Ljubljanska stolnica

Arhitekt Andrea Pozzi Ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja je mesto postopoma začelo pridobivati nove zgradbe, ki so zaradi gostujočih italijanskih arhitektov bolj ali manj uspešno posnemale barok z Apeninskega polotoka. Na mestu današnje stolnice je že v srednjem veku stala cerkev, ki je bila posvečena sv. Nikolaju, ki so jo v 12. oziroma 13. stoletju postavili čolnarji in ribiči. Romansko arhitekturo je sto let pozneje zamenjala gotska cerkev, ki je zadovoljevala potrebe leta 1461 ustanovljene ljubljanske škofije. V 17. stoletju so se odločili prenoviti oziroma zgraditi novo cerkev. Generalni vikar Janez Anton Dolničar je z nameni prepričal tudi škofa Žigo grofa Herbersteina, ki je izdelavo načrta zaupal mlademu uveljavljenemu rimskemu arhitektu Andreu Pozziju. Ta si je arhitekturo zamislil kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo, s stranskimi kapelami. Prezbiterij naj bi bil ravno zaključen, na presečišču prečne in glavne ladje pa je v načrt vključil kupolo, ki je zaključuje višinsko in prostorsko celotno notranjost cerkve.

Poslikavo obokov in sten v novi baročni katedrali naj bi poslikal kar sam arhitekt Andrea Pozzi, a so zaradi novih naročil arhitekta delo morali naročiti pri drugem umetniku, in sicer Juliju Quagliu, ki je v svojem delu združil beneške in rimske stilne tendence tedanjega sloga in prvi v Ljubljano prinesel pojmovanje iluzionistično pojmovanje. Lažna stenska slika je zaradi svoje polno plastične upodobitve figuralnih motivov ustvarjala svojevrsten stik vernikov z lažnim oziroma duhovnim. Iluzionistično slikarstvo pa je sodelovalo in pripomoglo tudi k sami arhitekturi, saj je sam strop tako postal optično višji, nad njim se odpira nebo, ki opeva boga, svetnike, alegorične in simbolične figure s polno puttov in oblakov.

Kupolo poslikal Langus Ker je lesena kupola cerkvenikom predstavljala grožnjo, da bi se le-ta ob požaru zrušila v cerkev in povzročila veliko gmotno škodo, so leta 1836 začeli graditi novo kupolo, katero sta načrtovala Matej Medved in tesar Jurij Pajk. Kupolo je v malo več kot treh mesecih leta 1844 poslikal Langus, ki je prav tako tudi avtor oltarne slike sv. Nikolaja in nekaterih drugih v stranskih kapelah. Sliko obdajata marmornata kipa Petra in Pavla. Langus si je s poslikavo kupole pridal naslov zadnjega slovenskega barokista. V glavni osi od vhoda proti oltarju se pogled ustavi pri prizoru Marijinega kronanja, h kateremu je slikar ustvaril še alegorijo Kranjski in Emoni. Langus je ob poslikavi kupole preslikal tudi evangeliste, ki s svojimi zapisi retorično držijo na ramenih kupolo.