Vročina na potovanju

Isto počnejo Italijani, pa Grki, Ciprčani, Maltežani in Turki, če ostanemo le v državah blizu nas. V resnici pa imajo siesto v vseh krajih, kjer je vroče. Njena dolžina je odvisna od vročine.

A čeprav večina ljudi ve, da so nekateri kraji vroči, se kot turisti tam obnašajo kot osli. Recimo na Cipru. Ni ga bolj zabavnega pogleda kot prizor rdeče zapečenih Britancev, ki se ob enih popoldne z želodci, ki so jih ravno napolnili z ocvrtim krompirčkom, jajcem in pivom, odpravijo na peščeno plažo, nato pa kričijo od bolečine, ker je pesek tako vroč, da je po njem nemogoče hoditi. Medtem pa domačini otrpli kot martinčki mirno ždijo v senci redkih dreves in se režijo.

Ali v Rimu, kjer v popoldanski pripeki horde japonskih turistov sopihajo po Španskih stopnicah, medtem ko domačini z ljubicami in ljubčki poležavajo v hladu sob z zastrtimi naoknicami. In ne nazadnje v Ljubljani, ko v opoldanski vročini sopihajo na Ljubljanski grad, medtem ko domačini hitijo iz mesta v gaje s tolmuni.

Ogledovanje znamenitosti v najhujši vročini je res najočitnejši dokaz turistične ignorance, kajti očitno je, da v takem primeru obiskovalcev ne zanimajo ljudje, domačini, temveč le kulisa kraja. Bolj kot to, kako živijo ljudje, bolj kot spoznanja o drugačni kulturi, so pomembne zgradbe. Zato je pametna ideja, da kadar med potovanjem zaidete v vročo državo, počnite to, kar počnejo domačini. Če to pomeni, da v zalivskih državah od osmih zjutraj do šestih zvečer ždite v klimatiziranih prostorih trgovskih središč, bo to pač najpristnejša izkušnja novobogataških arabskih dežel. Če to pomeni, da v vlažni Aziji – ali Polineziji – premočeni preždite dan v viseči mreži v nenehnem boju z insekti, bo to pač najbolj avtentična tropska izkušnja. In če v Magrebu ali Turčiji in na Bližnjem vzhodu (tistem brez nafte) noč prespite na ravni strehi, loveč vsako sapico, potem bo to najboljša izkušnja Orienta.