Četrtek, 14. 4. 2016, 16.16
7 let, 1 mesec
Modna oblikovalka z 18 otroki, ki ne sme ukazovati možu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,15
18 otrok, mož, modno oblikovanje, pomoč prijateljem, predavanja po vsem svetu, a vseeno Rosa Pich-Aguilera Roca najde tudi čas za svoje, kot pravi sama, egoistične želje.
Rosa je stara 47 let, z možem Chemo Postigom sta se poročila, ko jih je imela 23. V 24 letih se jima je rodilo 18 otrok. Trije so umrli – najstarejša pred kratkim, ko je imela 22 let, dva pa v razmaku štirih mesecev, ko je eden imel nekaj več kot eno leto, drugi pa štiri dni. Rosa je študirala modno oblikovanje in pri 10 otrocih, ko je bila noseča z dvojčkoma, opravila še podiplomski študij na poslovni šoli IESE univerze v Navarri. "Starši moramo znati vse. Biti moramo menedžerji, psihologi, zdravniki, terapevti ..." pravi v smehu.
Medijska hiša BBC je o družini Postigo-Aguilera Roca posnela oddajo Največja družina na svetu. Najlažje je, če so podobno oblečeni, da otroke, ko so v množici, hitreje najdem, v smehu pravi Rosa.
"Človek je ustvarjen, da dela, in v tem je srečen," je prepričana Rosa, ki je kljub tako številčni družini vsa leta bila polovično zaposlena kot modna oblikovalka. Na modo gleda kot na iskanje in poudarjanje lepega v ljudeh. Uredi se tako za službo kot za čas, ko je z možem in otroki. "Tudi navzven se kaže, kakšna je naša duša." Rosa je vedno oblečena v žive barve, všeč so ji pisana, "načičkana" oblačila.
Rosa Pich-Aguilera Roca je žena, mati 18 otrok in modna oblikovalka. Z družino živi v Barceloni. Napisala je knjigo Kako biti srečen z 1, 2, 3 ... otroki?, ki je priročnik, kako iskati srečo v vsakdanjih stvareh, z možem in veliko otroki.
"Na svetu smo, da smo srečni"
Nima smisla, da čakamo, da bomo srečni, ko bomo šli na počitnice, ko bomo zamenjali službo, ko se bomo upokojili. Ne, srečni moramo biti vsak s svojim zakoncem, otroki, na delovnem mestu, v svojem okolju." Tudi njena knjiga, ki je pravkar v slovenskem prevodu izšla pri Založbi Družina in jo Rosa v šali šteje za svojega 19. otroka, nosi naslov Kako biti srečen z 1, 2, 3 ... otroki?.
Seveda ni vedno lahko. Ob smrti vsakega od otrok je v sobi s svojim možem jokala ure in ure, dokler ji ni zmanjkalo solz, pripoveduje. A ko je pozvonilo na vratih, je goste sprejela z nasmehom, saj moramo ljudi osrečevati, pravi Rosa.
Tudi nobena od njenih nosečnosti ni bila lahka. Bruhala je vsak dan nosečnosti, še v porodni sobi. Nekaterim otrokom so že pred rojstvom diagnosticirali bolezni. "Življenje je trdo," ponavlja Rosa, a hkrati se ne preneha smehljati in izžarevati veselja. "Naša družina se od drugih razlikuje le po številu otrok, vsaka pa si želi biti srečna."
"Dober recept za vse zakonce in družine: dobra volja; smejati se svojim napakam in pomanjkljivostim in tudi napakam in pomanjkljivostim drugih; reči oprosti in skloniti glavo, čeprav morda popusti zmeraj isti … Ni pomembno. Treba se je naučiti začeti znova in biti znova srečen," je zapisala v svoji knjigi.
Seznam vsakodnevnih nalog ...
"Naše stanovanje je kaos, organiziran kaos," opisuje Rosa. Otroci tekajo po hiši, se tepejo, se smejijo, jokajo. Treba je načrtovati in se organizirati, poudarja. Prosti čas, zlasti konce tedna, preživljajo zunaj v naravi, da otroci pokurijo odvečno energijo in se naučijo ustaviti in občudovati drobne lepote narave.
V družini Postigo Pich-Aguilera veljajo tudi jasna pravila in kdor ga polomi, je kaznovan. Na steni visita dva seznama – eden z nalogami za vsakega od otrok pa tudi za očeta in mamo. Otroci se že od majhnega izmenjujejo pri kuhanju, pospravljanju, pranju in izobešanju perila, pripravljanju mize. Vedno delujejo v dvojicah, da lahko pri opravljanju nalog starejši pomagajo mlajšim.
"Vedno več proizvajamo, hrati pa tega nima kdo kupovati, saj stari umirajo, otrok pa ni. Mislim tudi, da družbe ne spreminjajo politiki, ampak mi posamezniki. Najbolj učinkovito jo lahko spreminjam z veliko dobro vzgojenimi otroki."
Eden od otrok vsak dan vstane pol ure prej, da gre do pekarne, kjer nakupi 12 štruc kruha, za katerega dobijo popust, saj so VIP-odjemalci, kot pravijo. Vsak mora že od majhnega pospraviti svojo posteljo, zložiti pižamo in pospraviti copate. Čez dan je po stanovanju nered, za vsak prostor pa je nekdo zadolžen, da poskrbi, da je zvečer, preden gredo spat, pospravljen.
Rosa pravi, da če bi imela le enega otroka, bi ta bil neumen, saj bi vse naredila namesto njega. Pri 18 otrocih pa tega ne more, zato ima vsak svojo nalogo. "Naš dom pripada vsem, vsi smo odgovorni zanj."
... in seznam izboljšav
Na drugem seznamu so naloge za izboljšanje vsakogar od njih. Mama ima recimo nalogo, da ne ukazuje očetu, devetletna Pepa se mora truditi, da se večkrat smehlja, šestletni Tomás, ki se rad joka, se lahko joka le enkrat na dan. Rafa je že pri štirih letih imel nalogo, da je vedno, ko je kaj želel, rekel prosim.
"Če ne bodo jokali kot otroci, bodo jokali kot odrasli. Ko padejo in jokajo, jim velikokrat rečem: Življenje je trdo."
240 litrov mleka, 100 jajc, 96 rolic toaletnega papirja …
Vsa družina zelo rada je, njihovi obroki so preprosti, a pripravljeni z veliko ljubezni. Tudi najmlajši že znajo kuhati, saj je vsak dan nekdo zadolžen za pripravo hrane. Miza je vedno lepo okrašena. Skupne večerje so njihov najpomembnejši del dneva. Imajo okroglo mizo, da mami takoj vidi, če se tepejo, brcajo ali če so žalostni. Med obedom vsak pove, kako se je imel v šoli, na fakulteti ali v službi. Veliko se smejijo, zato nihče noče zamuditi teh zgodbic.
Rosa živila nakupuje enkrat na mesec, po internetu. "Vsega, kar potrebujemo za en mesec, ne morem spraviti v nakupovalni voziček, potem preložiti v avtomobil, nato pa še iz avtomobila domov. Zato raje kupujem z dostavo na dom," opisuje Rosa. Na začetku meseca imajo tako v shrambi zalogo okoli 240 litrov mleka, 100 jajc, 96 rolic toaletnega papirja, 25 kilogramov krompirja, 1300 piškotov … Če pred koncem meseca česa zmanjka, nič hudega, preživijo tudi brez. "No, z eno izjemo: če nam zmanjka toaletnega papirja, ga gremo kupit."
Koliko stane 18 otrok?
Finančnih težav Rosa ne omenja. Živijo preprosto, kar jih odvrača od materialnega in spodbuja k temu, da so bolj pozorni drug do drugega in se veselijo preprostih stvari, pravi Rosa. Sladkarije jim na primer kupi le za rojstne dneve in praznike, gredo pa vedno na počitnice.
"Otroci si morajo denar od določene starosti služiti sami. Svoje kaprice naj plačujejo z denarjem, ki so ga zaslužili. Jaz nisem Banka Španije." Njuni otroci si denar po malem služijo s pomočjo starejšim, z varstvom otrok, poučevanjem, treniranjem.
Rosa pravi, da ji je v življenju najpomembnejši odnos z možem, šele nato pridejo otroci. "Če otroci vidijo, da se imava rada, da sva glede vzgoje enotna, se počutijo varni in si znajo tudi med seboj izkazovati ljubezen."
Treba je reči ne!
"Otroci se morajo od majhnega naučiti, da česa ni in da jim nekatere stvari niso dovoljene." Tako se učijo discipline in odpovedi, da stvari radi delijo z drugimi. "Svojim otrokom želiva, da bi postali najboljši v poklicu, ki si ga bodo izbrali." Rosa se zaveda, da niso vsi najinteligentnejši in da ne bodo vsi direktorji uspešnih podjetij. Iz vsakega je treba privabiti najboljše, česar je sposoben, je prepričana. Naložba v talente pa se vedno izplača, pravi.
"Nihče naj ne vdira v najino zakonsko posteljo!"
Po treh otrocih, ki so se vsi rodili s težavami s srcem, so jima zdravniki rekli, naj ne imata več otrok in tudi pri prvih treh so jima predlagali splav. A Rosa pravi, da je vsak otrok velik Božji dar, daru pa nikoli ne zavrneš. "Če se midva ne bi odločila za otroka, se ta ne bi nikoli rodil. Tako pa so ti otroci zdaj rojeni za večno."
"Nihče nima pravice, da vdira v najino zakonsko posteljo," trdi Rosa. "Ne zdravniki, ne tašča, ne tvoja lastna mati, ne prijateljica, ne duhovnik, ne država, ne trenutni minister ne odločajo o prihodnosti tvoje družine."
"Otroci te prisilijo, da gledaš navzven in misliš bolj na druge kot nase, pomagajo ti, da se ne zaustavljaš ob nepomembnih zemeljskih stvareh, med drugim zato, ker ti ostaja le malo časa, da bi se opazovala v ogledalu," še piše v knjigi.
Rosa, kako zmoreš vse in si vedno tako nasmejana?
Priznava, da ima že po naravi veliko energije, a trdi, da si lahko vsak to tudi priuči oziroma svojo "energijo potencira". Zase pravi, da je egoistična. To pomeni, da gre trikrat na teden na padel (različica tenisa), pri katerem kriči in udarja žogico z vso silo, da sprosti svoj adrenalin. "Zelo sem agresivna!" pove v smehu. Vedno hodi peš, veseli se pogovorov s svojimi prijateljicami, rada tudi bere. "Zase skrbiš le sama, drugi ne bodo. Celo tvoj mož ne, saj ne zna – moški so z Marsa, ženske smo z Venere, saj veste."
Poudarja, da mati ni namenjena temu, da poskrbi, da je doma vse popolno. "Ne, to je velika napaka! Mama mora najprej poskrbeti zase, da se lahko razdaja. Otroci pa morajo vedeti, da smo za dom odgovorni vsi."
