SiolNET. Trendi Odnosi
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Štrukelj: S psihoterapijo življenje postane bolj lahkotno

1

termometer

Specializant psihoanalize pravi, da je psihoterapija ena izmed največjih investicij v posameznika. Njene učinke opisuje s spokojnostjo, resnicoljubnostjo in sposobnostjo soočanja.

Miha Štrukelj poudarja pomen psihoterapije, s katero je mogoče prebiti skorjo škodljivih vzorcev, ki smo jih osvojili skozi življenje in s katero je mogoče skopati luknjico v naše nezavedno. Za psihoanalizo pravi, da je za človeka neprecenljiv zaklad. To govori na podlagi tako osebne kot terapevtske izkušnje. Terapija predstavlja dolgotrajen proces, ki prinaša strukturne spremembe. Že to, da smo slišani, poudarja, je lahko pomembna nova izkušnja. Ne da posamezniku dajemo nasvete, temveč da ga poslušamo, ne da bi ga ocenjevali.

Kakšen sopotnik je psihoterapevt, kot ga poimenujete sami? Psihoterapevt je pacientu sopotnik, ki mu posveti na kamen na njegovi poti in mu nudi podporo, a kljub temu pacient pot prehodi sam. Smisel psihoterapije je, da si sami postavljamo vprašanja in ob podpori terapevta iščemo odgovor nanje. Na nek način psihoterapevt nudi nadomestek nekega odnosa, ki nam omogoča speljati našo individuacijo. Že samo to, da nas nekdo sliši, je lahko nova in pozitivna izkušnja. Brez nasvetov in brez ocenjevanja. Gre za brezpogojno sprejetost, ki pa ima začrtane svoje meje. V odnosih se večino časa ukvarjamo s tem, kako bomo nekoga spremenili, a te pravice nima nihče. Imamo pa pravico spremeniti sebe, svoj odnos do okolice in ljudi ter tako spremenimo tudi odnos. Bistveno je, da znamo postavljati meje pri sebi in jih ne postavljati drugemu ter tudi sprejeti meje drugega.

Kaj je pravzaprav psihoterapija? Gre za večplasten odgovor. Psihoterapija je zdravljenje z govorom. V grobem bi rekel, da gre za zdravljenje z ljubeznijo in sprejemanjem. Ko te nekdo sprejema takšnega, kot si, to predstavlja dobro odskočno desko za samozdravljenje. V življenju nastanejo določeni zastoji, te skozi terapijo še enkrat ponovimo, a s pomembno razliko, da jih v terapevtskem odnosu predelamo z dobro, reparacijsko izkušnjo. V življenju se naučimo določenih načinov doživljanja in ravnanja, del teh je ustrezen, del pa neustrezen. Skozi terapije lahko neustrezne načine odpravimo in se naučimo novih načinov reševanja življenjskih situacij. Eden izmed ciljev v psihoterapiji je, da nezavedno postane zavestno. V psihoanalitični psihoterapiji ne zdravimo simptomov, temveč razkrivamo, kaj jih povzroča, nato predelujemo, posledično pa ti moteči simptomi izzvenijo. Psihoanalizo vidim kot čiščenje odvečnih vsebin, ki obremenjujejo našo psiho. Gre za širjenje duše, osvobajanje posameznika in iskanje osebne resnice.

Veliko je oblik psihološke pomoči, psihoterapij in terapevtov. Kako prepoznati dobrega terapevta? Pomembna sta primerno izobraževanje in osebna izkušnja psihoterapevta, ki je sam izkusil psihoterapijo. To sta pogoja za strokovno delo. Na žalost pri nas pogoji še niso zakonsko določeni, zato morajo biti ljudje pri izbiri zelo previdni. Prvi stik s psihoterapevtom nam v sodobnih časih lahko prinaša že spletna stran, prek katere je mogoče vsaj malo začutiti terapevta. Seveda pa je to neprimerljivo z odnosom, ki se ustvari in odvija med terapijo. Pomembni so tudi detajli, ki se na nezavedni ravni pretakajo med posameznikoma. Na to lahko vpliva že barva glasu, način govora, energetski nivo in drugo. Gre za komunikacijo na različnih ravneh. Vse to vpliva na odločitev, da se s posameznim psihoterapevtom spustimo v terapevtski odnos. Po drugi strani pa je lahko priložnost za razreševanje uskladiščenih vsebin na nezavedni ravni že samo soočanje z vprašanji, zakaj nam je stik z določenim človekom neprijeten, kar enako velja v razmerju do terapevta.

Pomembno je torej, da se soočamo z lastnim odporom? Ja, soočanje s svojimi odpori je že velik del psihoterapije. V tem primeru je naloga terapevta, da to začuti in da pacienta v tem primeru povabi k tveganju. Prav to je namreč za posameznika lahko priložnost za novo izkušnjo. Sam imam veliko zaupanje v psihoterapijo, kar lahko trdim na podlagi osebne izkušnje. Vem, kaj je s psihoterapijo mogoče doseči, kakšne spremembe se lahko zgodijo. To bi opisal kot osvobajanje, ozaveščanje potlačenih vsebin. Eno od jeder psihoterapije je tudi resnicoljubnost. Torej, da si upamo pogledati resnici v oči in da smo se sposobni soočati z lastno bolečino. Z ozaveščanjem se lahko osvobodimo, tudi lastnih impulzivnih odzivov, s katerimi si lahko škodujemo na več ravneh. Namesto agiranja naših nepredelanih čustev sčasoma začnemo več notranje predelovati in se tako, pa čeprav je morda kontradiktorno slišati, osvobodimo samih sebe.

Kako je z obrambnimi mehanizmi, skozi življenje razvijemo različne? Obrambni mehanizmi niso nujno negativni, saj predstavljajo tudi varovalo pred zunanjim svetom. Imajo svojo funkcijo. Ena od nalog psihoterapije je lahko tudi ta, da razvijemo določene obrambe mehanizme, če je to potrebno, da določeni postanejo bolj zreli ali da določene zmehčamo ali odstranimo.

Kako pri sebi prepoznati mejo med pozitivnim in ovirajočim obrambnim mehanizmom? Glede na to, da obrambni mehanizmi delujejo na nezavedni ravni, je to težko prepoznati. Pomembno je, da sčasoma, tudi s pomočjo psihoterapije, v sebi razvijemo opazovalni jaz. Torej, da lahko nase na določeni ravni pogledam tudi objektivno in samokritično. Največkrat smo ravno sami sebi največji zaporniki. Z leti se določeni občutki nabirajo in če jih pometamo pod preprogo, se ob njih vedno bolj spotikamo. Ob tem se spomnim misli, ki jo je eden od mojih učiteljev rad ponavljal, "bodite svobodni", je govoril. Ti dve besedi, ki sta hkrati veliko več kot le to, me pogosto spremljata. Pustite si biti resnicoljubni, ljubeči, ljubljeni in posledično tudi svobodni.

Lahko bi rekli, da v splošnem še vedno obstajajo določeni predsodki, povezani s psihoterapijo. Človek si lahko misli, da gre za "poraz", da mu je spodletelo, če se odloči za psihoterapijo. A rekli bi lahko ravno nasprotno. Za soočanje s samim seboj je potreben pogum? Za psihoterapijo se odločajo tisti, ki so se kljub predsodkom, pritisku okolice pripravljeni soočiti s svojimi najglobljimi strahovi. Gre za pogumne ljudi v obeh ozirih. Predsodki so prepričanja, ki pravzaprav niso naša. Izvirajo lahko iz okolja, sami pa smo jih ponotranjili. V tem kontekstu lahko predstavljajo določeno oviro, kar pa še ne pomeni, da je s tem odločitev za terapijo tudi onemogočena. V življenju lahko vsaka prepreka predstavlja tudi izziv. Preden stopimo na novo stopnico, se nam morda ta zdi visoka, previsoka, a to le toliko časa, dokler nanjo ne stopimo, saj ko se začnemo nanjo vzpenjati, niti ni več tako neobvladljiva. Če osebno rastemo, se nam to neprestano dogaja. Eden od učinkov psihoterapije je, da življenje postane bolj lahkotno. Dosežemo lahko občutek miru, spokojnosti. Na podlagi lastne izkušnje lahko rečem, da je to neprecenljivo. Gre za občutek, ki ga ni mogoče ovrednotiti, kar je popolnoma nasprotno sodobnemu materializiranemu svetu, saj danes materializiramo še celo srečo.

Poudarjate, da pomen terapije ni svetovanje. Pomembno je, da psihoterapevt posameznika privede do lastnih odgovorov. Z vprašanji, govorom in tudi tišino ga spodbuja, da najde odgovore v sebi. S pomočjo poišče lastne notranje vire in sprejme svoje odločitve. Seveda, če je nekdo ogrožen, ponudim način ukrepanja, sicer nasvetov ne delim. Smisel terapije je razvoj posameznika s ciljem, da je človek sposoben reševati svoje težave in da ob tem poišče tudi nove, ustreznejše načine delovanja. Psihoanaliza je dolgotrajen proces, če smo na primer 40 let delovali na določene načine, ki so bili za nas škodljivi, ne moremo pričakovati, da bomo te spremenili v nekaj urah. Za psihoanalizo pravijo, da je, kot če bi šel s parnikom v Ameriko. Nekateri se sprašujejo, zakaj bi izbral parnik, če greš lahko z letalom. Jung je rekel, da je ovinek edina bližnjica. Sam se s tem zelo strinjam, ni bližnjic. Pričakovanja pa so, glede na okoliščine hitrega sveta in površnega načina življenja, velikokrat velika. Navajeni smo oditi k zdravniku, ki poišče vzrok za naše težave, zanje pa predpiše zdravljenje. Nismo navajeni, da se moramo za določeno izboljšanje potruditi sami, temveč imamo otroška pričakovanja in delujemo iz načela ugodja in ne realnosti. Spremembe lahko pričakujemo, ko smo za te dovolj zreli in smo se pripravljeni za izboljšanje tudi nečemu odpovedati ter za to plačati določeno ceno.

Kako je z bolečino v življenju? Ta je neizogiben del življenja in pomembno je, da lahko vanjo pogledamo z odprtimi očmi. Tudi govor o bolečini je lahko dobra priložnost za oblikovanje zaupnega odnosa. Pomembno je, da prenesemo lastno bolečino ter hkrati izkušnjo, da je naša bolečina sprejeta, ne odbita. V vsakdanjih odnosih resda ne moremo vsega in povsod povedati na način, kot bi morda želeli. Priložnost, da smo lahko popolnoma odkriti in da nas bo oseba na drugi strani sprejela takšne, kot smo, in pri tem ne kritizirala, prinaša ravno terapevtski odnos.

Živimo v času, ko se na širši družbeni ravni srečujemo z veliko občutki negotovosti in strahu. Kako to vpliva na intimna občutja posameznika? Težko je posploševati. Vsi imamo svoje strahove, ki so povezani z različnimi življenjskimi obdobji in potmi. Je pa resda strah velikokrat vsajen. Če imamo tesnobno mamo, potem je veliko možnosti, da se bomo tudi sami soočali z anksioznostjo. Strah ponotranjimo in sčasoma lahko ta vsajeni strah vznikne ter nas ovira v čutenju. A to lahko ozavestim, predelam in se tega tudi osvobodim.

Potrošniški način življenja tudi vpliva na odnose? Na ravni medsebojnih odnosov je mogoče čutiti potrošniški način življenja. Dandanes marsikaj opredmetimo, materialno ovrednotimo in na koncu tudi skušamo zaužiti, pa čeprav to dejansko sploh ni mogoče. Pravi odnos se gradi vztrajno in počasi ter nima cene. Svojo težo ima tudi permisivna vzgoja, ki smo ji danes vse bolj priča in je izrazito problematična. Gre za generacije staršev, ki so bile v svojem otroštvu za marsikaj prikrajšane. Svojim otrokom zato skušajo omogočiti vse to, česar sami niso imeli. Pri tem pa se ne ustavimo pri možnostih, temveč se zdi, da je to, kar je na voljo, treba tudi užiti. V nasprotnem primeru bo tvoje življenje zapravljeno. Občutiti je mogoče prisilo užitka. Gre za breme, ki ga tudi zaradi svoje prikrajšanosti in nepredelanosti nalagamo novim generacijam.

Drugačna izkušnja v odnosu, ki jo lahko prinese terapija, pa lahko ravno na ravni medsebojnih odnosov prinaša korenite spremembe, preobrazbe? S terapijo se lahko marsikaj spremeni. Ena od posledic je lahko, da posameznik temeljito spremeni svoj način delovanja in življenja. Na primer, v partnerskem ali kateremkoli drugem odnosu se lahko poruši določeno ravnovesje, ki je bilo morda patološko, vendar je vzdrževalo homeostazo. S terapijo se začne ali nadaljuje proces individuacije, ki je naraven, vendar večkrat naleti na odpor pacienta in tudi okolice Lahko se zgodi, da zamenjamo socialno okolje, si izberemo drugačnega partnerja, prijatelje. Z določenimi lahko odnose poglobimo, z drugimi prekinemo. Terapija predstavlja nevarnost spremembe in to je tudi eden izmed razlogov, zaradi katerega se ljudje težko odločijo zanjo. Sprememba je lahko ogrožajoča, saj tisto, kar poznamo, predstavlja varnost, a to seveda za posameznika ni nujno dobro.

V obdobju razkroja pomena skupnosti kot podpornega mehanizma posamezniku, polja, ki ustvarja občutek pripadnosti, solidarnosti, sodelovanja in povezovanja, v obdobju, ko je princip "naredi sam" ali "za vse poskrbi sam" vse bolj izpostavljen, to lahko na eni strani za posameznika prinaša svobodo, po drugi strani pa lahko predstavlja tudi veliko breme, saj smo prepuščeni predvsem sami sebi? Povezanost z drugimi je zelo pomembna, saj smo socialna bitja. Za posameznika je veliko breme, če poskuša vedno vse rešiti sam. Vprašanje je, ali lahko res rešimo vse sami. Naše težave prihajajo iz odnosov in tisto, kar se je zapletlo v odnosu, se mora tudi razplesti v odnosu. Zato je tudi v terapevtskem odnosu tako pomembno, da je posameznik v njem sprejet tak, kakršen je. Za posameznika takšen odnos lahko največkrat prinaša novo izkušnjo. Eden od ciljev terapije je tako lahko tudi ta, da ne pričakujemo preveč od sebe, da si ne nalagamo preveč in da smo pripravljeni prositi za pomoč, ko jo potrebujemo.

Kako je z občutkom osamljenosti v prazničnem času? V vsakodnevnem življenju smo okupirani z obveznostmi. Prazniki in dopust pa so priložnost, da najdemo prostor zase in za bližnje. Ravno zato pa je to lahko tudi čas, ko na dan pridejo stvari, ki smo jih ravno skozi delo in obveznosti skušali nezavedno ali zavestno prikriti. Prazniki so priložnost, ko imamo več časa, kar naj bi bilo pozitivno. A če skušamo nekaj potlačiti, nečesa ne želimo videti in ne slišati, gre zato lahko za mučno obdobje. Praznični čas je zato lahko čas, ko se pojavi še več depresivnih in tesnobnih občutkov ter drugih notranjih in osebnih konfliktov.

To je torej lahko čas, ko posameznika lahko ujamejo pod preprogo potlačeni občutki? Temu, kar je v nas, ne moremo uiti in nas bo, kljub našemu trudu, da bi se skrili, enkrat v življenju ujelo. Dlje kot čakamo, bolj trd pristanek lahko pričakujemo. Morda je ravno tak čas za nas tudi odlična priložnost, da se ustavimo in soočimo z našo prtljago. Navsezadnje jo lahko pregledamo, nekaj kosov odložimo in si tako omogočimo lahkotnejši korak v prihodnost.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin