Fotograf, ki se je lotil portretiranja Slovencev v diaspori #intervju

V svoji najnovejši seriji Novi svet se fotograf Matjaž Rušt posveča življenju in delovanju slovenske diaspore po svetu. Prek vizualnega beleži konstruiranje, vzdrževanje in utrjevanje slovenstva v izseljenstvu – v ZDA, Argentini in Avstraliji.

Poleg fotografske razstave o Slovencih v diaspori, ki je zdaj na ogled v galeriji Photon, želi avtor Matjaž Rušt v prihodnje izdati fotografsko knjigo, kamor bo vključil tudi del pripovedi svojih portretirancev.

Poleg fotografske razstave o Slovencih v diaspori, ki je zdaj na ogled v galeriji Photon, želi avtor Matjaž Rušt v prihodnje izdati fotografsko knjigo, kamor bo vključil tudi del pripovedi svojih portretirancev. Foto: Ana Kovač

"Pomembna je radovednost. To, da imaš odprte oči in se pustiš presenetiti. Naučiti se moraš opazovati," so besede fotografa Matjaža Rušta izpred let, ko smo se z njim in fotografom Robertom Marinom pogovarjali o njunem projektu Najlepše mesto na svetu, pod okriljem katerega dokumentirata ljubljanske prizore. Matjaž Rušt Foto: Ana Kovač

Radovednost in opazovanje pa sta bila tudi vodilo Ruštovega najnovejšega projekta Novi svet, ki je v galeriji Photon na ogled do 12. januarja.

Na sledi prakticiranju, razumevanju in oblikovanju slovenstva v diaspori se je tako za nekaj tednov ustavil v Clevelandu, nato v Buenos Airesu, Mendozi, Melbournu in Sydneyju.

Nastala je serija vizualnega popisovanja slovenskih skupnosti po svetu.

Je bila radovednost vzgib za vašo najnovejšo fotografsko serijo Slovencev v ZDA, Argentini in Avstraliji?

Že precej časa sem se spraševal, kdo so ti Slovenci v tujini. Vedno me je zanimalo, kaj počnejo, kako ohranjajo in kaj razumejo pod slovenstvom. Prav tako sem želel poiskati odgovore na to, kako 60 let in več življenja v drugem okolju vpliva na posameznika.

Videl sem nekaj filmov o Slovencih, ki živijo v Avstraliji, Argentini in ZDA, nikoli pa fotografske serije. Obstaja vizualno gradivo, ki ga sami posnamejo na dogodkih, ki jih prirejajo, kaj drugega pa v tem kontekstu še ni nastalo. Prav tako je drugače, ko v skupnost vstopi tretji človek, zunanji opazovalec. Na ta način sem lahko opazil stvari, ki jih sami doživljajo kot samoumevne.

Kaj je bil vaš prvi korak pri navezovanju stikov?

Veliko mi je pomagala Helena Janežič, vodja Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki ima dober pregled nad slovenskimi skupnostmi po svetu. Ker sem šel lani na potovanje v Združene države Amerike, sem to priložnost izkoristil tudi za obisk Clevelanda.

Helena Janežič me je povezala z Miro Kosem, ki me je sprejela v svoj dom v Clevelandu. Na letališču, kamor sem prišel iz New Yorka, me je čakal osebni voznik, kar se mi še ni zgodilo (smeh, op. a.). Dogovorjena sva bila, da lahko pri njiju z možem bivam nekaj dni, na koncu pa sem ostal tri tedne. Bila sta izjemno gostoljubna. Imel sem občutek, kot da se poznamo že od prej.

Fotografije iz serije Novi svet:

Cleveland, 2016

1 / 5

Cleveland, 2016

2 / 5

Buenos Aires, 2017

3 / 5

Cleveland, 2016

4 / 5

Sydney, 2017

5 / 5

Melbourne, 2017

Kaj ste jedli pri njiju doma?

Različno. Tudi goveja juha je bila del obrokov, večkrat pa je bila na mizi tudi potica. Imel sem občutek, da se je Mira trudila, da bi pripravljala jedi, ki jih povezujemo s Slovenijo.

Na svojih potovanjih v ZDA, Argentino in Avstralijo ste slišali veliko diasporskih zgodb.

Vsakič, ko sem v teh krajih prišel v slovensko skupnost, so do mene prihajali ljudje in mi pripovedovali svoje zgodbe. Veliko sem jih nato obiskal na domu, kjer je nastajal fotografski material, pogovore z njimi pa sem posnel.

Pogosto so me tudi vprašali, ali imam tudi sam sorodnike v teh krajih. Ravno to, da jih nimam, je bilo mogoče za moje delo dobro. Na ta način sem lahko vse skupaj resnično spremljal od zunaj. Hkrati sem ob aktualnih političnih razpravah, če so se te pojavile, vedno povedal tudi svoje mnenje, ki je bilo lahko nasprotno od sogovornikovega. Vendar pri tem ni bilo nobene nestrpnosti, hvaležni so bili, da sem odkrit. Občutil sem, da je šlo za obojestransko zadovoljstvo, z moje strani zato, ker sem jih lahko spoznal in fotografiral, z njihove pa zato, ker sem pokazal zanimanje.

Če se vrneva v Cleveland, kakšno je vzdušje v skupnosti?

Že v pogovoru pred mojim odhodom tja mi je Helena Janežič povedala za njihovo delitev na tiste, ki so se iz Slovenije priselili pred vojne, in tiste, ki so se priselili po vojni. Ta delitev je še vedno prisotna. Združujejo se v različnih prostorih, prav tako se ločujejo pri udeleževanju dogodkov prvih in drugih.

Po vojni izseljeni Slovenci se zbirajo v Slovenski pristavi, v kompleksu v naravi, ki je približno 70 kilometrov iz Clevelanda. Ob vhodu je postavljen velik spomenik povojnim pobojem s spremljajočo kapelo, nad njim pa je napis Bog, narod, domovina. V notranjosti je večnamenska dvorana, zunaj oder, bazen in v ozadju počitniške hiše, ki so si jih zgradili člani organizacije. Da lahko postaneš del njihovega društva, mora biti vsaj eden v družini slovenskega rodu.

"Pogosto so me vprašali, ali imam tudi sam sorodnike v teh krajih. Ravno to, da jih nimam, je bilo mogoče za moje delo dobro. Na ta način sem lahko vse skupaj resnično spremljal od zunaj." "Pogosto so me vprašali, ali imam tudi sam sorodnike v teh krajih. Ravno to, da jih nimam, je bilo mogoče za moje delo dobro. Na ta način sem lahko vse skupaj resnično spremljal od zunaj." Foto: Ana Kovač

Pravite, da je kompleks slovenske katoliške organizacije v Clevelandu postavljen sredi narave.

Eden od razlogov za lokacijo je bila prav narava, ki nekako spominja na Slovenijo. Podobno je mogoče opaziti tudi pri slovenskih domovih v Avstraliji, v Melbournu, kjer so ponekod v okolici naselili celo lipe in smreke, kar niso ravno drevesa tistega območja.

Bili ste tudi v domu SNPJ (Slovenska narodna podporna jednota) Farm v bližini Clevelanda, ki je bil zgrajen že leta 1939.

To v primerjavi s Slovensko pristavo niti ni tako veliko poslopje. Uporabljajo ga predvsem za družabne dogodke, piknike in živo glasbo, medtem ko imajo v katoliški organizaciji Slovenska pristava redna srečanja in sestanke tako upokojenci kot mladi, pa tudi druge dogodke.

Omenili ste koncerte, za kakšno glasbo gre večinoma?

Za narodno-zabavno, igrajo jo skupine slovenskih korenin iz Clevelanda. Na enem od dogodkov sem ujel tudi Joeyja Miskulina, Američana slovenskega rodu, ki velja za legendo ameriške polke.

Kako ste doživljali to, da ste sredi ZDA obkroženi s slovenščino, govejo juho, potico, fotografijami Bleda in narodno-zabavno glasbo?

Najprej mi je bilo precej nenavadno, po dveh tednih sploh nisem imel več občutka, da sem "Imajo veliko fotografij rojstne vasi in na stenah krožnike s slovenskimi motivi. Gre za dekoracijo doma, ki jo poznamo tudi v tem okolju, vendar tam ta deluje nekoliko bolj kontrastno." "Imajo veliko fotografij rojstne vasi in na stenah krožnike s slovenskimi motivi. Gre za dekoracijo doma, ki jo poznamo tudi v tem okolju, vendar tam ta deluje nekoliko bolj kontrastno." Foto: Ana Kovač v ZDA. Do neke mere gre za vzporedno resničnost. Eden od Slovencev tam mi je rekel, da so med tednom Američani, za konec tedna pa Slovenci.

Kako pa je z mlajšimi generacijami?

V Slovenski pristavi je aktiven tudi pomladek. Poleti imajo organizirano kampiranje, zelo priljubljeno je igranje odbojke, dejavni so v folklorni skupini Kres, imajo pa še druge aktivnosti.

Po ZDA ste obiskali del Slovencev v Argentini?

Tam sem obiskal tudi slovensko šolo, ki ob koncih tedna poteka v slovenskem društvu Zedinjena Slovenija v Buenos Airesu. Nekateri otroci se seveda sprašujejo, zakaj morajo konec tedna obiskovati še eno šolo, ko bi se raje doma igrali s prijatelji, a kasneje jih je veliko za to hvaležnih. Znajo dodatni jezik in to dojemajo kot še eno od možnosti za premike v življenju, predvsem pa se lahko s svojimi sorodniki tukaj pogovarjajo v slovenščini.

V svoji fotografski seriji ste se ob portretih osredotočili tudi na domove posameznikov in ikonografijo slovenstva v njih.

Na fotografijah gre za razmerje med osebo in prostorom, okoljem, ki jih definira. Je pa res, da sem na domovih ljudi, ki sem jih obiskal, videl veliko vizualnih asociacij na Slovenijo. V ZDA je bilo veliko različnih velikosti podob in fotografij Bleda.

Moja ameriška gostiteljica doma hrani kamenje s Triglava. Veliko imajo tudi fotografij rojstne vasi in na stenah krožnike s slovenskimi motivi. Gre za dekoracijo doma, ki jo poznamo tudi v tem okolju, vendar tam ta deluje nekoliko bolj kontrastno.

Zakaj izberejo ravno Bled?

Ker je lep in ker ima cerkev na otoku sredi jezera.

Bi tudi sami izbrali Bled kot najbolj referenčni kraj Slovenije?

Seveda. Vsakemu tujcu, ki bi prišel sem, bi predlagal, naj obišče Bled, ne glede na to, da je tako turističen. K temu bi dodal, da je Bohinj še lepši. To sem povedal tudi v Clevelandu.

Matjaž Rušt Foto: Ana Kovač

Kaj pravijo za Bohinj?

Poznajo ga, vendar ne predstavlja takšnega simbola, kot to velja za Bled. Poleg tega slovenski domovi v teh državah nosijo imena po slovenskih krajih, po Bledu, Planici in Triglavu. V Argentini imajo sicer drugačna imena: Slomškov dom, Dom sv. Martina, Naš dom, Slovenska vas - Hladnikov dom in drugo.

Kako pa je s simboli v Argentini?

V Argentini sem po družinskih domovih opazil veliko več verske simbolike kot materialnih oziroma vizualnih referenc na Slovenijo.

Do argentinskih Slovencev pa vodi tudi zgodba o potici, papežu in Melanii.

Da, Slovenci, ki živijo v Buenos Airesu, v predelu Ramos Mejía, so mi pripovedovali, da naj bi slovenske ženske zdajšnjemu papežu Frančišku večkrat spekle potico, ko je še živel tam. Od tam zgodba vodi do papeža, ki je Melanio Trump na obisku v Vatikanu vprašal, ali svojega moža hrani s potico, ona pa je razumela, da jo sprašuje za pico.

Ali Slovenci v Buenos Airesu tudi znotraj posameznih mestnih delov živijo zgoščeno?

Več različnih slovenskih domov je razporejenih po različnih predelih mesta, medtem ko v okolici posameznega živijo njegovi člani. Ti prostori skupnosti so zlasti  nekoč delovali kot pomembni kraji združevanja, srečevanja, podpore in izmenjave. To vlogo nekateri ohranjajo še danes.

Kako je z njihovo družabnostjo zunaj slovenskih domov?

V Argentini se veliko argentinskih Slovencev druži med sabo. Prav tako se med sabo poročajo, spoznal sem kar nekaj slovenskih parov. So pa ti slovenski domovi večinoma velika poslopja z zunanjim športnim igriščem. Ob dvorani sta tudi menza in šola. Ob večerih se tam srečujejo v lokalu, kartajo in se družijo.

Zanimiv je primer argentinskega Slovenca Roka Finka, ki Slovenijo obišče večkrat in tu med drugimi poje tango. S petjem se je profesionalno ukvarjal 36 let, ko je pel na porokah v eni izmed cerkev v Buenos Airesu. Zanj lahko rečem, da je izstopajoči posameznik v slovenski argentinski skupnosti. Doma ima tudi dela Svetlane Makarovič in Borisa Pahorja, pozna aktualno slovensko kulturno produkcijo in umetnost, od glasbe do filmov in drugega. Večina jih namreč tega ne spremlja.

"Že precej časa sem se spraševal, kdo so ti Slovenci v tujini. Vedno me je zanimalo, kaj počnejo, kako ohranjajo in kaj razumejo pod slovenstvom." "Že precej časa sem se spraševal, kdo so ti Slovenci v tujini. Vedno me je zanimalo, kaj počnejo, kako ohranjajo in kaj razumejo pod slovenstvom." Foto: Ana Kovač

Ali ob narodno-zabavni glasbi spremljajo še kakšno drugo vrsto slovenske glasbene produkcije?

Za te, ki sem jih spoznal v različnih slovenskih skupnostih v omenjenih treh državah, lahko rečem, da večinoma ne. V Mendozi v Argentini sem govoril z mladimi fanti, ki imajo svojo narodno-zabavno skupino in med drugim preigravajo pesmi Modrijanov.

Kako pa se življenje v drugem jezikovnem okolju opazi v njihovi slovenski govorici?

Slišati je mogoče kakšne arhaične besede. Na primer uporabo izraza potom, kar uporabljajo za navajanje, da so nekoga spoznali prek tega in tega oz., kot rečejo sami, potom tega in tega. To besedo sem zasledil v ZDA in Avstraliji. V določenih trenutkih je mogoče zaznati tudi vstop ameriške strukture v slovenski jezik.

Po Argentini je sledila Avstralija, od koder ste se vrnili jeseni.

Tam sem obiskal skupnosti v Sydneyju in Melbournu, kjer je slovenska skupnost najmočnejša. Sploh v Melbournu, ker so se tam ladje z izseljenci najprej ustavljale, šele nato v Sydneyju.

Tudi v Avstraliji je zgodba v slovenskih domovih dokaj podobna, in sicer gre predvsem za starejšo populacijo, ki je v organizacijah najaktivnejša. A v nasprotju z ZDA in Argentino v Avstraliji vse skupaj že precej zamira. Domovi, tudi tu gre za velika poslopja, propadajo. Mlade generacije se v skupnosti ne vključujejo aktivno. Po eni strani se starejši pritožujejo čez mlajše, da se ne angažirajo, kaj šele prostovoljno, po drugi strani pa jim ne pustijo odprtih rok pri njihovem upravljanju. Ker so v Avstraliji slovenski domovi registrirani kot družbeni klubi, jih ne morejo prodati in si sredstva razdeliti, ampak jih morajo vložiti naprej.

Eden od sydneyjskih domov se je zaradi nastalega položaja pobratil z nekim avstralskim društvom, ki je v delu njihovega kompleksa uredil restavracijo in igralne avtomate. To je tako postal vir njihovega dohodka za vzdrževanje celotnega poslopja, kjer imajo tudi balinišče.

Sorodne vsebine

Komentarji

3
  • slov1ec / 10.12.2017. ob 10:00

    Vsak izseljenec nosi svojo zgodbo; politično, ekonomsko, ljubezensko, avanturisti ... Nekateri z domotožjem, drugi ne.

  • stanly / 10.12.2017. ob 10:46

    to je samo še en dokaz več kakšno nepopravljivo škodo je naredil komunizem SLO narodu in na narodnem telesu in duši mu je prizadejal rane, ki se nikoli ne bodo v celoti pozdravile

  • kurili / 10.12.2017. ob 10:42

    Tisti po vojni se ne morejo otresti revanšizma, ker so bolj politični kot ekonomski migranti. Ekonomski migranti se svoje domovine spomijajo drugače.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno