Prepovedane knjige: o ministru morilcu, zatiranju Slovencev in atentatu na Tita

Z vzpostavitvijo komunističnega režima se je morala tedanja oblast soočiti z vprašanjem, kaj storiti z literaturo in časopisi, ki so jih begunci pred komunizmom tiskali najprej v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, nato pa v Južni (predvsem v Argentini) in Severni Ameriki.

Prepovedane knjige so začeli zbirati leta 1945 V naši osrednji knjižnici, Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), je tako od leta 1945 nastajal poseben fond teh knjig in časopisov, ki so morali ostati skriti pred očmi javnosti. Zato so jih najprej shranjevali v omari v direktorjevi pisarni, ključ pa je imel direktor. Zato se je tega fonda oprijelo ime direktorjev ali d-fond.

Pozneje so fond hranili v skladišču, vendar v posebnem, omreženem delu skladišča. Nadzor nad zbirko je imel eden od zaposlenih. Sprejem oziroma obdelava teh knjig in časopisov sta potekala po strožjem postopku kot pri običajnih publikacijah. Za dostop do teh knjig in časopisov je bila potrebna posebna prošnja, ki jo je direktor odobril ali zavrnil. Ni podatkov, koliko je bilo teh prošenj.

Leta 1978 se je fond združil z zbirko, ki jo je hranilo notranje ministrstvo oziroma republiški sekretariat za notranje zadeve. V tej zbirki je šlo večinoma za prepovedane publikacije, ki so jih zaplenili cariniki na meji. Za to zbirko je skrbela uslužbenka sekretariata Milica Strgar, ki je pozneje skrbela tudi za "združeni" fond v NUK-u. Strgarjeva je zbirko tudi bibliotekarsko uredila. Sistem, ki ga je vzpostavila, je trajal vse do demokratičnih sprememb oziroma do leta 1991.

Knjige o krvavih dogodkih med vojno in po njej Dostop do knjig in časopisov je bil v tem času omejen in nadzorovan. Med knjigam, ki so shranjene v fondu, najdemo takšne, ki govorijo o pobojih nasprotnikov OF-a v času vojne (recimo znane Črne bukve, Matica mrtvih, podatki o Slovencih, ki jih je pomoril OF – ta matica je bila natisnjena v Clevelandu v letih 1968–1970), še več pa je knjig o povojnih pobojih, te so bile večinoma natisnjene v Buenos Airesu ali Clevelandu (Teharje so tlakovane z našo krvjo, Vetrinjska tragedija, Odprti grobovi, Rdeča zver, pijana krvi, V Rogu ležimo pobiti, Celovška zarota, ki jo je napisal Nikolaj Tolstoj …).

V d-fondu se je znašla tudi emigrantska literatura o škofu Gregoriju Rožmanu, misijonarju Frideriku Baragi in Alojzu Grozdetu, ki so ga med vojno mučili in ubili partizani, pred leti pa so ga razglasili za blaženega. V fondu so prav tako pesmi v domovini po vojni dolgo zamolčanega pesnika Franceta Balantiča. Sem so romale tudi v tujini v angleščini in nemščini tiskane knjige Milovana Djilasa, nekdanjega tesnega sodelavca Josipa Broza - Tita, ki je potem postal eden najbolj znanih oporečnikov (Novi razred, Anatomija neke morale …), in do socialistične ekonomije kritične knjige liberalca Ljuba Sirca. Najdemo tudi v Buenos Airesu tiskano knjigo znanega obveščevalca Vladimirja Vauhnika, Nevidna fronta.

V d-fondu tudi Prešernovi soneti Med prepovedano literaturo, shranjeno v d-fondu, so se znašle tudi knjige, ki so v emigraciji zagovarjale slovensko državo in osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije (Nova tlaka slovenskega naroda, ki jo je nekdanji krščanski socialist Franc Jeza izdal v Trstu, in prav tako v Trstu natisnjena knjiga Slovenija hoče neodvisnost avtorja A. Kebra), knjige, ki so zagovarjale demokratično ureditev (Krščanska demokracija in Slovenci), in politični programi v emigraciji delujočih strank (Program Slovenske krščanske demokracije, odobren v New Yorku leta 1954, in Program Slovenske ljudske stranke, natisnjen v Buenos Airesu leta 1954).

Včasih vsebina ni bila toliko sporna za komunistične oblastnike, a se je zaradi dejstva, kje je bila publikacija tiskana oziroma kdo je bil založnik, znašla v fondu. Sem lahko uvrstimo knjigo Dhaulagiri, Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo, ki jo je leta 1956 v Buenos Airesu natisnila Slovenska kulturna akcija, slovenske učbenike, natisnjene v Argentini, knjige o koncertih slovenskega pevskega zbora Galus in velik del publikacij, ki so bile leta 1946 natisnjene v tiskarnah v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji (Cerkvena pesmarica, zbrane cerkvene ljudske pesmi v begunstvu, Katoliški katekizem, Soneti Franceta Prešerna, Zgodovina Rimljanov, Zgodovina Grkov …).

Med do komunističnega režima kritičnimi knjigami se najdejo tudi knjige z zanimivimi naslovi – recimo knjižica Kako sem pripravljal atentat na Tita, ki jo je napisal Franc Blatnik, natisnjena pa je bila leta 1972 v mestecu Paterson, ter knjiga Ivana Andrejčiča Edvard Kardelj, minister – morilec.

V fondu je 672 knjig in 145 časopisnih serij Med časopisi pa so v d-fondu shranjeni Ameriška domovina (Cleveland), Demokracija (izhajala je nekaj let v Gorici), Christian Democratic Review (New York), Slovenska država (časopis za svobodno Slovenijo iz Toronta) in Svobodna Slovenija, časopis Slovencev v Južni Ameriki. Prav tako najdemo tudi Cerkvena oznanila iz begunskih taborišč, pa tudi hrvaške in srbske emigrantske časopise.

Tudi od leta 1991 je d-fond ločen od drugih fondov. Zdaj se imenuje Zbirka tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije. Ker nekateri časopisi še izhajajo, se ta zbirka dopolnjuje, vendar te zdaj hranijo v časopisnem oddelku, torej fizično zbirka ni na enem mestu.

Kot je za Planet Siol.net pojasnila vodja zbirke Helena Janežič, ki vodi zbirko od leta 2009 (pred tem jo je vodila Rozina Švent), v zadnjem času veliko truda vlagajo v digitalizacijo zbirke. Do zdaj so obdelali že publikacije iz Avstralije, Kanade in delno iz Argentine.

Zbiranje zapuščine slovenskih izseljencev Prav tako veliko pozornosti namenjajo zbiranju zapuščine slovenskih izseljencev in njihovih potomcev, ki živijo po svetu. Zbirajo in hranijo glasila slovenskih društev, poročila o delovanju ustanov, vabila na prireditve, dokumentarno gradivo, zapuščine … Zunaj matične domovine živi okoli 500.000 posameznikov, to je kar petina vseh predstavnikov naroda. NUK je ena redkih knjižnic, ki ima poseben oddelek emigrantskega tiska.

Težavo pri zbiranju povzroča dejstvo, da se emigranti starajo, poznejše generacije ne obvladajo več slovenščine. Emigrantski tisk še obstaja, a usiha. NUK v poletnem času pripravlja tudi razstave, povezane s Slovenci, ki živijo na tujem – letos poleti bo prav razstava o Argentini.