Huzjanov svet "gnezdilcev"

Akademski slikar Zdenko Huzjan se na razstavi z naslovom Neimenljivo predstavlja s slikami na platnu in papirju. Dvodimenzionalni medij dopolnjuje prostorska postavitev, ki jo sestavljajo geometrijska telesa in prizme z nadgradnjo ready-made predmetov. Med deli so razstavljena tudi novejša dela, ki bodo javnosti prvič na ogled z nocojšnjim odprtjem razstave v Galeriji Kresija ob 18. uri.

Slikar, grafik in pesnik Zdenko Huzjan je bil s svojo likovno produkcijo dolgo časa neuvrščen, saj ga stroka ni znala umestiti v nobene aktualne umetnostne tokove sedemdesetih in osemdesetih let. Ves čas je ostajal samosvoj in predvsem v avtorskem opusu zavezan lastni motiviki, ki jo upodablja že desetletja. Podobe v njegovem slikovnem polju imenujejo tudi "gnezdilci", kar v Pojmovniku slovenske umetnosti po letu 1945 razlagajo kot zarodkom podobna bitja, nični objekti, ki so manko subjekta in vendar bitja – znaki brez lastnega prostora. Osrednji vsebinski element, ki je v slikarskem polju močan informativni akcent, so tako imenovani "gnezdilci", zarodkom podobna bitja z nakazanimi očmi in ustnimi odprtinami. Osrednji objekti se v sliko svobodno vpenjajo kot nični oz. začetni objekti, v katerih gledalec lahko prepoznava eksistencialistične in arhetipske tendence njegovega slikarstva. Podobe bi lahko vsebinsko povezali tudi z lobanjo, torej smrtjo.

Zdenko Huzjan s svojo motiviko nekako nadaljuje svojo kontinuiteto slikarstva nove podobe, čeprav mu nikoli ni popolnoma pripadal. V nekaterih pogledih antropomorfnih bitij, izginjajočih se človeških postav in v golo lobanjo preoblikovanih bitij bi ga lahko umestili tudi med ekspresivne figuralike, čeprav je vsaka klasifikacija pri njem nepotrebna. V delih je sugestiven, s svojstveno panonsko avtorsko svobodo neobremenjeno napada prazno platno in ga gosti s svojimi vsebinami. Platno je tako pripomoček kot materija, v katero slikar prevaja svoje fantazije, spomine, mite, sanje, figuralne motive. Srhljivi motivi so polni življenja, čeprav so obdani s sivinskimi barvnimi toni, v njih nekaj deluje in gledalce nagovarja z živostjo. Ne častijo zgolj smrti, ampak poudarjajo tudi pomen bivanja.

Celovita razstava, ki je razdeljena v tri sklope z naslovi Trajnice, Neimenljivo in Totentanz, v razmeroma majhnem prostoru doseže umetnikovo sporočilnost. Naslikana bitja kažejo samost, osamelost, edinost svoje eksistence in položaja v različnih krajinah ter svetlobi z značilnim zrenjem v neskončnost. Značilna in ponavljajoča se je tudi poza figure na platnih. Ta stiska glavo h kolenom in kaže ali zarodek v maternici ali pa človeka z bolečinami, ki umira. Figure so večinoma na platnu same, v nekaterih primerih le sluteče prikazni, ki čakajo ali na rojstvo ali smrt. Dela tako poudarjajo minljivost, končno smrt, cikličnost.