Četrtek, 15. 10. 2020, 4.00
3 leta, 6 mesecev
"Srce mojega fantka se je ustavilo in pot naprej ni bila več mogoča" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,76
2
Mame angelčkov, otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.
Današnji dan, 15. oktober, je mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Zaslužijo si, da se jih spominjamo in pogovarjamo o njih, pa čeprav njihovi starši tega niso vedno deležni. "Smrt otroka je še vedno tabu," nam je povedala ena od mamic otrok za mavrico in nam zaupala svojo zgodbo.
"O stvareh, ki bolijo, ne govorimo. Ker da potem manj bolijo? Pa ni res. Bolijo še bolj in še dlje," nam je zaupala Jerca Matoš, ki je pred štirimi leti in pol izgubila svojega tretjega otroka, fantka Matijo.
Svojo zgodbo je z nami delila v želji, da bi se družba o takšni tragediji začela pogovarjati in se pogovorom o njej ne bi izogibali. Starši prezgodaj umrlih otrok se namreč še vedno borijo za obstoj otroka in žalovanje, pri čemer jim že nekaj let pomaga Petra Paver Urek, ki je zaradi lastne izkušnje izgube ustanovila Društvo Solzice.
Društvo Solzice pomaga staršem, ki so doživeli smrt otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Njim v spomin odpirajo spominske parke oziroma pokopališča, pomagajo pri ustvarjanju spominov na umrle otroke, pri pravnoformalnih zadevah in pokopih, sodelujejo s porodnišnicami, izvajajo individualna in skupinska srečanja. Vsako leto na mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, društvo v znak spoštovanja organizira spominsko slovesnost, na kateri v zrak spustijo bele balone s posvetili.
Fotografija je simbolična.
Jerca, kdaj in kako ste izgubili svojega otroka?
Februarja 2016 so se zaključevali zadnji tedni moje tretje nosečnosti. Pripravljala sem se na tretji carski rez, ki je bil predviden za 5. marec 2016. Moja nosečnost je bila normalna, razen nosečniške sladkorne bolezni nisem imela drugih težav. Pri plodu so v zadnjih mesecih opazili povečano srce, zato sem imela pogostejše preglede, a ni šlo za nič strah vzbujajočega. Svetovali so mi porod v ljubljanski porodnišnici, da bi bilo varneje, če bi se težave s srčkom pokazale za resnejše.
23. februarja 2016 sem odšla na rutinski pregled pred posegom. Takrat naj bi me pregledali še anesteziologi in uredili vse potrebno za poseg, ki naj bi se zgodil čez deset dni. Skratka moj zadnji pregled pred dnevom D. Ko so me priključili na CTG, so bili slišani utripi sumljivo počasni, poznejši pregled z ultrazvokom je pokazal, da žal bije le še moje srce. Srce mojega fantka se je ustavilo in pot naprej ni bila več mogoča.
Kako ste se spoprijemali s to bolečino v prvih dneh in tednih?
Ko se zdaj spominjam za nazaj, jasno ločim tisto prvo bolečino, ki sledi besedam zdravnice, zanikanju in nato spoznanju, da ne bo spremenila mnenja.
Otrok je umrl. Ta bolečina je drugačna, ima drug namen kot tista, ki se vate prikrade pozneje, morda že čez nekaj dni ali pa po pogrebu.
Z možem sva našla uteho drug v drugem in v svojih otrocih, ki sta doma čakala na svojega bratca. Zaradi zasedenosti operacijskih dvoran sem se po pregledu vrnila domov in s svojim mrtvim sinčkom v trebuhu preživljala najhujše dneve in čakala na 25. februar 2020, ko se je naš Matija končno rodil.
Kako je to sprejemala okolica?
Ne vem, kako se bo tole bralo, toda danes po štirih letih si lahko priznam, da so dedki in babice to sprejeli veliko težje kot midva z možem. Vsaj v tistih prvih tednih. Za naju se je bolečina, spoprijemanje z njo začelo malce pozneje. Dnevi do pogreba so bili namenjeni zbiranju spominov, želela sva se posvetiti vsaki malenkosti, si vtisniti vsak trenutek, ga shraniti za pozneje, saj sva vedela, da bo nekoč treba živeti naprej. Po pogrebu sva ostala sama in takrat se je začelo pravo žalovanje.
Na pokopališčih so takšnim otrokom namenjeni parki spominov.
Kaj je najbolj bolelo?
Poleg fizične bolečine je mene najbolj bolelo spoznanje, da za naju ne bo še enega skupnega otroka, saj so mi po treh carskih rezih opravili še sterilizacijo. In ta odločitev je bila dokončna. Najina izkušnja z ljubljansko porodnišnico je bila zelo pozitivna, res nimava nobene pripombe. Omogočili so nama vse, kar je bilo v danem trenutku mogoče. Pogovor s psihologinjo, skupno bivanje po porodu ...
Najbolj naju je zmotil postopek urejanja bolniškega dopusta za moža in pozneje še mojega, saj mamici po porodu mrtvega otroka ne pripada dopust za nego. Otroka namreč nimaš, ne moreš ga negovati. Kaj pa mame? Ali me ne potrebujemo nege? Spregledana je pravica mame do časa, do obdobja, ko se bo vsaj malo sestavila in znova zaživela v skupnosti. Jezilo me je vsakokratno čakanje odločbe komisije ZPIZ, ki je imela nerazumne zahteve o ležanju, mirovanju. Če bi jih ubogala, ne vem, kako in kdaj bi prišla iz hiše in se spopadla z okolico. Ležanje doma pod odejo ne pomaga. Morda na začetku, pozneje je treba iti ven, v naravo, postopoma med ljudi, ker to ni enostavno. Imaš občutek, da te vsi gledajo, nihče pa nič ne reče. Tudi vrnitev v službo je zelo težka, to je še ena takšna prelomnica, ki jo moraš prestopiti. In za to potrebuješ čas.
Kaj je lajšalo bolečino?
Pogovor. Z možem. S sodelavkami in prijateljicami, ki so ta pogovor zmogle. In imela sem srečo, ker sem imela okoli sebe nekaj takšnih ljudi. In pa objem sina in hčerke, ki sta razumela bolečino, jo čutila z mano. Skupaj smo jokali, se tolažili in si dajali upanje za prihodnost. Takrat smo se zelo povezali.
Kako so se vedli najbližji? Kaj so storili prav in kaj ne?
Vsi so bili zelo pretreseni, zanje je bila smrt vnuka popolnoma nepričakovana. Globoko so sočustvovali, se spraševali. Potrebovali so odgovore, pojasnila, zakaj se je to zgodilo. Sama sem v nekem trenutku sprejela, da nama je bilo tako namenjeno, po tem spoznanju so bila zame razpredanja o tem, zakaj, kaj pa če, popolnoma odveč.
Kaj bi sporočili ljudem, kako naj se vedejo, če se bo to kdaj pripetilo njihovim najbližjim?
Najprej pokažite, da veste. Da vam ni vseeno. Bodite tam. Na voljo. Ponudite pomoč. Verjetno vas ne bomo nikoli zaprosili zanjo, vendar spoznanje, da vam je mar, veliko pomeni. Izgovorite ime otroka, vprašajte o njem. Pokažite, da je obstajal, pa čeprav ga niste nikoli videli.
Veliko staršev se odloči za fotografiranje mrtvega otroka, kar se nekaterim ne zdi prav. Kaj bi jim sporočili?
Medtem ko sem bila še na operaciji, je babica umila in oblekla najinega otroka. Mož je bil zraven, da ga je lahko fotografiral, popestoval.
Pozneje ga je medicinska sestra prinesla k nama v sobo. Oblečen je bil v oblačila, ki sva jih izbrala, lahko sem ga pestovala, ga božala in mu povedala, da sva mu hvaležna za vseh devet mesecev, ki nam jih je dal.
Fotografirala sva ga in pozneje vidiš, da teh spominov ni nikoli dovolj. Čez čas si želiš, da bi naredil še kakšno fotografijo več. Tukaj ni prostora za "prav" ali "narobe".
Pred kratkim se je ta tragedija zgodila zvezdnici Chrissy Teigen, ona je takšne fotografije delila na svojem Instagramu. Menite, da je storila prav, da se o tem več govori?
Mislim, da je storila prav. Glede na to, da je zvezdnica, ima njena objava širok domet. Namen takšnih objav ni, da smo zdaj vsi žalostni, da sočustvujemo ... Dovolj je že, da se zavedamo, da so takšne mame in očetje okoli nas. Da se to lahko zgodi tudi nam. In da so tam nekje otročki, ki jim ni bilo dano živeti, so pa to vseeno naši otroci.
Kako se danes, štiri leta in pol po tem, spopadate z izgubo, kaj vam pomaga v težkih dneh?
Težkih dni je manj, naučiš se živeti z izgubo. Zdaj obiskujem pokopališče le takrat, ko imam to potrebo, željo. Ne hodim tja, ker bi morala ali ker bi imela občutke krivde. S tem sem se dolgo spopadala, vendar grem danes na pokopališče z radostjo, z drugačnim namenom, pa kolikor se to morbidno sliši.
Včasih mi je bilo težko videti dojenčke, sploh fantke. Izogibala sem se pestovanju, ker nisem vedela, kako se bom odzvala z dojenčkom v naročju. Danes s pogledom poiščem štiriletnike in se sprašujem, ali bi bil moj Matija tudi takšen.
Kakšno je po vašem mnenju stanje družbe, ko se zgodi kaj tako težkega, smrt dojenčka? Smo (še) nezreli in to raje potiskamo ob stran? Kaj bi bil vaš nasvet za izboljšanje?
Sama imam sicer družbo ljudi, prijateljev, s katerimi se lahko pogovarjam tudi o smrti, smrti dojenčka in življenju po tem. Vem pa, da so med nami mamice, očetje, ki so spregledani v svoji bolečini, ker je smrt otroka še vedno tabu.
Ker o stvareh, ki bolijo, ne govorimo. Ker da potem manj bolijo? Pa ni res. Bolijo še bolj in še dlje.
Težko je dati nasvet za druge. Jaz vem, kaj je pomagalo meni. Tudi branje o tej temi, srečanje z drugimi starši z enako izkušnjo. Pozneje mi je bilo v pomoč tudi sodelovanje pri spominskem dnevu naših otrok, ki ga zaznamujemo 15. oktobra. Pomagate lahko mediji, ki objavite katero od teh zgodb, ki ozaveščate o tem, da obstajamo mi in naši otroci onkraj mavrice.
2