Sreda, 28. 10. 2020, 9.00
4 leta
Chrissy Teigen en mesec po izgubi sina spregovorila o tej tragediji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,23
Chrissy Teigen in John Legend sta v začetku oktobra izgubila sina Jacka.
Manekenka in voditeljica ter žena priznanega glasbenika Johna Legenda Chrissy Teigen je v javnem eseju zapisala vse svoje občutke ob izgubi tretjega otroka, sina Jacka.
Konec septembra so se začele hujše težave pri nosečnosti Chrissy Teigen. Predčasno je morala v porodnišnico, kjer je večino dni preležala in upala, da bo lahko varno donosila sina, tretjega otroka z glasbenikom Johnom Legendom.
A zgodilo se je najhujše. Jack, kot sta ga poimenovala, je bil mrtvorojen.
Na dan poroda je Chrissy, ki je znana tudi po tem, da z javnostjo rada deli velik del svoje zasebnosti, na Instagramu delila fotografije iz porodnišnice in svetu sporočila tragično novico. Usuli so se komentarji sočutja in lepih besed, pa tudi očitki, zakaj nekaj tako težkega delita s svetom.
O tem, zakaj žalujoči starši fotografirajo svojega umrlega otroka, smo pred kratkim vprašali Jerco Matoš, ki je tako kot Chrissy pred štirimi leti in pol izgubila svojega tretjega otroka. Na vprašanje, kaj si misli o njeni objavi na Instagramu, je odgovorila: "Mislim, da je storila prav. Glede na to, da je zvezdnica, ima njena objava širok domet. Namen takšnih objav ni, da smo zdaj vsi žalostni, da sočustvujemo ... Dovolj je že, da se zavedamo, da so takšne mame in očetje okoli nas. Da se to lahko zgodi tudi nam. In da so tam nekje otročki, ki jim ni bilo dano živeti, so pa to vseeno naši otroci."
Tudi tega se je v dolgem eseju, objavljenem na spletni strani Medium, dotaknila 34-letna zvezdnica.
Na začetku se je zahvalila vsem, ki so ji poslali besede podpore in žalovali z njo ob tej izgubi. Zagotovila je, da je prebrala prav vsako takšno sporočilo in da resnično ceni prijaznost vseh, ki so ji pisali.
"Tega preprosto ne bi preživel, morda ne bi niti jaz"
V času poroda sta z Johnom iz sosednje sobe slišala vzklike veselja. "Ljudje so se veselili in smejali tik ob najini sobi, razumljivo, praznovali so rojstvo otroka. Nekako se vprašaš, kako lahko kdo sploh misli na kaj drugega razen nate."
Razkrila je, da je imela že od nekdaj težave s posteljico in da je bilo tudi v tretji nosečnosti tako, le da je šlo tokrat za luščenje posteljice. "Ves čas smo jo opazovali in nadzirali, upali, da se bo zacelila. V postelji sem krvavela in krvavela, zmerno, a ves dan. Vsakih nekaj ur sem si morala menjati plenice. Pravzaprav sem postala strokovnjakinja za plenice odraslih," se ji je uspelo pošaliti.
Za tem je začela močneje krvaveti in zdravniki so izgubili upanje, morali so ji povedati, kar je že pričakovala: "Bil je čas za slovo. Tega preprosto ne bi preživel, in če bi še dolgo vztrajala, morda ne bi niti jaz."
Sprva je jokala bolj malo, sledila pa sta izbruh solz in lovljenje sape, pri čemer je z vsakim vdihom začutila nov val neverjetne žalosti. "Tudi ko pišem to, spet čutim vso bolečino."
Javno pismo je napisala, da bi po tem lahko živela naprej.
John ni hotel fotografirati umrlega sina
Dotaknila se je tudi fotografij umrlega Jacka ter pojasnila, zakaj je prosila Johna in mamo, da ga fotografirata. "Ni hotel narediti tega, sovražil je to, lahko sem razbrala. Ni se mu zdelo smiselno. A vedela sem, da morava imeti ta trenutek, tako kot imava najin poljub ob oltarju ter solze sreče, ko sva dobila Luno in Milesa."
Vsem, ki se jim je to zdelo preveč morbidno in nepotrebno, je sporočila:
Ne morem vam povedati, kako malo mi je mar, da ne odobravate teh fotografij. Kako malo mi je mar, da vi tega ne bi nikoli storili. Jaz sem to prestala in to je bila moja odločitev, te fotografije so za ljudi, ki so to preživeli, ali za tiste, ki jih zanima, kako je prestati nekaj takšnega. Te fotografije so samo za ljudi, ki jih potrebujejo. Mnenja drugih me ne zanimajo.
Ko je prestala svoj tretji, najtežji porod, je zdravnike prosila, naj ji pokažejo njegove nogice in rokice. "Poljublja sem jih, znova in znova. Nimam pojma, kdaj sem nehala. Morda je minilo deset minut, morda ena ura."
Pravijo, da ti takšna izkušnja v srcu pusti luknjo, je še zapisala, s čimer se strinja, a ta luknja se hitro zapolni z ljubeznijo, je dodala. Hvaležna je za Luno in Milesa, za to, da ima dva "prekrasna otroka, ki ji hišo napolnita z ljubeznijo".
Spregovorila je tudi o občutkih krivde, ko se, na primer, zaloti, da se smeji. "Začnem jokati in se jezim nase, da sem preveč vesela. Včasih preberem nekaj, kar se mi zdi noro smešno, vendar se nato spomnim, da nisem več noseča." Ko hodi, se še vedno drži za trebušček in še vedno se ustraši, če otroka skačeta po njenem trebuhu, a se takoj spomni, da dojenčka v njem ni več, in jo spet preplavi žalost.
Javna objava ji je prinesla veliko prijaznosti naključnih neznancev
Razkrila je tudi, zakaj sta z možem svojo tragedijo delila z javnostjo. To sta storila zato, ker sta tudi veselje delila z vsemi. Pričakovala je, da bo rojstvo tretjega otroka vesel dogodek. "Mislila sem, da bo vse v redu. Žal mi je, da ste se ob tem počutili grozno."
A to jima je prineslo veliko prijaznosti naključnih tujcev, na primer šopek rož blagajničarke v trgovini in sporočila neznancev. "Najhujše se mi zdi, ko se spomnim na vse ženske, ki so prestale enako, a ne doživijo takšnih prijaznih trenutkov popolnih neznancev. Zato vas rotim, delite svoje zgodbe in bodite prijazni do tistih, ki jih."
Opozorila je še, da tolažba v obliki stavkov, kot so "tako je bilo namenjeno", "takšen je bil božji načrt" ali "saj bosta kmalu imela še enega otroka", nikakor ne pomaga. Pomagajo besede prijaznosti, da bo čas zacelil rane in da bo življenje steklo naprej, le drugače.
Za konec je dodala, da jo skrbi to, da si njeni ljubljeni z njo ne upajo deliti trenutkov sreče, sploh če so okrog nje nosečnice. A zagotavlja, da jo to osrečuje.
To javno pismo je napisala, ker je čutila, da ga mora, da bo po tem lahko živela naprej.
