Jana Koteska: Od nekdaj želela postati manekenka

Ena izmed najboljših slovenskih manekenk Jana Koteska v najstniških letih ni imela nobenega idola, bila pa je zelo ustvarjalna. In to kar po stenah svoje sobe, kjer je lahko ustvarjala po mili volji. Rodila se je v Celju in otroštvo preživela na vasi v Loki pri Zidanem Mostu v veliki hiši, kjer je bilo dvorišče z domačimi živalmi, kot sama pravi, njen svet.

Kdo vam je izbral ime in zakaj? Starša sta hotela izbrati ime, ki se pojavlja pri nas in tudi v makedonskem jeziku. Ivana ali Jana – prevladala je mamina izbira, Jana.

Vaša prva beseda? Tato, mami ali babi – se ne spomnim točno.

Bratje, sestre: Sestra Kaja, moje sonce!

Prvi spomin? Potovanje z vlakom v Makedonijo, tja se vračamo (skoraj) vsako leto od mojega rojstva. Vonj vagonov in zvok tirnic. Pogled skozi okno, kjer mimo mene bežijo drevesa, hiše, hribi in ljudje … ves čas vožnje sem bila prilepljena na šipo.

Najljubša risanka, igra in knjiga? "Starodobni" Smrkci, gumitvist in angleška slikanica.

Najljubša sladkarija? Bronhi bonbon.

Česa ste se najbolj bali? Da bo, ko zaspim, na posteljo skočil morski pes. Moja postelja se je ponoči namreč spremenila v čoln.

Najboljši prijatelj/prijateljica? V kakšnem odnosu ste danes? To je bila soseda Mateja, s katero sva ušpičili tudi marsikatero vragolijo. Danes je tako, da gre vsak svojo pot, dolgo se že nisva videli.

Kaj ste si želeli postati? Manekenka.

Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli? Rada sem imela angleščino in likovno vzgojo in, jasno, sovražila matematiko.

Obšolske dejavnosti? Ples, pevski in dramski krožek. Doma pa sem že od majhnega ustvarjala "vse sorte".

Najhujša stvar, ki ste jo ušpičili? Sklatila sem ptičje gnezdo iz drevesa, ker so se ptički glasno oglašali in sem jih sama hotela nahraniti, vendar so seveda potem poginili.

Prebujanje pubertete: naj zvezdniški idol? Nikoli nisem imela idolov, moje stene niso bile nikoli polepljene s posterji. Vedno sem po njih risala, lepila različne stvari in super je bilo to, da sta mi starša dovolila, da lahko ustvarjam, kar želim, po stenah svoje sobe.

Srednješolska leta: upornica ali piflarka? Tiha upornica.

Najstniška stilska podoba? Nič posebnega, nisem pripadala nobeni posebni skupini. Spomnim se, da sem vedno nekaj navlekla nase, predvsem je bilo vse barvito.

Spomin z maturantskega izleta? Super druženje s sošolkami, žur do jutranjih ur in da sem za las zgrešila škaf vode z balkona nezadovoljnih domačinov, ker smo bili seveda preglasni.

Prvo plačano delo? Modna revija za Modno Jano pri sedemnajstih letih.

Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih? Uf, bila bi že polna "modrosti". Predvsem to, da bi bolj samozavestno in odločno pristopila k vsemu, česar se lotim. Eni imajo to že v sebi, drugi se tega naučimo skozi različne izkušnje in zagotovo mi je delo v manekenstvu dalo tudi nekaj tega.