Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
24. 9. 2014,
9.15

Osveženo pred

2 meseca

Siol.net

Natisni članek

Ustvarimo boljši svet vzgoja kritika advertorial Lidl Slovenija

Sreda, 24. 9. 2014, 9.15

2 meseca

Koliko pohvale je ravno prav?

Siol.net

Ko vzgajamo otroka, mu s svojimi odzivi na njegovo vedenje sporočamo, kaj je prav in kaj ne. Starši pa se pogosto osredotočajo le na napake, pozabijo pa na pohvale, ko se otroci trudijo in so pridni.

Zato moramo pozornost usmerjati tudi na pozitivna dejanja otroka in ga takrat pohvaliti, saj mu bo pohvala staršev veliko pomenila in ga spodbudila, da prihodnjič ravna enako.

Kako pohvaliti?

Pri pohvali morate biti pozorni na to, da otroka pohvalite za točno določeno stvar, da bo vedel, kaj je storil pravilno. To storite takoj, ne šele čez dan ali dva. Pri tem bodite vedno nasmejani, otroka glejte v oči, se ga dotaknite, da bo opazil vaše odobravanje. Ne pozabite na pohvalo, tudi če naloge ni opravil popolno, a se je vseeno trudil. Še bolj ponosen na svoje vedenje pa bo, če ga pohvalite tudi pred drugimi.

O tem, koliko pohvale je ravno prav, kdaj pa je čas tudi za grajo, pa tudi o tem, kako sploh pohvaliti oz. podati kritiko, smo se pogovarjali s psihoterapevtko in imago terapevtko mag. Ano Bešter Bertoncelj.

O tem, koliko pohvale je ravno prav, smo se pogovarjali s psihoterapevtko in imago terapevtko mag. Ano Bešter Bertoncelj.  | Foto: O tem, koliko pohvale je ravno prav, smo se pogovarjali s psihoterapevtko in imago terapevtko mag. Ano Bešter Bertoncelj.

Kako otroku pokazati, kakšno vedenje pričakujemo od njega?

Otrok se največ nauči z zgledom. Ta zelo dobro zaznava, kaj starši "govorijo" med vrsticami, kar pomeni, da od njih vsak dan sprejema predvsem tisto, kar mu povejo brez besed. Če govorijo eno, delajo pa drugo, besede ne bodo imele kaj dosti učinka. Kar pa povejo, naj bo jasno in odločno. Otrok zelo dobro začuti, če starši mislimo resno.

Kako naj se odzovejo starši, ko otrok stori nekaj prav oz. kako, če naredi nekaj narobe?

Če nekaj naredi prav, je dobro, da starši otroka pohvalijo. Če naredi nekaj, kar je zanje narobe oziroma nesprejemljivo, je prav, da mu to tudi povejo in pokažejo.

Bo bolj učinkovita kritika ali pohvala?

Otrok potrebuje pohvalo, saj takrat, ko je še majhen, nima predstave o tem, kakšen je in kdo je. In sliko o sebi si ustvari tako, da začne verjeti sporočilom, ki mu jih starši (in tudi druge njemu pomembne osebe) posredujejo. Če otrok prejema pohvale o sebi kot osebi in pohvale o svojem vedenju, potem si sčasoma ustvari mnenje, da je dober, vreden, zaželen, postane samozavesten in ima o sebi dobro mnenje. Sem spada tudi kritika tistih vedenj, ki za starše niso sprejemljiva. Če pa otrok dobiva sporočila, da je len, zoprn, zahteven, odveč, neumen in podobno, bo sčasoma dobil o sebi sliko, da je ničvreden, slab in odveč.

Kdaj, če sploh, pa je kritika boljša od pohvale?

Tudi kritika ima v vzgoji otroka svoje mesto. Če naredi nekaj, kar za starša ni sprejemljivo, je kritika zagotovo bolj na mestu kot pohvala. Starši morajo jasno povedati, kaj je zanje sprejemljivo in kaj ne. Tudi če otroka starši kritizirajo, a se zraven počutijo nelagodno, ker je za otroka to neprijetno in mu z vso preostalo neverbalno komunikacijo govorijo, da pravzaprav ne mislijo resno, jih tudi otrok ne bo jemal resno. Vendar otroku starši morajo postaviti meje, če ga samo hvalijo, mu delajo veliko škodo. V življenju otroka čaka veliko ovir, veliko frustracij in naloga starša je, da ga nauči, da zna prenesti frustracijo. To je prava popotnica za življenje. Kar pomeni, da je naloga starša, da otroka nauči, da dela tudi tiste stvari, ki so zanj koristne, vendar mu niso všeč.

Kdaj, če sploh, pa je kritika boljša od pohvale? | Foto: Kdaj, če sploh, pa je kritika boljša od pohvale?

Kako pravzaprav pohvaliti oz. kako ošteti otroka? So to določene besede, geste …?

Zelo pomembno je, da otroka pohvalimo kot osebo, npr. "Kako spreten si!", in da pohvalimo njegovo vedenje, npr. "Sobo si lepo pospravil". Prav tako je otroku treba povedati, kakšno vedenje ni zaželeno oziroma nam ni všeč, npr. "Nisi odnesel smeti". Nekoristna pa je kritika, kjer otroka kritiziramo kot osebo, npr. "Krava neumna".

Kaj pa nagrade? So boljše tiste materialne (čokoladica, nova igrača …) ali je boljši kakšen drug način nagrajevanja?

Starši moramo biti kreativni. Ni enega pravila, ki bi deloval pri vseh otrocih. Zagotovo je najboljši način nagrajevanja pohvala. Besedna pohvala, pa tudi neverbalna. Včasih je to objem, včasih pogled, dotik. Lahko je vse hkrati. Sem pa tja je smiselna tudi nagrada v obliki čokoladice, bombona. Večja je stvar, bolj pomembna je, večja je lahko nagrada. Nikakor pa ni smiselno, da za majhno stvar otrok dobi bogato in drago nagrado. Tudi odrasli potrebujemo pohvale. In zanimivo je, da moji klienti pogosto rečejo, da jim sicer denarna nagrada v službi veliko pomeni, vendar da pogrešajo predvsem to, da bi jih šef pohvalil z besedami.

Kaj pa če je pohvale preveč?

Pohval načeloma ne more biti preveč. Razen če otroka hvalimo za vsako malenkost. Težava nastane, če so samo pohvale in če so nerealne, npr. "Še nikoli ni nihče naredil tako dobre torte kot ti". Take pohvale so smiselne pri majhnih otrocih, ki si še gradijo sliko o sebi, in je v redu, če pretiravamo. Pozneje s tem, ko govorimo v samih presežnikih, pravzaprav dosežemo, da otrok o sebi zgradi sliko, da je najboljši in da je vse, kar naredi, prav. Tudi če gre to nekako "skozi" pri starših, otrok pri vrstnikih in drugih ljudeh zelo hitro ugotovi, da to ni tako. Otrok mora torej dobiti realno sliko o sebi, ta pa mora biti pozitivna.

Pa kazni?

Če je preveč kazni, ni pa pohval, otroku povemo, kaj nam ni všeč, ne dobi pa informacije, kaj nam je in kako lahko stvari spremeni. Hkrati otrok ne more zgraditi pozitivne slike o sebi, ker ne dobiva sporočil, da je dober in da stvari dela dobro.

Mnoge starše skrbi, da bodo ob postavljanju pravil otrokom pokazali napačno sliko, da si bodo ti mislili, da niso ljubljeni. Kako torej pri vzgojnih prijemih najti pravo mero?

Otrok mora med odraščanjem dojeti, da takrat, ko starš otroku reče ne, zavrača njegovo željo, ne pa njega samega. Vsekakor je za otroka neprijetno, če ne dobi tistega, kar si želi, ali če ne sme delati stvari, ki so mu všeč. Vendar je nujno, da otroku postavljamo meje, da mu rečemo ne in da mu ne dovolimo vsega. Seveda je neizogibno, da mu je to neprijetno. Hkrati je pogosto neprijetno tudi staršem, ker otroci ob tem nemalokrat glasno protestirajo. In če se starš "ujame" na slabo vest ali razmišlja, da ga otrok ne bo imel več rad, ali celo, da ni dober starš, potem je otrok dosegel svoje in bo še naprej uveljavljal svojo voljo. Na kratek rok je to morda za oba lažje, tako za otroka, ki je dobil, kar je želel, kot za starša, ker mu ni treba prenašati otrokovega nestrinjanja. Dolgoročno je to za oba slabo, predvsem za otroka. In kot starši se moramo vprašati, kaj želimo za otroka na dolgi rok. Potem bo včasih kakšna naša odločitev tudi lažja. Če vse skupaj strnem, otrok potrebuje veliko pohval, jasne meje, starši pa predvsem zaupanje vase, da ravnamo prav, četudi kdaj ne.

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.

Ne spreglejte