Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
25. 6. 2015,
21.01

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

intervju

Četrtek, 25. 6. 2015, 21.01

8 let

Mladi slovenski glasbenik, ki piše orkestralne priredbe za Rihanno

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Ambicioznemu mlademu glasbeniku Žigi Pirnatu se je po zavrnitvi na slovenski Emi glasbena kariera šele začela. Med drugimi zdaj dela za zvezdo šovbiznisa Rihanno, opernega pevca Andreo Bocellija ...

Če bi morali Žigo Pirnata opisati z nekaj besedami, bi mu rekli vedoželjnež z odliko, oseba, ki jo zanima veliko stvari in vse, česarkoli se loti, naredi odločno. Je skladatelj, tekstopisec, aranžer in pianist, ki svoje glasbeno znanje deli z velikimi imeni svetovne glasbene industrije, kot so Josh Groban, Andrea Bocelli in celo Rihanna. Po opravljeni diplomi iz mednarodnih odnosov, končanem študiju primerjalnega slovanskega in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja, magisteriju iz ekonomije in redni zaposlitvi na ministrstvu za zunanje zadeve se je pred leti odločil še za študij filmske glasbe na slovitem kolidžu Berkeley v Bostonu v ZDA. "V določenem trenutku sem spoznal, da bom, če bo glasba še naprej zgolj moj hobi, za katerega sem imel vedno manj časa, izgubil stik s tistim, kar mi je bilo najljubše." Od maja lani ima tako poleg vseh slovenskih diplom v žepu še diplomo iz sodobnega pisanja in produkcije ter filmske kompozicije z najvišjo odliko. Čeprav Žiga večinoma živi v Los Angelesu, smo ga ujeli na delu v Sloveniji, kjer končuje projekt Slove'n'aid. Pod njegovim vodstvom je skupina 16 uveljavljenih slovenskih glasbenikov različnih žanrov posnela pesem En svet z namenom zbiranja denarja ter promocije mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči. A pred njim so že novi izzivi tako doma kot v tujini.

Pogovor bi začela kar z Evrovizijo, saj vem, da vam ta ni tuja. Ste jo spremljali? Spremljal sem jo kar na Dunaju, kjer sva z Darjo Švajger nastopala za klub oboževalcev. To je bila res posebna izkušnja. Čeprav sem Evrovizijo poznal že od prej, sem bil zelo presenečen nad oboževalci tekmovanja. Darja zanje pravi, da so pravi "antidepresiv". Ob njih se namreč počutiš, kot da si svetovna zvezda. Grki, Finci in drugi so na primer prepevali besedila Darjinih evrovizijskih pesmi, in to v slovenščini. To so res pravi oboževalci.

Z Darjo ste sodelovali na Slovenski popevki in vajino sodelovanje se je zelo dobro obneslo. Darja je namreč s pesmijo Sončen dan osvojila nagrado občinstva. Z Darjo sva se odlično ujela in nameravava sodelovanje v prihodnje tudi nadaljevati. Pri Sončnem dnevu, ki sva ga napisala z Andražem Gliho, sem tudi prvič pisal priredbo za veliki orkester RTV in ga nato vodil na prireditvi. Čudovita izkušnja, nagrada pa dodatna spodbuda, ki smo je bili zelo veseli.

Evrovizijsko ste povezani tudi z Irsko in Romunijo. In Ukrajino. Na nacionalnem izboru v Ukrajini smo bili leta 2010 drugi. Moja "evrovizijska" in profesionalna kariera pa sta se zares začeli na Irskem. Z Majo Slatinšek sva leta 2008 pesem Time to Rise, ki je slovenska strokovna komisija ni uvrstila med 20 skladb na Emi, prijavila na irski in romunski nacionalni evrovizijski izbor. V obeh državah sva bila sprejeta, v Romuniji med 24 polfinalistov, na Irskem med šest finalistov, na koncu pa sva se odločila za Irsko.

Vseeno je malce čudno, da se tuji izvajalec prijavlja na nacionalni izbor druge države. Vse je odvisno od razpisnih pogojev države. Na Irskem in v Romuniji je bilo to mogoče. Tudi Slovenci imamo večinoma odprte razpise, a so bili tujci v preteklosti zelo redko izbrani. Razumljivo je, da imajo domači izvajalci in avtorji prednost. Midva z Majo se s skladbo (slovenskih avtorjev v izvedbi slovenske izvajalke!) nisva prijavila v tujo državo zato, da bi zmagala, temveč zato, da bi predstavila pesem, v katero sva zares verjela. V tujini so naju kot popolna neznanca sprejeli, doma pa žal ne.

Ali bi, če bi dobila povabilo na Emo, spet sodelovala? Nikoli ne reci nikoli, čeprav trenutno oba delujeva v precej drugačnih glasbenih vodah.

Dokončali ste študij mednarodnih odnosov, študij primerjalnega slovanskega in indoevropskega jezikoslovja ter pridobili magisterij iz mednarodne ekonomije. Zdaj imate diplomo s prestižnega kolidža Berklee. Veliko znanja za enega človeka. Od nekdaj me je zanimalo zelo veliko stvari. Kljub temu odločitev za Berklee ni bila lahka. Takrat sem že imel službo na ministrstvu za zunanje zadeve, dobre karierne obete, delal sem zelo zanimive projekte. A v določenem trenutku sem spoznal, da bom, če bo glasba še naprej zgolj moj hobi, za katerega sem imel vedno manj časa, izgubil stik s tistim, kar mi je bilo najljubše.

Tako sem se odločil in odšel na avdicijo na Irskem. Brez posebnih pričakovanj, saj nisem vedel, ali me bodo sploh sprejeli. Poleg tega znašajo stroški študija na Berkleju v Bostonu skoraj 60 tisoč evrov na leto, moj dvojni študij sodobne produkcije in pisanja ter filmske kompozicije pa je bil petletni, kar pomeni nepredstavljive in nedosegljive zneske. A na kolidž so me sprejeli, ponudili pa so mi tudi visoko štipendijo, zato sem izkoristil priložnost. Skupaj s službo na kampusu, štipendijo in pokroviteljem (KD Fundacija) iz Slovenije mi je študij uspelo dokončati.

Kolidž, na katerem ste končali študij, je poln znanih imen. A tudi če končaš ta študij, to najbrž še ne pomeni, da imaš službo zagotovljeno. Berkeleyjeva diploma v žepu pa v svetu glasbe zagotovo nekaj velja. V prvi vrsti je Berkeley ime, blagovna znamka, koliko znanja odneseš, pa je odvisno predvsem od tebe.

Sam sem imel srečo, da sem imel nekaj najboljših profesorjev na Berkeleyju, od ruske profesorice za klasične predmete s strogo šolo moskovskega konservatorija do izjemno uspešnega ameriškega producenta in celo avtorja glasbe za film Austin Powers Georgea Clintona. To so ljudje, ki jim je uspelo v glasbi in industriji, imajo široko teoretično znanje, a hkrati tudi bogate praktične izkušnje.

Lani ste diplomirali, zdaj pa že sodelujete z znanimi imeni iz sveta šovbiznisa. Z Joshem Grobanom, Andreo Bocellijem in celo Rihanno. Po diplomi sem izkoristil možnost enoletnega opravljanja prakse in se preizkusil v Los Angelesu. Ni bila lahka odločitev, saj sem hitro ugotovil, da gre za mesto, kjer je na tisoče ljudi, ki želijo početi isto kot ti. Večina od njih je tam vrsto let, celo desetletij, uspe pa le peščici. Vmes morda vozijo taksije, delajo kot natakarji, v prostem času pa ustvarjajo in iščejo poti, kako bi jim uspelo.

Imel sem srečo, da sta me kmalu po prvem prihodu v Los Angeles k sodelovanju povabila dva nekdanja profesorja in mentorja. Z Billom Elliottom sem na primer sodeloval kot asistent orkestrator pri novem albumu Josha Grobana. Ker je bil Bill v Bostonu, sem ga nadomeščal v studiu in delal z glavnim producentom. Kar naenkrat sem moral voditi zadeve in sprejemati odločitve, na kraju samem spreminjati aranžma, na novo pisati orkestrske linije in stvari, ki producentu niso bile všeč. Tako so me opazili in povabili k naslednjim projektom, vključno z albumom Andree Bocellija, oddajo American Idol ipd.

Po naključju je prišla tudi zadeva z Rihanno. Chrisu Waldnu sem namreč pomagal pri orkestralni priredbi za Rihannin nastop na prireditvi Met Gala v New Yorku. Pri Joshu Grobanu pa sem na koncu pri eni skladbi odigral celo klavir, čeprav to ni bila moja prvotna naloga. Taka je bila odločitev producenta, ki je dejal, da prvotna demo različica zveni bolje od vseh naknadnih posnetkov.

Kako to, da ste zdaj v Sloveniji? Živim v Ljubljani in Los Angelesu. Trenutno sem v Sloveniji, dokončujem nekaj projektov, vključno s Strateškim forumom Bled, pri katerem bom nekakšen umetniški vodja odprtja.

Med drugim ste polno vključeni v Slovenski Band Aid. Res je. V sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve promoviramo mednarodno razvojno sodelovanje, ki ga ljudje pri nas zelo slabo poznajo. Le malo ljudi na primer ve, da je Slovenija kot razvita država že deset let donatorica uradne razvojne pomoči. Sredstva iz svojega proračuna tako namenjamo tudi uravnoteženemu gospodarskemu, družbenemu in okoljskemu razvoju držav v razvoju. Po eni strani gre za našo globalno solidarnost in odgovornost v svetu, po drugi pa tudi za naše mednarodne zaveze in interese. V globalnem svetu revščina in neuravnotežen razvoj prizadeneta vse.

Kako je živeti v Los Angelesu in kako v Ljubljani? Razlike so verjetno velike. Ogromne. Los Angeles je čisto drugačen svet. Po prebivalstvu na primer približno stokrat večji od Ljubljane, razprostira se na velikanskem območju. Tudi kultura je čisto drugačna. Še precej bolj "ameriška" kot na primer v Bostonu ali na vzhodni obali.

Študirali ste filmsko glasbo, za kar je Los Angeles pravo mesto. Drži. Ni pa več tako obetavno kot pred leti. Spoznal sem veliko filmskih skladateljev, ki so mi povedali, da razmere niso preveč optimistične. Zdaj so na voljo glasbene knjižnice, kjer kupiš glasbo za film ali reklamo, veliko je elektronske glasbe, vse manj pa velikih produkcij z orkestri in "živimi" glasbeniki. Proračuni so vse nižji in težko je preživeti, če nisi čisto v vrhu.

Za kakšen film bi posneli glasbo? Kakršenkoli. Pravi filmski skladatelj ne sme na nobeno filmsko ali glasbeno zvrst gledati zviška. Če je na primer v filmu prizor, ki ga snemajo v diskoteki ali v jazz klubu, mora skladatelj največkrat sam napisati glasbo, ki jo bodo predvajali tam.

Kupovati glasbo za film je namreč predrago, zato se vsa glasba, ki jo slišimo, ponavadi napiše posebej za film. Tiste znane pesmi Happy Birthday v filmih na primer skoraj nikoli ne slišimo. Še vedno namreč ni v javni domeni in predrago bi bilo plačevati pravice za njeno uporabo.

Ne spreglejte