Nedelja, 21. 5. 2017, 4.12
7 let, 2 meseca
Človek, ki zadnjih šest let vstaja ob 4. uri, je na morje popeljal že 350 otrok
Miha Deželak: Zanimiv si samo takrat, kadar štrliš iz povprečja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
7
Radijski voditelj Miha Deželak je človek terena. Rad sprašuje, raziskuje, ušpiči kaj (ne)pričakovanega in izvaja dobra dela. Tako je na primer kot osrednja oseba akcije Deželak = Junak že dvakrat izpeljal veliko dobrodelno akcijo in leta 2015 z vožnjo na posebnem skiroju ter naslednje leto s kolesom zbiral sredstva za otroke. Kar 350 jih je zaradi njegove pomoči doživelo počitnice na morju. Nekateri prvič. Junak bo tudi junija letos. Kaj ga čaka in zakaj se zadnje čase tako veliko druži z ženskami?
Rojen za mikrofon in delo na terenu. Z ljudmi.
Miha Deželak živi in diha radio. 43-letnik iz Kamnika skupaj z Denisom Avdićem in Jano Morel že šest let vodi jutranjo oddajo na Radiu 1. Od omenjene trojice je prav on tisti, ki je največkrat na udaru za izvajanje različnih izzivov.
Številni so takšni, da izzovejo smeh, nekateri so na meji dobrega okusa, veliko pa je obarvanih z močno dobrodelno noto. Tako je Deželak s pomočjo radijske ekipe v okviru akcije Deželak = Junak s skirojem in kolesom prepotoval Slovenijo ter zbral že skoraj sto tisoč evrov in na počitnice ob morju odpeljal 350 otrok.
Pred 12. dm tekom, kjer bo znova v vlogi motivatorja, smo se pogovarjali o dobrodelnosti, izzivih, ki so lahko všečni, lahko pa prekoračijo zdravo mero razuma, dejavnikih, ki najbolj povezujejo družbo, in še čem.
Deželak je na letošnjih Viktorjih prevzel kipec za najboljšo radijsko postajo v Sloveniji in v imenu Denisa Avdića tudi za najboljšega radijskega voditelja. (Na fotografiji je v družbi Anje Kovačič (levo), nekdanje novinarke na Planet TV in pobudnice zbiralne akcije za gradnjo šole v Nepalu, danes predstavnice za odnose z javnostmi pri Hotelih LifeClass Portorož, in voditeljice na Planet TV Jerce Zajc Šušteršič.)
Vajeni smo vas srečevati med ljudmi, čeprav jutranje ure preživljate predvsem v radijskem studiu. Ste kdaj opravljali teste, ki jih izvajajo na nekaterih razgovorih za službo, na podlagi odgovorov pa vam predlagajo, za katero delovno mesto ste sposobni? So vam kdaj namignili, da ste nadarjeni za poklice, ki vključujejo delo z ljudmi?
Da, testi so pokazali, da sem zelo družaben in odprt človek. Če ne bi delal na radiu, bi delal nekje, kjer se dela z ljudmi. Morda bi bil učitelj. Študiral in doštudiral sem na Fakulteti za družbene vede, smer sociologija. Za študij sem sicer potreboval dalj časa kot preostali, pa vendar - doštudiral sem (smeh, op. a.).
S kakšnimi ambicijami ste se lotili študija? Da bi poučevali?
Za študij sociologije sem se odločil iz enega samega razloga: zaradi učitelja sociologije v srednji šoli, ki je znal tako dobro predavati, da me je navdušil. Ker me je že med študijem zaneslo v novinarske vode, se potem s sociologijo nikoli nisem poklicno ukvarjal.
"Odločitev, da se pridružim Denisu in Jani v jutranjem programu, je ena najboljših, kar sem jih kadarkoli sprejel. Mislim, da smo sanjska ekipa."
Danes vas poznamo predvsem kot radijskega voditelja, ki ima rad šport v vseh njegovih pojavnih oblikah. Tudi novinarsko kariero ste začeli v športnih vodah.
Obožujem šport. Med drugim sem bil urednik športa na radiu Šport, potem sem šport pokrival tudi na Info TV, kjer se mi je ponudila priložnost, da se lotim infotainmenta, da torej informacije prikažem na bolj zabaven način. Ko sem z leti in izkušnjami zorel tudi v novinarskem smislu, so se mi odprle številne nove priložnosti.
Z razvojem Radia 1 sem najprej delal kot producent, pokrival sem tudi prometne informacije, nato pa se je ponudila priložnost, da se skupaj z Denisom Avdićem, ki je jutranjo oddajo najprej ustvarjal sam, in Jano Morel lotimo jutranjega programa. To delam tudi danes. Gre za eno najboljših odločitev v mojem življenju. Skupaj smo šest let in mislim, da smo sanjska ekipa.
"Vodenje jutranjega programa je resno delo, ne šala, kot je morda videti na prvi pogled."
To pomeni, da že šest let vstajate ob 4. uri zjutraj?
Res je.
Tega se človek verjetno nikoli ne navadi.
Nikoli. Priznam, da sem ravno jaz tisti, ki zjutraj največkrat zamuja. Za kazen moram ekipi prinesti rogljičke. Tako je pravilo, kdor zamudi, plača, zato od vseh na radiu zapravim največ denarja (smeh, op. a.).
Sicer pa se trudim, da bi bil bolj discipliniran. Lahko se pohvalim, da že mesec dni nisem zamudil začetka jutranje oddaje. Do ekipe in poslušalcev čutim veliko odgovornost. Navsezadnje ob 5. uri zjutraj že precej ljudi posluša radio.
S sovoditeljema jutranjega programa na Radiu 1 Denisom Avdićem in Jano Morel
Vaše jutranje debate dajejo vtis, da so spontane, vendar niso. Vse je premišljeno. Koliko načrtovanja je potrebnega za izvedbo jutranjega programa? Menda za njim stoji 20-članska ekipa, ki si med drugim razdeli tudi naloge, kdo bo spremljal katera večerna poročila, in iz tega črpa ideje za jutranjo oddajo.
Vodenje jutranjega programa je resno delo, ne šala, kot je morda videti na prvi pogled. Res je, da je v njem vedno prostor za improvizacijo in spontanost, kar pa je mogoče šele takrat, ko je ekipa tako utečena. Takrat, ko vsak točno ve, kaj lahko pričakuje od drugega.
Glede priprav na naslednje jutro … Vsak dan ob 11. uri imamo uredniški sestanek, na katerem razmišljamo o temah, ki bodo aktualne naslednji dan, pa o tem, kako bi vključili poslušalce, katera tema bo vroča in podobno.
Glede večernih oddaj pa je res tako. Naši kreativci in producenti morajo spremljati vse mogoče informacije, da dobijo zanimive izjave in podobno ter pripravijo scenarij.
Kaj ob 4. uri zjutraj že veste o delu, ki vas čaka v studiu?
Večino. Že dan prej si na uredniškem sestanku razdelimo naloge, je pa seveda veliko odvisno od tega, kako se tema in dan razvijata. Če neka tema poslušalce izredno zanima - to je običajno razvidno iz telefonskih klicev -, jo seveda razdelamo podrobneje, medtem ko katera druga počaka na naslednjo priložnost.
"V tej službi nismo zato, da bi sedeli zaprti v studiu in se pretvarjali, da smo vsevedi. Nikakor, moraš se pokazati ljudem, morajo videti, kakšen si v resnici, ne da se skrivaš za štirimi stenami."
Celotna ekipa se zelo pogosto udejstvuje tudi dobrodelno. Ravno pred dnevi ste ustvarjali v domu starejših občanov in z risbami prispevali svoj delček k doseganju Guinnessovega rekorda v največji sliki na svetu. (Več o tem na spletni strani www.vecji.si.) Kdo daje pobudo, da se tako angažirate?
Na vsa takšna povabila se, če je le mogoče, vedno odzovemo. Radi gremo med ljudi. Mislim, da v tej službi nismo zato, da bi bili zaprti v studiu in se pretvarjali, da smo vsevedi. Nikakor, moraš se pokazati ljudem, morajo videti, kakšen si v resnici, ne da se skrivaš za štirimi stenami. Dogodek, ki ga omenjate, je povezal dve generaciji, otroke in starostnike, in mislim, da je to krasna stvar.
Od trojice voditeljev ste vi najbolj na udaru, kar zadeva uresničevanje različnih izzivov, predvsem takih, ki štrlijo iz povprečja, morda tudi po norosti. Zakaj ravno vi?
Res je, naloge so raznovrstne, včasih jo moram zagosti predsedniku Borutu Pahorju, včasih so naloge res na meji … Je pa res, da ljudje stvari opazijo šele takrat, ko so na robu. Če štrliš iz povprečja, si zanimiv, sicer pa ne. Kaj bi pomenil neki izziv, ki ga lahko opravi vsak? Bil bi brez zveze. Meni tako delo ustreza. Verjamem, da sem človek terena, rad se družim in tako delo mi je v največji užitek.
Na zadnjih skupinskih pripravah na 12. dm tek za ženske se je Deželah na Šmarno goro povzpel z goro plišastih igrač v naročju.
Izzivi, ki jih izpolnjuje na terenu, so taki in drugačni, ampak samo eden je sprožil odpor celotne družine Mihe Deželaka. Šlo je za pranje v avtopralnici. V nadaljevanju izveste, zakaj.
Kateri od izzivov je bil do zdaj najbolj na meji zdravega razuma?
Naloga, pri kateri sem se moral v avtopralnico zapeljati na strehi avtomobila in se prepustiti njihovim ščetinam (smeh, op. a). Takrat se je v moji družini ob opisovanju naloge, ki me je čakala, prvič zgodil upor. Uprli so se starši in žena. Skrbelo jih je, da se mi bo kaj zgodilo.
No, kljub temu sem se odločil tvegati. V potapljaškem neoprenu sem se zapeljal v avtopralnico, prej spil malce žganja za pogum, potem pa … Da, potem so njihovi uslužbenci postopek po nekaj sekundah prekinili, tako da mi ni bilo hudega. Mislim, da ni nič narobe, če si malo zmešan.
Verjetno je dobro, če se znaš iz takšnih stvari pošaliti.
Obvezno. Treba je razmišljati pozitivno in se znati pošaliti. Tako se imajo ljudje o čem pogovarjati. Če s tem naredim tudi nekaj dobrega za ljudi, še toliko bolje. Zadeva ima tako neki cilj.
Ena od teh zadev je brez dvoma akcija Deželak = Junak, v okviru katere ste na Radiu 1 v dveh letih počitnice omogočili kar 350 otrokom, kar je neverjetna številka. Prvo sezono ste se s skirojem zapeljali z Goričkega v Piran, lani ste kolesarili do Debelega rtiča … Je to vaša ideja?
Ne, to je ideja ekipe radia, jaz pa jo izvajam. Nikoli točno ne vem, kaj me čaka. Ekipa me vedno preseneti. Če bi vedel, kaj me čaka, bi me skrbelo (smeh, op. a.).
Seveda to ni mačji kašelj. Predstavljajte si, da bi morali na otroškem skiroju prevoziti toliko kilometrov! Spomnim se, da me je po drugi ali tretji etapi grozno bolel hrbet. Tudi tukaj mi je ekipa rešila kožo. V Celju so mi našli maserja, ki me je tako pregnetel, da sem bil naslednje jutro kot nov.
Ekipa ves čas spremlja moje razpoloženje in se temu primerno odzove. Ko sem na primer povsem izmučen, poskrbijo za presenečenje, mi na primer pripeljejo ženo ali otroke, me presenetijo z glasbeno skupino, ki mi zaigra najljubšo skladbo, ali čim podobnim.
Na tem skiroju je Deželak leta 2015 prevozil 350 kilometrov od Goričkega do Pirana in zbral več kot 40 tisoč evrov za počitnice otrok iz socialno ogroženih družin.
Na terenu se mi pridružijo tudi moderatorji radia, ob cesti se vedno zbere ogromno ljudi, šole, vrtci, družine … To je najlepši del. Tudi če nisi fizično zelo sposoben, te to dvigne, da zdržiš napore.
Ko se zaveš, da to počneš zaradi otrok, ki živijo v katastrofalnih razmerah, te ponese. Nekateri od teh otrok še nikoli niso videli morja, mnogi od njih niso znali plavati … Mi smo jim omogočili to izkušnjo. Občutek, da si omogočil počitniško izkušnjo takemu številu otrok, je nekaj najlepšega za srce in dušo. Zaradi tega počnem, kar počnem.
Kolikokrat se razjočete med akcijo?
Večkrat. Sem zelo čustven in take stvari se me zelo dotaknejo, čeprav vem, da se to za "desca" ne spodobi, pa vendar … Pri takšnih stvareh solze niso prepovedane, čustva so del akcije. Včasih mi dajo še več motivacije.
Otroke na počitnicah tudi obiščem in v takšnih trenutkih si vedno rečem, da se bom lotil tudi naslednjega preizkusa, ne glede na to, kako težek bo. Zakaj? Ker je to najlepše, ker je vredno in ker se v takih trenutkih zaveš, da si naredil nekaj res dobrega.
Lani smo z akcijo Deželak = Junak zbrali 70 tisoč evrov, kar pomeni, da smo na morje peljali 200 otrok. To je po mojem mnenju fascinantna številka.
Kaj pripravljate letos?
Ne vem točno, vem samo to, da bomo akcijo izvedli od 3. do 9. junija in da bom štartal v Goriških brdih. Vse preostalo bo presenečenje. Samo tako so moje reakcije lahko pristne.
V družbi Anite Ogulin, predsednice Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje
Zakaj ste ravno vi ta oseba, Deželak = Junak?
Ne vem, to se je zgodilo zelo spontano. Očitno so me šefi in ekipa prepoznali kot ambasadorja dobre volje. Ljudem sem simpatičen zato, ker sem tak kot preostali. Ne izstopam, imam pa srce in to, kar delam, delam z veseljem, čeprav je včasih naporno in zelo težko. S to akcijo osrečim otroke, pa tudi sebe, ker se zaradi njih dobro počutim. Če narediš nekaj dobrega, je še tebi prijetno, kajne?
Ljudje me povezujejo z dobrodelnostjo, kar mi je všeč. Kdo bi se branil dobre podobe? Mislim, da me imajo ljudje radi, tako občutim na terenu, so pa seveda tudi taki, ki do mene ne gojijo ljubezni, ampak to je normalno.
Na radiu ste precej gostobesedni tudi o svoji družini. Kje je meja? Do kod lahko razgalite svoje osebno življenje?
Težko rečem, opažam pa, da je glede tega tudi žena bolj prizanesljiva kot na začetku mojega dela na radiu. Očitno se je navadila na to.
Pomembno je najti mejo, do katere si se pripravljen razgaliti. Zavedam se, da sem ji zelo blizu, da s poslušalci delim ogromno informacij iz zasebnega življenja, ampak ne morem drugače. Radijski voditelj razmišlja o enakih stvareh kot preostali ljudje in zato o tem govorim. Včasih komu iz družine kaj ni všeč, a načeloma razumejo.
Vaša služba je skoraj način življenja. Težko si predstavljam, da bi vse obveznosti spravili v klasičen osemurni delovnik. Trenutno ste vpeti v svetovno prvenstvo v hokeju, ste eden od motivatorjev na dm teku …
Da, šport mi je še vedno ljub, Planice nisem izpustil že zadnjih 18, 20 let, redno se udeležujem ljubljanskega maratona. Kot tekač ali kot navijač. Mislim, da športni dogodki povežejo ves narod. Kateri politik lahko doseže kaj takega?
Zadnje čase vas spremljamo v vlogi ambasadorja dm teka. Kakšna je vaša naloga?
Predvsem motivacijska.
Kot ambasador dm teka za ženske se Deželak udeležuje skupinskih priprav. Takole so se zabavali na Gospodični pod Gorjanci.
Kako vam prija ženska energija?
Super je. Zdi se mi, da so dekleta vsako leto bolje pripravljena. Udeležujem se tudi priprav in prav prijetno je. Vedno dobim tudi kak izziv, na pripravah na Obali sem moral s sončno kremo namazati 15 različnih delov telesa. Malo se šalimo, malo mislimo resno. Po skupnem vzponu na Gospodično nas čakata še vzpona na Šmarno in Šmarjetno goro. Zabavam se, zraven pa še nekaj naredim za svojo kondicijo, ki jo bom junija še kako potreboval.
Bi rekli, da imate sanjsko službo?
Vsekakor. Zame je to čista pravljica. Ne predstavljam si, da bi moral delati samo za denar, tako kot mora to žal početi veliko ljudi. Za zdaj lahko samo potrkam na les ... Vse je vrhunsko, razen jutranjega vstajanja (smeh, op. a.).
7