Naj ljubezenska zgodba: Dragica in Marjan

Restavracija je imela ogromno teraso, kjer si lahko vsak večer občudoval silhuete zaljubljenih parov ...

Midve sva šli v notranji del restavracije, ker nisva nameravali plesati. Kar naenkrat se je pojavil tip, ki je prosil za ples, seveda nisem bila pripravljena, zato je odšel. Prišel je še enkrat in spet je dobil košarico, vendar ni obupal, celo vprašal me je, kaj bom spila. Ker sem predvidevala, da nimajo malinovca, sem si zaželela ravno tega. Ni trajalo dolgo, ko je v kozarcu prinašal malinovec, a kljub temu ni dočakal plesa z menoj. Potem je s povešeno glavo odšel, čutiti je bilo njegovo razočaranje ... Prijateljica me je pogledala izpod čela in na ustnicah je imela rahel nasmeh ... Ko so se po premoru spet zaslišali novi akordi, se je pojavil ponovno in še enkrat zaprosil za ples, vendar ko me je vprašal, zakaj ne bi šla plesat, je bil moj odgovor, da imam eno nogo leseno. Pogledal me je in odločno rekel: "Čeprav imaš leseno nogo, boš lahko vseeno plesala." Zagrabil me je in dvignil in nesel proti plesišču ... Oblila me je rdečica, ker sem vedela, da bodo vsi, ki so sedeli zunaj na terasi, videli ta prizor. Rekla sem mu, naj me da na tla, da bom šla z njim plesat, samo izpusti me naj ... In res, upošteval je mojo željo in že sva bila na plesišču ... Z vsakim naslednjim dnem sem ugotavljala, da je to verjetno moj princ, s katerim se bom poročila. In res je bilo tako ... Danes je od tega dogodka minilo že skoraj pol stoletja, ampak še vedno je ta dan globoko v mojem spominu. Morje, po katerem sva plula, je bilo dokaj mirno in hvaležna sem Bogu, da ga je takrat poslal k meni.