Ko je pri 14 letih zbolel za rakom, so ga prijatelji izobčili #intervju #video

Leta 1993, ko je Ljubljančan Boris Plantan obiskoval osmi razred osnovne šole, je njegovo mladost nenadoma presekala diagnoza tumorja na možganih. Ta je bil tako velik in težaven, da ena operacija ni zadostovala, na koncu so bile potrebne kar tri. In čeprav se je zdravljenje bolezni zdelo kot najtežja preizkušnja v njegovem življenju, je ugotovil, da ga čaka še težja - vrnitev v družbo, ki ti lahko tudi obrne hrbet.

"V mojem primeru in po izkušnjah mnogih drugih te družba izloči oziroma izobči. Takrat moraš biti izjemno psihično močan. In zato je ustanova Mali vitez tako pomembna in v tako veliko pomoč," je poudaril Boris, danes navdušen tekač, ki ni več le član, ampak na nek način tudi ambasador Malega viteza, fundacije, ki nudi pomoč in podporo mladim, ozdravljenim od raka.

Kdaj ste ugotovili, da je nekaj narobe?

Bilo je v osmem razredu. Deset dni pred zimskimi počitnicami sem dobil izjemno močan glavobol. Tako močan, da so tudi najmočnejše protibolečinske tablete komajda pomagale.

Nato se mi je desno oko nenadoma obrnilo povsem navznoter, proti nosu. Tega sam sploh nisem opazil, še vedno sem namreč normalno videl. Potem pa je prišel sošolec, ki mi je iz šole prinašal zapiske, in mi rekel: "Boris, ne morem se več zadrževati, poglej se v ogledalo, veš, kako si smešen."

Z mamo sva šla takoj k optiku, takrat so še imeli zaposleno zdravnico, ki me je takoj sprejela in pregledala ter povedala, da to zagotovo ni zaradi očal, ki sem jih dobil kakšno leto prej. Napotila me je v nevrološko ambulanto, od tam pa sem šel na pediatrijo. Tam sem bil dva meseca, mesec dni na nevrološkem, mesec dni pa na endokrinološkem oddelku.

Foto: Bojan Puhek

Kaj se 14-letniku podi po glavi, ko sliši za takšno diagnozo?

Že prvi teden, ko sem šel za konec tedna domov, sem mamo na avtobusu vprašal, ali že vedo, kaj mi je. Povedala mi je, da sumijo, da imam tumor. Nisem imel pojma, kaj je to, in ko mi je mama, ki je delala v zdravstvu, pojasnila, sem se smejal. Zdravniki in sestre na pediatriji so mi namreč dajali vtis, da z mano ni nič hudega.

Glavno soočenje s samo diagnozo raka pa je bilo v zadnjem tednu, ko sem bil na pediatriji. Med glavno vizito sem slišal, da se pogovarjajo o tem, kdaj in kdo me bo operiral. Ni mi bilo jasno, o čem govorijo, saj mi ni nihče ničesar povedal. In oddelčna zdravnica mi je dejala: "A ne veš? Tumor imaš!" V tistem trenutku sem bil na postelji, velik kot mravlja. Ko so šli zdravniki in sestre iz sobe, sem se spomnil, da mi je mama govorila o tem, kaj je tumor. In potem nisem mogel več zadržati solz.

V sobi smo bili štirje, eden je bil leto starejši od mene, eden dve leti mlajši, bil pa je bil še fantek, star devet let, ki je povedal, da je prišel na kontrolo, ker je imel pri osmih letih operacijo tumorja na možganih. Ko sem izvedel za svojo diagnozo, dolgo nisem mogel umakniti pogleda z njega. Rekel sem si – če je on lahko to prestal pri osmih letih, verjetno ni tako grozno, in pravzaprav nimam nobene težave, le še v kakšni tekmi v ragbiju moram zmagati. Od četrtega leta pa vse do diagnoze sem namreč redno igral in treniral ragbi.

Foto: Bojan Puhek

V zapisu o svoji preizkušnji, ki ste ga objavili na spletnih straneh ustanove Mali vitez, med drugim pravite, da zdravniki pozdravijo telo, fizično bolezen, nato pa te čaka psihološka bitka.

Po prvem soočenju z diagnozo in nato po vseh zdravstvenih posegih si prepričan, da se boš vrnil v svoje varno, ustaljeno življenje. A v mojem primeru in po izkušnjah mnogih drugih Malih vitezov te družba izloči oziroma izobči. V razredu nas je bilo pet ali šest, ki smo bili najboljši prijatelji vse od začetka osnovne šole. Ko sem se vrnil z operacije, so dva ali celo trije izmed njih rekli: "Saj mu je prav, bog ga je 'štrafal'."

Nisem mogel razumeti, čemu bi moji dobri prijatelji rekli kaj takega. Saj nisem nikomur naredil nič slabega.

Zelo podobne zgodbe sem slišal tudi od starejših, odraslih. Mislim, da se to dogaja, ker se ljudje raka zelo bojijo, pa čeprav je to zdaj že precej ozdravljiva bolezen. Tudi takrat, ko sem zbolel jaz, je bil pogosto ozdravljiv, a kljub temu si bil za marsikoga, ki je izvedel, da imaš raka, že odpisan. Družba je premalo obveščena in ozaveščena o tem, da je ta bolezen zelo ozdravljiva, tako kot mnoge druge.

Se je ob prehodu na gimnazijo odnos okolice do vas spremenil?

Tam je bilo povsem nasprotno. Ko so me operirali drugič, to je bilo v tretjem letniku, so se sošolci zorganizirali, povabili še razredničarko in me prišli obiskat v bolnišnico.

Nekaj mesecev pozneje so me operirali še tretjič, ob vrnitvi v šolo pa sem imel polno podporo tako sošolcev kot učiteljev.

Foto: Bojan Puhek

Kljub vsemu ste uspešno dokončali tako osnovno šolo kot gimnazijo.

Da. Zanimivo je, da mi je v osmem razredu, preden sem dobil diagnozo, vse izjemno dobro teklo, ves čas sem se sproti učil, sproti delal domače naloge … In do tistega glavobola sem imel skoraj same petice. Pred tem sem bil sicer tudi odličen učenec, a ne tako zlahka.

In ko sem slišal zgodbe drugih Malih vitezov, pa tudi starejših, jih je veliko doživelo nekaj podobnega. Tisto leto jim je vse tako dobro šlo, da se je zdelo predobro, da bi bilo resnično. In potem jih je udarilo.

Menite, da bi moral zdravstveni sistem bolnikom z rakom po okrevanju zagotoviti tudi psihološko podporo?

Da, po takšnem zdravljenju bi bilo nujno potrebno psihiatrično in psihološko zdravljenje. Ravno takrat, ko se vrneš z dobesedno najtežje preizkušnje v življenju, te namreč čaka še težja – vrnitev v družbo.

Kot sem sam doživel, se ti lahko zgodi, da pri svojih nekdanjih prijateljih veljaš za krivca. Takrat moraš biti izjemno psihično močan. In zato je ustanova Mali vitez tako pomembna in v tako veliko pomoč.

Kdaj ste prišli v stik z njimi?

Šele leta 2005, prej zanje sploh nisem vedel. Pred tem sem na onkološkem inštitutu hodil k psihoonkološki skupini. Bili smo super skupina, res smo se odlično razumeli. Nato pa sem na eno od srečanj prišel samo jaz. Ena od članic skupine mi je nato povedala, da zdaj raje hodijo k Malemu vitezu. Tako sem prvič slišal zanje in nato tudi prišel k njim.

Kakšno podporo oziroma pomoč pa so vam nudili?

Dobil sem možnost letovanja in rehabilitacij, ki jih ta ustanova nudi. Takrat in še zdaj se hodi na morje, v Terme Olimio, pa tudi v tabor v Bovcu. Ob tem ustanova omogoča lažji nakup tehničnih pripomočkov tistim, ki jih potrebujejo, spodbuja tudi k pridobivanju izobrazbe in v ta namen vsako leto podeli nekaj štipendij.

Tako so videti letovanja in rehabilitacije, ki jih svojim članom omogoča ustanova Mali vitez:

Glavno, kar ustanova Mali vitez nudi, pa je druženje s sovrstniki, ki so prav tako preboleli raka, doživeli marsikaj podobnega in ki te, kar je najpomembneje, sprejmejo kot sebi enakega.

Zdaj niste več le član, ampak kar ambasador ustanove Mali vitez.

Da, kot ambasador oziroma predstavnik, pa tudi sicer sem zelo aktiven in z veseljem pomagam, med drugim skrbim za arhiv fotografij in pri naših projektih skrbim za grafično oblikovanje. Predvsem pa vem, da Mali vitezi, torej člani, najbolj potrebujejo psihološko pomoč, kot sem jo potreboval tudi sam. In to ti nudijo predvsem drugi, medtem ko je ustanova tista, ki nam vse to omogoča.

Omenili ste, da ste bili pred boleznijo zagret športnik. Kako pa je bilo s športom po okrevanju?

Že po prvi operaciji sem začel spet trenirati ragbi. To je sicer zelo kontakten in grob šport, a zdravniki niso imeli nobenih pripomb. Po prvi oziroma eni sami operaciji se glava zelo dobro zaceli, zato težav s tem ni. Po drugi operaciji pa so mi svetovali, naj z ragbijem preneham. Ko je glava odprta že drugič, se precej počasneje celi, če se sploh kdaj popolnoma.

Pred kakšnimi šestimi leti pa sem začel teči. Preprosto sem začutil, da moram malo migati. Že prej sem veliko hodil, tudi v hribe, ko se je počasi nabrala kilometrina, pa sem začel tudi teči. Začetki so bili sicer bolj takšni, kot da bi tekel na avtobus, najprej nisem mogel preteči niti 500 metrov v kosu.

Foto: Bojan Puhek

A števec se je počasi vrtel, kilometri so se nabirali in začeli so se prvi daljši teki. Ko vidiš, da gre, se sam prisiliš k vztrajanju. Tako sem pred štirimi leti prvič pretekel več kot deset kilometrov v enem kosu, predlani sem v celem letu nabral 551, lani pa 916 kilometrov. Med drugim sem lani tekel tudi z Bogomirjem Dolencem, ambasadorjem Malega Viteza, v njegovem projektu 42 maratonov v 42 dneh in v okviru projekta na 13 lokacijah pretekel skupno 205 kilometrov. No, letos pa jih nameravam v celem letu preteči vsaj tisoč.

Trendi Dobrodelna dražba vin je končana - hvala vsem, ki ste sodelovali!