Petek, 6. 10. 2017, 4.03
6 let, 6 mesecev
Zakaj v zeleni prestolnici Ljubljani javni prevoz ni tako prijazen kot že v bližnjem Gradcu
Kaj bi se Ljubljana lahko naučila od Gradca? Ogromno.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,95
11
Če se v slovenskem glavnem mestu morda sprašujejo, zakaj mestnega prevoza ne uporablja več ljudi, lahko že v bližnjem Gradcu hitro ugotovijo, kaj manjka na sončni strani Alp.
Zastoji na ljubljanskih ulicah skoraj vsak delavnik vedno znova odpirajo vprašanji, zakaj je v velikem številu avtomobilov, ki mašijo ljubljanske ulice in ceste ob konicah, velikokrat samo voznik in zakaj javni prevoz ni privlačna možnost za več ljudi.
Navadni občani v Sloveniji nimamo integriranega javnega potniškega prevoza
Že hiter pogled na Gradec, mesto blizu slovenske meje, ki je v marsičem podobno Ljubljani, razkrije, da je ljubljanski mestni prevoz do svojih potnikov pravzaprav dokaj neprijazen ter storitveno in cenovno ne preveč ugoden.
Kaj bi se Ljubljana lahko naučila od Gradca? Ogromno. Pri nas se država rada pohvali, da imamo integrirani javni potniški prevoz, a ga imajo samo dijaki in študentje. To, kar ima Gradec, pravzaprav vsa zvezna dežela Štajerska, je šele pravi in polni integrirani javni potniški prevoz
Ljubljana in Gradec sta si v marsičem podobna
Ljubljana, glavno mesto Slovenije, 280 tisoč prebivalcev. Gradec (Graz), drugo največje mesto v Avstriji in največje v zvezni deželi Štajerski (Steiermark), 270 tisoč prebivalcev.
Podobnosti med mestoma je še več: imata univerzo in grajski hrib, do katerega vodi vzpenjača. Skozi Ljubljano teče Ljubljanica, skozi Gradec Mura – in še bi lahko naštevali.
V Gradcu je nakup mesečne vozovnice mogoč v vsakem tramvaju, na številnih avtomatih na postajah tramvajev in avtobusov, v širokem omrežju pooblaščenih prodajalcev, na železniških postajah kjerkoli v Avstriji ter prek spletne in mobilne prodaje avstrijskih železnic ali mobilne aplikacije holdinga mesta Graz.
Celotno mestno območje Gradca enotna cona za vse tramvaje, avtobuse in vlake
Pri izvedbi in učinkovitosti mestnega prometa je podobnosti bolj malo – pa ne zgolj zato, ker ima Gradec tramvaj, ki ga Ljubljana nima.
Celotno območje mesta Gradec je namreč enotna cona mestnega prevoza, v katerem se je z isto vozovnico mogoče voziti tako s tramvaji kot z avtobusi, za katere skrbi holding mesta Gradec, pa tudi z vsemi vlaki avstrijskih državnih železnic, ki vozijo na tem območju.
Z mestno vozovnico v Gradcu tudi do letališča
Mestno območje Gradca, tako imenovana cona 101, sega tudi do bližnjega letališča. Postaja primestne železnice Flughafen Graz-Feldkirchen Bahnhof je natanko 11 minut vožnje oddaljena od glavne železniške postaje v Gradcu z enim od mnogih primestnih vlakov, ki vozijo v 30-minutnem intervalu večji del dneva ob delovnikih, približno na eno uro ob delavnikih zvečer do 24. ure in zjutraj med 4. in 6. uro ter ves dan ob sobotah in nedeljah.
S te postaje primestnega vlaka je do letališke stavbe, ki je približno vsako uro dostopna tudi z mestnim avtobusom, še tri minute hoje.
Že res, da je ljubljansko letališče bolj oddaljeno od svojega matičnega mesta kot graško, a to najbrž ni opravičilo za izjemno slabo povezanost brniškega letališča z Ljubljano.
V nasprotju z graškim letališčem se ljubljansko ne more pohvaliti s primerljivo dobro povezanostjo z javnim prevozom.
Celo ob delavnikih je zadnji odhod rednega avtobusa proti Ljubljani ob 20. uri, po tem pa na Brniku isti dan pristane še šest letal na rednih progah! Pravzaprav sedem, ker potniki, ki pridejo z letalom iz Beograda ob 19.40, najbrž prav tako ne morejo računati, da bodo ujeli avtobus.
Enotna vozovnica v Gradcu zajema tudi grajsko vzpenjačo
Enotna cona mestnega prometa v Gradcu omogoča tudi enotno mesečno vozovnico za vsa prevozna sredstva v mestu. V nasprotju z Ljubljano, kjer z vozovnico za mestni avtobus ni mogoče potovati na isti mestni relaciji z vlakom ali se povzpeti na Grad.
V Gradcu namreč veljavna vozovnica mestnega potniškega prometa, ali priložnostna ali terminska, omogoča prosto izbiro prevoznega sredstva, pa tudi vzpon na graški grajski grič z vzpenjačo. Pri nas to ne gre – vsako vožnjo z vzpenjačo na Ljubljanski grad je treba plačati posebej (če nimate ločene mesečne vozovnice, ki velja samo za vzpenjačo).
Stegenska dilema
V Ljubljani so tisti srečneži, ki imajo na poti od doma do službe možnost izbire med mestnim avtobusom ali vlakom, kaznovani. Vzemimo za primer nekoga, ki se vozi od doma v Rakovniku v službo v Stegne.
Iz Stegen do Ljubljane (in še marsikje na območju Ljubljane) se lahko odpeljete z vlakom ali avtobusom, a z dvema različnima vozovnicama.
Vlak je primerna izbira, ker je veliko hitrejši od mestnega avtobusa, a so vozni redi med posameznimi progami, ki se srečajo na glavni železniški postaji, velikokrat nerazumljivo neusklajeni (isto minuto, ko pride vlak iz Vižmarij, odpelje tisti za Rakovnik in obratno) in onemogočajo zveze. Poleg tega imajo vlaki velike luknje v svojih voznih redih, če potujete "proti toku" (iz Stegen do glavne železniške postaje Ljubljana je ob delavnikih med 15.26 in 19.12 samo še en vlak, in sicer ob 16.48, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa še tega ni!).
Avtomati za nakup vozovnic so v Gradcu zelo pogosti (tudi v vsakem tramvaju) in ponujajo tudi slovenske izbirnike. Na tem je tudi posebna nalepka, ki potrjuje, da je ta postaja na območju brezplačnega prevoza v starem mestnem jedru.
Ko vlaka ni, lahko izberete mestni avtobus. Res je, da je veliko počasnejši, a vozi v kolikor toliko predvidljivem taktnem prometu in v daljšem obdobju dneva.
Kaj narediti? Kupiti dve mesečni vozovnici, saj sta Ljubljanski potniški promet (LPP) in Slovenske železnice (SŽ) v Ljubljani dva ločena svetova? Če potujete delno z avtobusom in delno z vlakom, najbrž ne boste kupili nobene, ker se preprosto finančno ne izide. Mesečna vozovnica za prvo cono LPP stane 37 evrov, če je izdana na ime, oziroma 42,50 evra, če je prenosljiva, mesečna vozovnica za vlake na območju Ljubljane pa 35,20 evra.
Primerjamo primerljivo!
V Gradcu mesečna vozovnica za vsa prevozna sredstva stane 47,60 evra in je prenosljiva, torej ni vezana na ime!
To je krepko manj od seštevka prenosljive mesečne vozovnice za LPP in SŽ, ki znaša 77,70 evra. Primerjamo s seštevkom, ker gre za strošek za enako storitev – tisto, ki omogoča uporabo vseh prevoznih sredstev v mestu.
V Ljubljani zaračunajo še čip kartice
V Gradcu je nakup mesečne vozovnice mogoč v vsakem tramvaju, na številnih avtomatih na postajah tramvajev in avtobusov, v širokem omrežju pooblaščenih prodajalcev, na železniških postajah kjerkoli v Avstriji ter prek spletne in mobilne prodaje avstrijskih železnic ali mobilne aplikacije holdinga mesta Graz. V vseh primerih je kupljena vozovnica vse, kar potnik potrebuje.
Mesečno vozovnico za ves mestni prevoz v Gradcu je mogoče kupiti v vsakem trenutku - tudi prek spletne prodaje avstrijskih zveznih železnic, katerih vlaki sodelujejo v enotnem mestnem prevozu v prestolnici avstrijske Štajerske.
V Ljubljani je drugače. Zunaj Ljubljane mesečne vozovnice za LPP skoraj ni mogoče kupiti. Predpogoj je nakup kartice Urbana, ki jo je treba najti na kakšnem od Urbanomatov ali prodajnih mestih LPP in zanjo odšteti dva evra. Za železniško mesečno vozovnico je čip kartica celo petkrat dražja, ob njeni vrnitvi na prodajno mesto pa vrnejo samo tri evre.
Prodaja mesečnih vozovnic prek spleta ali mobilne aplikacije na način, kakršnega imajo v Gradcu, ostaja za zeleno Ljubljano še vedno znanstvena fantastika. Še najbližje mu je Ljubljana prišla z virtualno Urbano, celo na pametnih urah – a le za plačilo posameznih voženj, ne tudi za mesečne vozovnice.
Tam, kjer po Ljubljani vozijo vlaki, so ti veliko hitrejši kot avtobusi mestnega prevoza, a je zanje treba kupiti ločene vozovnice. Ljubljana namreč nima integriranega javnega prevoza za vse kategorije potnikov.
V Gradcu se mesečna izplača veliko prej in ni vezana na koledarski mesec!
Če primerjamo cene posameznih vozovnic, vidimo, da v Gradcu nagrajujejo tiste, ki se odločajo za mesečne vozovnice.
Posamezna vožnja v graški coni 101 namreč stane 2,30 evra (velja eno uro, v Ljubljani pa 90 minut), kar pomeni, da se mesečna vozovnica izplača že pri 21. vožnji v obdobju veljavnosti.
V Gradcu mesečne vozovnice niso vezane na koledarski mesec, temveč veljajo en mesec od poljubno izbranega datuma – tudi sredi meseca. Če nekdo v Gradcu potrebuje terminsko vozovnico med, na primer, 15. septembrom in 14. oktobrom, bo zadoščala ena sama mesečna vozovnica, v Ljubljani pa ni tako.
Posamezna vožnja z ljubljanskim mestnim avtobusom stane 1,20 evra, kar pomeni, da se mesečna vozovnica izplača šele pri 31. vožnji v koledarskem mesecu!
Povprečen Avstrijec mora za mesečno vozovnico v Gradcu delati štiri ure in 32 minut, povprečen Slovenec pa za neprenosljivo avtobusno mesečno vozovnico v Ljubljani šest ur in 33 minut. Če bi želeli imeti možnost prenosljivosti in vožnje tudi z vlaki, kot jo imajo v Gradcu s tamkajšnjo mesečno vozovnico, pa bi morali za to v Ljubljani delati kar 13 ur in 46 minut!
Preračunano na zaslužek Ljubljana še na slabšem!
Če že tako za Gradec ugodnejše številke preračunamo na ure dela, ki jih mora opraviti povprečen zaposleni za nakup svoje mesečne vozovnice, so številke še bolj v prid Gradcu.
Povprečna mesečna čista plača v Avstriji namreč znaša 1.934 evrov, v Sloveniji pa 1.039 evrov. Če upoštevamo, da ima povprečen mesec 184 delovnih ur, se izkaže, da mora povprečen Avstrijec za mesečno vozovnico v Gradcu delati štiri ure in 32 minut, povprečen Slovenec pa za neprenosljivo avtobusno mesečno vozovnico v Ljubljani šest ur in 33 minut. Če bi želeli imeti možnost prenosljivosti in vožnje tudi z vlaki, kot jo imajo v Gradcu s tamkajšnjo mesečno vozovnico, bi morali za to v Ljubljani delati kar 13 ur in 46 minut!
V Ljubljani so mesečne vozovnice tako za LPP kot za Slovenske železnice vezane na koledarski mesec, v Gradcu pa je mogoče za začetek veljavnosti mesečne vozovnice izbrati poljuben dan. Za nakup mestne mesečne vozovnice v Gradcu ni potrebna nobena dodatna čip kartica (ki je v Ljubljani dodaten enkratni strošek, ki znaša od dveh evrov za LPP do desetih evrov za Slovenske železnice).
Zastonj mestni prevoz po mestnem središču? V Gradcu da!
Za vse, ki nimajo graške mesečne vozovnice, tudi za obiskovalce, je na območju najožjega mestnega središča (v grobem postajo ali dve v vsako smer od glavnega trga) prevoz s tramvaji (pozor: ne tudi z avtobusi!) popolnoma brezplačen! Vse dni v tednu, vse ure dneva, brez dodatnih obrazcev ali vozovnic.
V starem mestnem jedru vas lahko preseneti tudi zgodovinski tramvaj, na katerega lahko prav tako vsak stopi in se v njem vozi brezplačno. V adventnem času vam bodo vožnjo z njim dodatno popestrili s predprazničnim okrasjem, božičnimi pesmimi in včasih celo sladkim presenečenjem – še vedno brezplačno.
Vse postaje v območju starega mesta so posebej označene, gre pa približno za območje, ki bi ga pri nas lahko opredelili od Križank ali Drame do Bavarskega dvora ali železniške postaje in morda Tivolija.
V Ljubljani po starem mestnem jedru čez dan brezplačno vozi več električnih vozil Kavalir, a ta sprejmejo le nekaj potnikov, zato jih kljub privlačnosti in edinstvenosti ne moremo šteti za sredstvo množičnega javnega prevoza. Poleg tega nimajo voznega reda, temveč jih lahko ujamemo naključno ali pokličemo njihove voznike. Z vidika javnega prevoza jih tako ne moremo primerjati z brezplačnim tramvajem v graškem mestnem središču.
11