"Kalejdoskop občutij me premetava sem ter tja"

Trenutno se pojavljate v komediji z zvezdniško zasedbo Pazi, mail!. Ljubitelji gledališča vas najbolj poznamo po vlogah fatalnih žensk, žensk z močno osebnostjo. V tej predstavi je vaša vloga zelo nemočna. Je bila to težka preobrazba?

Ne vem, ali bi se ravno strinjala s tem, da je vloga nemočna. Pravzaprav nemočnih vlog ni. Verjetno ste mislili, da je Sara, ki jo upodabljam v tej predstavi kot prevarano ženo, zgolj žrtev pokvarjenega moža. In ja ... kot taka deluje nebogljeno. Prav gotovo je v trenutku spoznanja ranljiva. A počasi jo izkušnja spremeni. In iz pasivne življenjske sopotnice postane samozavestna ženska, ki ve, kaj hoče, predvsem pa, česa noče. Vsaka vloga mi pomeni izziv in te metamorfoze so vedno vznemirljive. Včasih bolj, včasih manj. Tale pri predstavi Pazi, mail! mi ni pobrala veliko živcev. Ekipa sodelavcev je bila odlična, tako da je bilo ustvarjanje te predstave prijetno. Predvsem pa nenavadno. Ker se predstava odvija zgolj skozi korespondenco prek računalnikov, smo bili "obsojeni" na statično mizansceno. Uro in pol sedimo za računalniki in reagiramo zgolj z obrazno mimiko, kar je svojevrsten igralski izziv. In prav to je pretehtalo, da sem sprejela vlogo, ki mi jo je ponudila Urša Alič v tej predstavi.

Kaj bi naredili, če bi v resničnem življenju naključno naleteli na moževo fliratanje prek interneta?

Nimam pojma. Če bi bili maili v obliki doktor romana, bi mu morda popravila kakšne slovnične napake, če bi se brali kot mešanica Baudelaira in Dostojevskega, pa bi se "možeku" slabo pisalo.

Kako drugačen je občutek igranja v domačem gledališču v primerjavi z gostujočim komercialnim gledališčem?

Občutek, ko gostujem v drugih gledaliških hišah, pa naj bodo profesionalne ali komercialne, je vedno zelo dober. Novi sodelavci, soigralci, nova, neznana energija, ki je za naš poklic še kako pomembna. V predstavi Pazi, mail! sem stara znanka le z Matjažem Tribušonom, s preostalimi še nikoli nisem stala na odru. Prav tako še nisem sodelovala z režiserjem Jašo Jamnikom. In tole je bil meni zelo ljub "izlet" z veliko dobre volje, odličnimi igralci in natančnim "dirigentom", tako da sem prepričana, da nam je uspela prijetna in duhovita predstava.

Za vami je veliko tako gledaliških vlog kot tudi vlog v različnih filmih. Kje se počutite bolj živi – na odru ali pred kamero?

Haha, bog daj, da se počutim živo tako na odru kot v filmih, za nameček pa se tudi takrat, ko nisem v službi. Malo za šalo ... Oboje obožujem. Tako gledališče kot film. Če bi si lahko izmišljevala, potem bi veliko več snemala in posledično manj ustvarjala v teatru, ampak tako, kot je, sem zelo zadovoljna. Imam krasne vloge, skozi njih veliko priložnosti za samoraziskovanja in spoznavanja, kar igralci še kako potrebujemo za svoj razvoj.

Je na obzorju kakšna nova filmska vloga?

To leto sem posnela tri filme, ki bodo premierno prikazani na portoroškem filmskem festivalu. Zapelji me v režiji Marka Santiča, Razrednega sovražnika v režiji Roka Bička in Dvojino Nejca Gazvode. To je mlajša generacija slovenskih režiserjev, za katere mislim, da jih čaka lepa kariera. No, seveda samo, če bodo imigrirali.

Preizkusili ste se tudi kot režiserka. Vaš režijski prvenec, monokomedija Jamski človek, je lani praznoval deset let in več kot 500 ponovitev, pred tremi leti pa ste režirali še eno monokomedijo, Fotr. Kako je biti na drugi strani?

Režija me je že od nekdaj zanimala. In ko sem dobila priložnost, sem jo izkoristila. Niti sanjalo se mi ni, da bo Jamski človek postal takšna uspešnica. Prva režija, Uroš Fürst, takrat še mlad, dokaj neznan igralec, in monokomedija. Mislila sem si, moram poskusit, ker si želim, če mi ne uspe, pa ne bo tako grozno, ker bom "zafrknem" samo enega igralca. In pa sebe seveda. Pa se je na srečo odvilo drugače in najbolj me veseli, da jo Uroš se vedno z užitkom igra. In ker gre v drugo rado, sem "namatrala" še enega mladca in tako sva z Ladom Bizovičarjem ustvarila monokomedijo Fotr. In tudi on goji simpatijo do najine predstave, tako da je namen dosežen. Če je igralec zadovoljen, potem sta zadovoljna tudi režiser in občinstvo. Je pa režiranje veliko bolj stresno kot igranje. Vsaj zame. Občutek odgovornosti je ogromen. Če igram, sem za svoj fiasko v večji meri kriva sama, če režiram in mi ne uspe, potunkam tudi druge. Sicer pa težko govorim o sebi kot o režiserki. Ko bom naredila predstavo z vsaj dvema igralcema, pa se slišimo. Morda že kmalu …

In kako to, da v režijah vaših monokomedij igrata moška? Je z moškimi lažje ali je več monokomedij za moške?

Z moškimi je težje! In absolutno je več monokomedij za moške. Saj veste, več materiala … V režiji mojih monokomedij igrata moška zato, ker sem bila povabljena, da delam tekst, ki je pisan za igralca in ne igralko.

Najmlajši in njihovi starši prepoznamo vaš glas v risanih filmih. Kako se je potopiti v otroški svet?

To je super! Še preden sem postala mami, sem risanke z užitkom sinhronizirala. Po rojstvu mojega sinka pa sem začutila še dodatno odgovornost in vsakič, ko se usedem v studio, rečem: "Zdaj pa dovolj 'heca'." In na ta način potekajo sinhronizacije na RTV Slovenija. Profesionalno in natančno. In velikokrat se zgodi, da je naša sinhronizacija boljša od originala. Moraš biti hiter in iznajdljiv. Ravno včeraj smo se pogovarjali, kako težko je sinhronizirati na primer japonsko risanko. V slušalkah namreč poslušaš originalni jezik risanke, ti pa na to govoriš po slovensko. Če je risanka angleška, veš, da moraš včasih kakšno besedo dodati, ker so stavki daljši od naših. Italijani divjajo, tako da jih mi komaj dohajamo. In tako naprej. Zdaj si pa predstavljajte, ko poslušaš Japonce in nimaš pojma, kje so oziroma kje si. Tekst imaš pred sabo, izvajaš napisano, zraven si pa za znoret izgubljen! Luštno.

Ne spomnim se, da bi vas kdaj videli v reklamnih oglasih. Ni bilo prave ponudbe ali se tega preprosto ne greste?

Posnela sem eno reklamo pred kakšnimi dvajsetimi leti in si kupila avtomobil. Zato sem jo tudi posnela. Stvari so se od takrat hudo spremenile in nikoli me ni zanimalo, da bi vam oglaševala nekaj, medtem ko gledate poročila ali jeste večerjo. Reklama je denar in obratno.

Komu je večjo slavo, prepoznavnost naredila recitacija pesmi Okrog vseh dreves Neže Maurer? Pesnica je bila popolnoma presenečena nad odzivnostjo gledalcev te oddaje.

Ja, neverjetno. Po oddaji sem dobila njeno pismo, v katerem mi je napisala, da je bila njena pesniška zbirka razprodana v tednu dni. In da sploh ne ve, kaj se je zgodilo. Samo, da so ji povedali, da sem recitirala njeno pesem v oddaji, ki jo je vodil Sandi Čolnik (sem že pozabila naslov oddaje). Takrat sem tudi jaz prvič začutila, kakšno moč imata moj poklic in umetnost nasploh. In to je bila zame pravzaprav največja pohvala do zdaj.

Ali ste še kdaj recitirali pesmi?

Rada imam poezijo in rada jo tudi berem. Tako sodelujem v radijskih nokturnih, večkrat v Cankarjevem domu, ko gostijo tuje literate in me prosijo, da berem njihova dela, in nasploh tam, kjer je to potrebno.

Menjujete vloge, menjujete osebnosti, menjujete čas. Vas kdaj vse to zmede v resničnosti?

Kje je meja in ali sploh obstaja? Kdo sem in kam grem? Kalejdoskop občutij me premetava sem ter tja in vsakič drugačna odkrivam svet in se čudim. Zmedena in srečna.