk oziroma pri postopku na klinikah v Sloveniji?

Da, med klinikami je razlika precejšnja. Na nekaterih sem se ob kakšnem postopku počutila kot kos mesa, na drugih kot človek. Parom toplo priporočam, da se za postopek odločijo na kliniki, kjer so sprejeta vsa njihova vprašanja, morda dvomi, kjer sledijo njihovi pripravljenosti, pomislekom in želji. Rezultata postopka se vnaprej ne da predvideti, dobra je pozitivna naravnanost, zlasti pa, da par ohrani medsebojno podporo, spoštovanje in ljubezen. Da se njun odnos ne vrti okoli morebitnega neuspeha.

Številne terapije, postopki telo tudi utrudijo.

Postopki OBMP so lahko za par zelo naporni. Poiščite pomoč, ki jo potrebujete. Kdor je prebral mojo knjigo, ve, da sem sama našla izvor moči znotraj sebe. Tega se lahko tudi naučite. Obstajajo tehnike in veščine, ki vas na tem področju okrepijo. Odprejo pogled za tisto, kar je bistveno. Poskrbeti zase ni sebičnost, je stvar odgovornosti. Če boste vi v redu, bo tudi preostalo okrog vas v redu. Verjamem v to.

"Ko prehodiš tako pot, se v globini duše zaveš, kakšen čudež je rojstvo. Še toliko truda, še toliko časa, še toliko solz … Zagotovo je bilo vredno!" Foto: Osebni arhiv

Kje ste našli moč, da ste vztrajali? Ste kdaj pomislili, da bi odnehali?

V življenju nisem vajena porazov. Odnehati ni bila moja izbira, nikoli, čeprav se je včasih zdelo nespametno nadaljevati in za moje telo res ni bilo prijetno. Sama pravim, da se je nekdo nekje uklonil. Da je spoznal, da ne bom popustila v tej zahtevnosti do sebe.

Kako je prejemati vprašanja oz. komentarje, ki jih parom postavlja okolica, npr. kaj čakata, kdaj bosta imela otroka, leta tečejo, bo že … Težko je razumeti težave z neplodnostjo, če tega ne doživiš sam. Kako torej najti prave besede in biti nekomu v oporo?

Vprašanja okolice so neizogibna, dokler ne razkriješ svoje diagnoze. Potem v zadregi ostaja tisti drugi, ne več ti. Želiš si, da bi bila okolica zrela za kulturen pogled in pogovor o neplodnosti. Vsaka družina pozna nekoga, ki je v podobnem položaju ali pa ima kakšno drugo diagnozo. Pri raku je podobno. Dokler odrivamo kulturen pogovor o tem, ta položaj ustvarja veliko napačnih predstav, sodb in še česa.

Včasih čutiš potrebo, da bi se izgovarjal, drugič, da bi se opravičeval, tretjič si šokiran nad omejenostjo komentarja, četrtič si preutrujen za razlago, petič si žalosten, ker ravno prebolevaš izgubo in bi bil vsak odziv neprimeren, posledično bi v tebi poglabljal bedo trenutka. Nočeš tega. Ne želiš tega zase in ne za tistega drugega. Poudarjam, da je vedno primerna nežna iskrenost. Besede, kot so: nimam pojma, kaj doživljaš, a vedi, da sem tu, s teboj, čeprav brez besed. Če ti lahko kako pomagam, mi to povej, ker sam/sama ne vem, kako. Če ti ne morem, naj ti vseeno povem, da sem tu, s teboj.

"V vseh teh letih se je telo dvakrat nevarno poigralo z menoj." Foto: Ana Kovač

Kakšen izziv so tovrstni postopki za partnerstvo?

Žal se mnogo parov ob podobnih preizkušnjah razide. Neplodnost je za par velika preizkušnja. Kako se par s tem spoprijema, je odvisno od zrelosti odnosa, od medsebojnega razumevanja in ljubezni. Mož je lepega dne rekel, da noče otrok, če to pomeni, da bo ostal brez mene. V vseh teh letih se je telo dvakrat nevarno poigralo z menoj, kar je lahko videl. Prosil je, da bi odnehala, a jaz tega nisem sprejela. Ostal je z menoj, čeprav sem ga odrivala od sebe. Mojo diagnozo je sprejel kot najino.

Kakšni občutki so vas prevevali, ko sta se vam rodila sinova?

Nobena nosečnost ni bila romantična, bila je negotova od prvega do zadnjega dne. Prvi otrok se je rodil na predviden datum, drugi pri sedmih mesecih. Oba otroka so morali reševati s carskim rezom. Čisto zares sem verjela šele, ko sem ju prejela v naročje. Prevevalo me je samo eno čustvo, in sicer hvaležnost.

Kakšna mama ste? Ali zaradi truda in izkušnje bolj cenite materinstvo in svoja otroka?

Menim, da z ljubeznijo otroka ne moreš razvaditi. Z možem sva zastavila strogo vzgojo. Otrokoma postavljava okvire, znotraj katerih sta orientirana, varna in ustvarjalna. Ali počneva prav, ne veva. Življenje samo bo odgovorilo na to vprašanje. Imata kontrast lastnosti, temperamentov in izražanja. Kot sonce in luna sta. Kot umirjena in deroča voda. Drugi sledi prvemu. Je privilegiran, da ima vzornika pred seboj. Prvi je prejel lastnosti, da ga potrpežljivo vodi skozi igro. Oba prejemata in dajeta. Zdi se, da je življenje radodarno. Midva jima odpirava pogled, da to opazita. Vzgajava ju za hvaležnost – za svoje življenje in za življenja drugih.

"Vsem drugim privoščim krajšo in prijetnejšo pot, kot sem je bila deležna sama." Foto: Osebni arhiv

Napisali ste knjigo, s katero ste želeli drugim olajšati spoprijemanje z neplodnostjo. Je bilo pisanje knjige za vas neke vrste terapija?

Knjigo (op. Moji IVF otroci) sem sprva napisala zase – da vse skupaj osmislim, da vlijem življenje tudi vsem izgubljenim otrokom. Lahko bi rekla, da je delovala nekako terapevtsko. Čez leta sem jo večkrat jemala iz predala, jo na mestih razrahljala težkega spomina in nato podarila trgu. Ker je tako prav. Zadrževati zase spoznanja, ki mi jih je namenila pot, bi bilo preveč sebično. Ko sem se sama spoprijemala z neplodnostjo, nisem imela sogovornikov. Za druge si želim drugačnih, boljših možnosti. Želim jim, da hodijo po krajši in prijetnejši poti. Ne glede na diagnozo, s katero se morda spoprijemajo.

Kaj bi svetovali tistim, ki se spoprijemajo z neplodnostjo?

Dolga pot do starševstva zagotovo prinese tudi veliko spoznanj. Drži?